Jedro

Delodajalec mora v isto kategorijo delavcev uvrstiti vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče med seboj prerazporejati skladno z zakonom, kot je to določeno v 1. odst. 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97). Če delodajalec ugotavlja trajno presežne delavce na nivoju posameznega delovnega mesta, sklicujoč se pri tem na specifiko dela, ki onemogoča prerazporejanje širšega kroga delavcev, mora v sodnem postopku izkazati, v čem so zatrjevane specifičnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba se v delu, ki se nanaša na reparacijski in reintegracijski zahtevek, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev sklepov generalnega direktorja tožene stranke z dne 10.5.1995 in komisije za ugovore tožene stranke z dne 26.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi nujnih operativnih razlogov. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da se prvo sodišče do zahtevka za vrnitev na delo in s tem povezanimi materialnimi pravicami ni opredelilo. Postopek ugotavljanja presežnih delavcev tožene stranke ni bil zakonito izveden. Kriterij delovne uspešnosti, ki ga je tožena stranka uporabila za ugotavljanje presežnih delavcev, ni skladen z zakonom. Delovna uspešnost se pri toženi stranki ugotavlja po merilih, ki veljajo za ocenjevanje dela skupine oz. podjetje kot celoto, v zvezi s tem pa je sprožen tudi kolektivni spor za odpravo spornih določb kolektivne pogodbe in pravilnika toženke, ki zadevajo delovno uspešnost. Tožena stranka je nepravilno oblikovala kategorije za ugotavljanje presežnih delavcev znotraj posameznih organizacijskih enot (tkalnica, oplemenitilnica, predilnica, ...) z utemeljitvijo, da so posamezna delovna mesta znotraj le-teh tako specifična, da delavcev ni možno medsebojno prerazporejati. Pritožnik opozarja, da se za zasedbo delovnih mest zahtevajo enaki pogoji, na njegovem delovnem mestu sedaj dela I. K., ki je delal kot izmenovodja v oddelku priprave. Zato bi bil lahko uvrščen v isto kategorijo za ugotavljanje presežnih delavcev kot pritožnik. Potreba po delu na pritožnikovem delovnem mestu - vodja izmene v tkalnici, ni nikoli prenehala. Ves čas, t.j. od sprejetja plana delovne sile v letu 1999 in še po prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki, sta v tkalnici delali dve vodji izmene. Zato ne gre le za začasno povečanje obsega dela zaradi "lon" posla, ki se pokriva s "sposojanjem" delavca. Tudi ocena po kriteriju "rang usposobljenosti" ni pravilna, saj je pritožnik usposobljen za opravljanje vseh del in ne le za delovno mesto raznašalca votka, kot je to nepravilno ocenila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka je dne 20.11.2000 vložila dopolnitev pritožbe. Ker je to storila po preteku osemdnevnega pritožbenega roka iz 4. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94 in spremembe), ki je pričel teči z vročitvijo sodbe (30.6.2000, list. št. 38), pritožbeno sodišče te vloge ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje v zvezi z bistvenimi kršitvami določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS,št. 26/99 - ZPP) najprej pritrjuje v pritožbi izrecno zatrjevani pomankljivosti izpodbijane sodbe. Iz spisa (list. št. 14) je razvidno, da je tožeča stranka v vlogi z dne 14.3.2000 razširila tožbeni zahtevek tako, da je poleg razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja uveljavljala še reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas od prenehanja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, o tem pa sodišče prve stopnje ni odločilo. Skladno z določilom 3. odst. 327. čl. ZPP je pritožbo tožnika v tem delu šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v spisu ni listinskih dokazov, katere je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navedlo kot podlago za ugotovitve o odločilnih dejstvih (spis R 1/2000, program razreševanja trajno presežnih delavcev tožene stranke, ugotovitev generalnega direktorja tožene stranke o obstoju trajnega prenehanja potreb po delu delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov). Iz tega razloga izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, in je torej podana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Po povedanem se pritožba izkaže za utemeljeno, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti v novo sojenje na prvo stopnjo (1. odst. 354. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje v nadaljevanju odgovarja na navedbe pritožnika, nanašajoče se na pravna stališča v izpodbijani sodbi, ki bodo pomembna za razsojo v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi izvajanji o nezakonitosti načina ugotavljanja delovne uspešnosti, določenega s podjetniško kolektivno pogodbo in pravilnikom o kriterijih in merilih za določanje začasno in trajno nepotrebnih delavcev. Delodajalec namreč avtonomno določa kriterije doseganja delovnih rezultatov. S tem ko je tožena stranka v podjetniški kolektivni pogodbi in posebnem pravilniku vezala uspeh režijskih delavcev na doseganje plana, ni ravnala nezakonito. Prav tako ni izkazano, da bi bila ocena delovne uspešnosti nepravilna, saj je tožena stranka za vse delavce ugotovila enako delovno uspešnost. Pritrditi pa je potrebno pritožbenim navedbam v zvezi z določitvijo kroga primerjalnih delavcev, izmed katerih je tožena stranka izbirala trajno presežne delavce. Tožena stranka bi namreč morala pri ugotavljanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vse delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče med seboj prerazporejati skladno z zakonom, kot je to določeno v 1. odst. 17. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS, št. 40/97, v nadaljevanju SKPG). Kot je razvidno iz razlogov sodbe, je tožena stranka ugotavljala trajno presežne delavce na nivoju posameznega delovnega mesta, sklicujoč se pri tem na specifiko dela. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka ni niti izkazala, v čem so zatrjevane specifičnosti. Ob tem je pomembno, da so že z aktom o sistemizaciji delovnih mest toženke (A 5) določena za posamezna delovna mesta zahtevana "posebna znanja". Tudi v tej luči je potrebno oceniti že sicer utemeljeno pritožbeno izvajanje, da ima tožena stranka sistemiziranih več delovnih mest (npr. organizator operativne izdelave kolekcije, izmenovodja v pripravi, ...), za katera se zahtevajo enako pogoji - nanašajoči se ne le na stopnjo in smer izobrazbe ter potrebne delovne izkušnje, temveč tudi "posebna znanja" (na primeroma navedenih sistemiziranih delovnih mestih pasivno znanje enega svetovnega jezika). Tudi po oceni sodišča druge stopnje pa ne gre spregledati pomena dejstva, ki ga je ugotovilo že prvo sodišče, da je delovno mesto tožnika, potem ko je le-temu delovno razmerje prenehalo, zasedel vodja izmene iz oddelka priprave tožene stranke (A.A.), pri čemer pa slednji ni bil uvrščen v ocenjevano kategorijo skupaj s tožnikom. V ponovnem postopku bo tako sodišče prve stopnje, ko bo odpravilo procesne pomankljivosti, moralo popolno ugotoviti dejansko stanje. Zlasti je potrebno ugotoviti, katera delovna mesta, podobna tožnikovemu, so takšna, da je med njimi delavce možno razporejati skladno z zakonom in na tej osnovi presoditi, ali je tožena stranka pravilno uporabila citirano določbo 1. odst. 17. čl. SKPG pri določitvi tožnika za trajno presežnega delavca. Sodišče druge stopnje nazadnje še pripominja, da okoliščina, da I. K. ni bil formalno razporejen na tožnikovo delovno mesto, ni odločilnega pomena. Pri presoji zakonitosti izpodbijanih sklepov pa je pomembno, da je to delo dejansko opravljal v času neposredno po prenehanju delovnega razmerja tožniku (čeprav brez formalne razporeditve), zato je potrebno preveriti čas trajanja začasno povečanega obsega dela na tožnikovem delovnem mestu. Če je I. K. daljše obdobje dejansko opravljal delo na tožnikovem delovnem mestu, je možno sklepati, da potreba po delu tožnika ni trajno prenehala. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku.