Jedro

Tožnik (učitelj športne vzgoje) je kršil pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v času izvajanja pouka na športnem igrišču tožene stranke dne 11. 9. 2015 učenkama 9. razreda rekel, naj slečeta majčki in obrišeta žogo, eni učenki pa je dejal tudi, da se je ne bi branil. Ti izjavi tožnika sta pri učenkah povzročili nelagodje, vznemirjenje in ogorčenost. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili ti izjavi tožnika, namenjeni učenkama, povsem neprimerni, druga izjava pa je namigovala tudi na spolnost. S tema izjavama je tožnik kršil določbe ZOsn, ZJU in pogodbe o zaposlitvi, kršil pa je tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 4. člen Kodeksa ravnanja zaposlenih pri toženi stranki, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje v tem postopku, na prijavo v obvezna zavarovanja za obdobje od 23. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje in na priznanje delovne dobe za navedeno obdobje, na obračun denarnega povračila v bruto znesku 38.252,34 EUR in na izplačilo ustreznega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na razveljavitev odločbe o prepovedi opravljanja dela z dne 1. 10. 2015 in na obračun ter izplačilo razlike v bruto plači v višini polovice povprečne mesečne plače za obdobje od 1. 10. 2015 in po predhodnem odvodu dajatev na izplačilo ustreznega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je pri toženi stranki pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podal obsežen zagovor, ki ga je tožena stranka v odpovedi le pavšalno in brez obrazložitve zavrnila. Do te tožnikove trditve se v izpodbijani sodbi ni opredelilo niti sodišče prve stopnje. Iz izpodbijane redne odpovedi ni razvidno, ali je tožnik kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka ni vnaprej določila, katera dejanja so kršitve, kakšne so posledice ter ukrepi in v katerih okoliščinah se izreče ustrezen ukrep. Tožena stranka se je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na Kodeks ravnanja zaposlenih, ki pa je bil sprejet šele v juniju 2015. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedeno, katere obveznosti je tožnik kršil in v takšni meri, da je tožena stranka sprejela najstrožji ukrep. Kriteriji morajo biti določeni v aktih delodajalca, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik seznanjen s svojimi delovnimi obveznostmi in delovnimi navodili. Delodajalcu ne more biti prepuščeno, da brez vnaprejšnjih meril določi, kaj je kršitev in kaj je predviden ukrep, še posebej, če sprejme skrajni ukrep, kot je bilo to v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi, da je poučevanje športa specifično in se razlikuje od drugih šolskih predmetov. Tožnikove izjave so bile ocenjene prestrogo in v nasprotju z njegovo svobodo izražanja, ki jo zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 10. členu. S svojimi izjavami tožnik ni hotel nikogar užaliti, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nesorazmeren ukrep. Tožnikovo delo je sicer tožena stranka v preteklosti ocenjevala kot uspešno. Ker sodišče prve stopnje tega dejstva ni tehtalo, se izpodbijane sodbe niti ne da preizkusiti. Tožnik ni ravnal niti naklepno niti s hudo malomarnostjo glede očitka neprihajanja z malice in zamude pri pouku, ker so bile v novem šolskem letu tožnikove ure neusklajene s šolskim zvoncem, saj je šlo zgolj za enkratno napako. Tožena stranka niti ni dokazala, da je bil tožnik s spremembo seznanjen, izpovedba ravnateljice, da so bili o tem vsi učitelji obveščeni, pa ne more vzdržati realne presoje. Do te kršitve je sicer prišlo pred 16. 9. 2014, pred sestankom s starši, kar izhaja iz izpovedbe priče A.A., zato je bil ta očitek neutemeljeno upoštevan. Tožniku se je v odpovedi očitalo pet kršitev, pri tem pa ni navedeno, katere pogodbene ali druge obveznosti naj bi tožnik kršil. Prve štiri kršitve se nanašajo na obdobje pred junijem 2015, ko je tožnik potrdil Kodeks ravnanja zaposlenih kot sprejeto delovno obveznost. Glede na kodeks bi bilo mogoče zoper tožnika začeti le disciplinski postopek, ki pa ne more privesti do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožniku so želele na delovnopravnem področju škodovati tretje osebe, vendar ga tožena stranka pred njimi ni zaščitila, niti ni hotela slišati njegovih argumentov. Tožnik je bil že od leta 2010 dalje deležen diskriminacije s strani tožene stranke. Kot bivšemu partnerju zakonite zastopnice tožene stranke se mu je gledalo "pod prste" in iskalo najmanjši možen indic, da bi se mu lahko očitalo napake ali kršitve delovne obveznosti. Redno odpoved iz krivdnega razloga je prejel, ker je bil v preteklosti v osebnem razmerju z ravnateljico tožene stranke. Ko si je tožnik našel novo partnerko, so se s strani ravnateljice nanj začeli pritiski, tožnika pa nista sprejemala niti predstavnik staršev enega izmed razredov (B.B.) in razredničarka A.A. Glede četrtega očitka, ko naj bi tožnik ogrozil varnost učiteljice in otrok, tožniku ni bila dana možnost zagovora. Poleg tega je tožnik prejel tudi anonimno pošto (očitno od enega od staršev petošolcev), iz katere izhaja, da vsi starši tožnikovega dela ne štejejo na tako slab način kot B.B., A.A. in somišljeniki. Do te anonimne pošte bi se moralo opredeliti tudi sodišče prve stopnje. Iz opozoril izhaja namen tožene stranke, da se tožnika znebi. Na ta opozorila se tožnik tudi ni mogel pritožiti. Tožnik je izpovedal, da besede "pizdarije", ko je opozarjal učence, naj ne nabijajo po stikalih, ni izrekel, vendar ni jasno, zakaj mu sodišče prve stopnje ni verjelo. 4. 2. 2015 je tožena stranka tožniku po izvedenem postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namesto odpovedi podala ponovno opozorilo, očitno zato, ker se je zavedala svojih lastnih napak pri izvedbi postopka redne odpovedi, ne pa zato, ker bi bila dobrohotna do tožnika. Mediacije, v kateri je bil udeležen tožnik, se nista želela udeležiti niti B.B. niti A.A., čeprav je bila namenjena tudi njima. Tožnik učenkama C.C. in D.D. ni izrekel besed, kot se mu očita, pa tudi interpretacija teh besed, ki jo je navajala tožena stranka in jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni pravilna. Sodišče pri dokazni oceni listka tudi ni upoštevalo pristavka LOL in znaka, ki označuje nekaj smešnega, ne pa ogorčenosti in napeljevanja na spolnost, prav tako pa ni jasno, ali sta ga pisali dve dekleti, saj je bila vidna pisava s tremi različnimi pisali. Tožnik je stavka izrekel v drugačnem kontekstu, kot mu to pripisuje sodišče in to je sodišču tudi pojasnil. Pri učenkah ni zaznal nobene ogorčenosti in vznemirjenja, kljub temu pa je sodišče štelo kot verodostojni izjavi prič E.E. in F.F. o ogorčenosti in vznemirjenosti deklet, pri čemer so tudi med njunima izpovedbama razlike (glede joka učenk). Reakcija učenk je bila nedvomno bolj povezana z občutkom sramu, ker jima je bil zasežen listek in z njima izveden postopek. To je potrdil tudi oče C.C., ki je izjavil, da je bila hčerka vznemirjena, vendar ni omenila, da bi ji bilo neprijetno zaradi spornega dogodka. Sodišče izpovedbe C.C., ki tožnika razbremenjuje, ni upoštevalo, ob tem pa je neutemeljeno verjelo neprepričljivi izpovedbi učiteljice G.G. Glede na navedeno je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posledično pa je nezakonit tudi sklep o prepovedi opravljanja dela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi smiselno navaja, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker se ni opredelilo do njegovih trditev, da je tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga le pavšalno in brez obrazložitve zavrnila njegove navedbe, ki jih je podal v svojem zagovoru, ker se ni opredelilo do anonimne pošte oziroma ker ni tehtalo vprašanja zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tudi glede dejstva, da je tožena stranka v preteklosti tožnikovo delo ocenila kot uspešno. Ker navedena dejstva niso odločilna za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sodišče prve stopnje ni storilo te zatrjevane bistvene kršitve določb postopka.

7. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker se tožena stranka v njej ni izrecno in obrazloženo opredelila do vseh navedb tožnika iz zagovora (iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožena stranka tožnikovemu zagovoru ni sledila). Namen zagovora je v tem, da se delavcu omogoči, da se opredeli do posameznih očitanih kršitev delovne obveznosti oziroma da pojasni svoje videnje spornih dogodkov. S tem lahko vpliva na odločitev delodajalca o tem, ali bo delavcu podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (oziroma eno od drugih odpovedi, ki jih našteva drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS; št. 21/2013 in nadalj.). Če delodajalec kljub delavčevemu zagovoru ugotovi, da so podani pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (torej da je delavec kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da to onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi), se mu v tej odpovedi ni treba še posebej in obrazloženo opredeljevati do delavčevega zagovora. Glede na očitke o kršitvah delovnih obveznosti, ki naj bi jih tožnik storil in ki izhajajo tako iz pisnih opozoril kot tudi iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako ni odločilno dejstvo, da je tožena stranka po tožnikovem zatrjevanju njegovo delo v preteklosti ocenjevala kot uspešno. Ob upoštevanju zgoraj navedenega tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zgoraj ugotovljenimi dejstvi.

8. S pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dveh anonimnih pisanj, ki jih je v spis vložil tožnik (A22) pa tožnik sodišču prve stopnje smiselno očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po zaključku pritožbenega sodišča je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj se navedbe v teh zapisih ne nanašajo na konkretne kršitve, ki so bile tožniku očitane v pisnih opozorilih oziroma v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč iz njih izhaja predvsem kritika dela in odnosa drugih učiteljev oziroma B.B. na roditeljskih sestankih. Poleg tega resničnosti teh zapisov zaradi anonimnosti niti ni mogoče preveriti (tožnik v pritožbi ne navaja, da bi v zvezi s temi zapisi predlagal v izvedbo druge dokaze), zato sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker teh zapisov v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni še posebej dokazno ocenilo oziroma se do njih ni posebej opredeljevalo.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz krivdnega razloga zakonito, saj je bila podana po postopku, ki ga za takšno odpoved določa ZDR-1, pred podajo te redne odpovedi pa je bil tožnik opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Tožena stranka mu je pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), ki se ga je tožnik tudi udeležil in se zagovarjal, ta odpoved pa je bila dana tudi v roku iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. 10. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je tožena stranka upoštevaje roke iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 tožniku podala tri pisna opozorila (B9, B10, B19), iz katerih izhaja, da je tožnik storil različne kršitve svojih obveznosti iz delovnega razmerja, v njih pa je bil tožnik tudi opozorjen na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru morebitne nove kršitve. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da se tožnik zoper ta pisna opozorila ni imel možnosti pritožiti, je treba ugotoviti, da zoper pisno opozorilo posebno (sodno) varstvo ni predvideno. To pisno opozorilo, ki je sicer predpogoj za zakonitost za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, samo po sebi za delavca nima nobenih pravnih posledic. Ker se utemeljenost pisnega opozorila presoja v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo izvedeno tudi v tožnikovem primeru, tožnik v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave oziroma do pravnega sredstva.

11. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik (ki je pri toženi stranki delal na delovnem mestu "predmetni učitelj športne vzgoje"; pogodba o zaposlitvi - B29), kršitve, ki so mu bile očitane v prvem pisnem opozorilu z dne 22. 10. 2014 (B9), dejansko storil s tem, da je v času od 1. 9. 2014 do 22. 10. 2014 pri pouku učence 5. razreda zmerjal z neprimernimi izrazi in opazkami (debelko, lenoba, lenčina; jim očital, da imajo roke kot iz dreka, ..., jih žaljivo oponašal, ...), pri čemer so bila ta tožnikova ravnanja tudi predmet razprave na dveh roditeljskih sestankih (B2, B3). Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dne 10. 10. 2014 nevestno izvajal pouk (kar pomeni, da je opravljal delo v nasprotju z 33. členom ZDR-1), ker je predčasno prekinil pouk (kljub temu, da je bil opozorjen na razlike med urniki), zaradi česar so bili učenci prikrajšani za 10 minut vzgojno-izobraževalnega dela, v tem času pa so bili tudi brez nadzora. Z zgoraj opisanim ravnanjem je tožnik tudi po zaključku pritožbenega sodišča kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa pomeni, da je bilo to pisno opozorilo utemeljeno.

12. Iz drugega pisnega opozorila z dne 23. 10. 2014 (B10) izhaja, da naj bi tožnik 20. 10. 2014 nevestno izvajal pouk (ni nadzoroval učencev pri igranju odbojke, pri čemer se je več kot 10 minut ukvarjal s pregledovanjem računalnika). Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da učenci v tem obdobju niso bili brez nadzora (nadzorovala jih je H.H., kateri je bil tožnik mentor) in da je moral tožnik določene stvari v okviru svojih delovnih obveznosti vpisovati v računalnik. Glede na navedene ugotovitve je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da očitek o kršitvi delovne obveznosti, vsebovan v drugem pisnem opozorilu, ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je utemeljen očitek iz tretjega pisnega opozorila z dne 4. 2. 2015 (B19), v katerem je bil tožniku ponovno očitan neprimeren odnos do učencev dne 16. 12. 2014, ki se je odražal v neprimernem tožnikovem izražanju (dvema učencema, ki sta v garderobi prižgala in ugasnila luč, je rekel naj ne "delata pizdarij", pri šolskem pouku predmeta šport pa je učencem 5. razreda zabičal, naj ne brcajo žoge tako močno kot "budale").

14. Tožnikova ravnanja, opisana v prvem in tretjem pisnem opozorilu, ki se nanašajo na način komuniciranja tožnika z učenci, so tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča nesprejemljiva in v nasprotju z odnosom, ki ga mora imeti pedagoški delavec do učencev, ki jih poučuje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da so bila ta sporna tožnikova ravnanja neustrezna, in da so presegala običajne vzgojne (pa tudi disciplinske) ukrepe in da so bila zato neprimerna. Pravilnost takšnega zaključka, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, potrjuje tudi dejstvo, da je bil zaradi tožnikovih ravnanj pri toženi stranki izveden tudi izredni inšpekcijski nadzor (B8), tožnikova ravnanja pa so bila tudi predmet razprave na dveh roditeljskih sestankih. S svojim neprimernim izražanjem in odnosom do učencev, je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, 33. in 37. člen ZDR-1, pa tudi 3. alinejo 2. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadalj.) ter 15. a člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). S tem svojim ravnanjem je kršil tudi 14. člen pogodbe o zaposlitvi (B29), ki mu je nalagal prepoved škodljivega ravnanja in odgovornost. 15. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo tudi, da je bil za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podan utemeljen razlog (ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi). Tožnik je namreč kršil pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je v času izvajanja pouka na športnem igrišču tožene stranke dne 11. 9. 2015 učenkama 9. razreda C.C. in D.D. rekel, naj slečeta majčki in obrišeta žogo, učenki D.D. pa je dejal tudi, da se je ne bi branil. Ti izjavi tožnika sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje pri učenkah povzročili nelagodje, vznemirjenje in ogorčenost, kar izhaja tudi iz izpovedb prič (razredničarke teh učenk F.F., svetovalne delavke E.E.), pa tudi iz listka (B21), na katerem sta učenki pisno komentirali izjave tožnika (listek je učenkama zasegala učiteljica fizike G.G., ki je 9. razred poučevala po zaključku predmeta športna vzgoja, pri katerem je tožnik izrekel sporni zgoraj navedeni izjavi). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili ti izjavi tožnika, namenjeni učenkama, povsem neprimerni, izjava, namenjena D.D., pa je namigovala tudi na spolnost (kar izhaja tudi iz razumevanja učenk o teh izjavah, ki sta svojo reakcijo opisali na listku - B21). S tema izjavama je tožnik poleg že omenjenih določb ZOsn, ZJU in pogodbe o zaposlitvi kršil tudi prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in 37. člen ZDR-1 ter 4. člen Kodeksa ravnanja zaposlenih pri toženi stranki (B12 - v nadaljevanju Kodeks), s čimer so bili izpolnjeni pogoji za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ne vsebuje pravne kvalifikacije kršitev, ki jih je storil tožnik. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 je morala tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za to odpoved, to svojo obveznost pa je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi izpolnila. Tožena stranka ni bila dolžna podati še pravne kvalifikacije tožnikovih kršitev. Prav tako je neutemeljena njegova pritožbena navedba, da mu tožena stranka izpodbijane redne odpovedi sploh ne bi smela podati, ker v svojih aktih ni vnaprej določila, katera dejanja predstavljajo kršitve delovne obveznosti in katere kršitve so tako hude, da se zaradi njih lahko poda redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Toženi stranki ni bilo treba sprejeti posebnega akta z navedbo konkretnih ravnanj, ki predstavljajo takšne kršitve, da je mogoče zaradi njih podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Če delodajalec ugotovi, da delavec krši obveznosti, ki so dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi ali obveznosti, ki mu jih nalaga zakon, lahko takšnemu delavcu zakonito poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi je civilna sankcija, ki je posledica kršitve pogodbenih (ali drugih) obveznosti iz delovnega razmerja in nima naravo "kaznovalne sankcije" (kot je bil to v prejšnji delovnopravni ureditvi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja). Zato ni razloga za vnaprejšnjo določanje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki bi bile podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 219/2009 z dne 22. 11. 2010). Izpodbijana redna odpoved torej ni nezakonita zato, ker tožena stranka predhodno v svojih splošnih aktih ni opredelila konkretnih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih bi bilo mogoče tožniku (pa tudi drugim delavcem tožene stranke) podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede na to, da je tožnik z ravnanji, ki so mu bila očitana v prvem in tretjem pisnem opozorilu, kršil tudi pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja, za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, da se je tožena stranka v zvezi s pisnima opozoriloma sklicevala tudi na določbe Kodeksa.

17. Neutemeljene so nadalje tožnikove navedbe v pritožbi, da je sodišče prve stopnje njegove sporne izjave ocenilo prestrogo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bile sporne izjave tožnika (pedagoškega delavca, ki jih je izrekel svojim učencem), povsem neprimerne, bodisi žaljive, bodisi so namigovale na spolnost, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so bili učenci do tožnika v odnosu podrejenosti in glede na njihovo starost še posebej občutljivi za takšna tožnikova ravnanja (kar izhaja tudi iz izpovedb prič B.B., F.F., E.E., pa tudi iz zapisnikov o roditeljskih sestankih - B2, B3). Ker lahko delodajalec delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga že, če ta krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi morale biti te kršitve hujše), tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da njegovi sporni izjavi, namenjeni učenkama 9. razreda, nista bili takšne narave, da bi nudili podlago za utemeljenost razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s spornimi izjavami se tožnik povsem neutemeljeno sklicuje tudi na 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do svobodnega izražanja, saj ta člen ne daje podlage za legitimnost oziroma sprejemljivost teh tožnikovih izjav.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da mu v zvezi z očitkom neprihajanja z malice in zamude pri pouku, ni mogoče očitati krivde (ker naj bi šlo le za njegovo enkratno napako), saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice ugotovilo, da je bil tožnik o spremembi urnika obveščen (kar je razvidno tudi iz priloge B6 - elektronsko sporočilo tožnika in zakonite zastopnice tožene stranke), vendar se ni želel prilagoditi novemu urniku. To pa pomeni, da je tudi v zvezi s to kršitvijo ravnal vsaj z hudo malomarnostjo.

19. Glede na tožnikove kršitve delovne obveznosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga posledica diskriminacije s strani zakonite zastopnice tožene stranke zaradi prekinitve njunega partnerskega odnosa oziroma zaradi tega, ker naj bi imele tretje osebe namen škodovati tožniku.

20. Tožnik nadalje navaja v pritožbi, da mu ni bila dana možnost zagovora glede očitka, da naj bi 24. 2. 2015 ogrozil varnost učiteljice in otrok (tožnik naj bi tega dne v telovadnici s palico za golf močno udaril žogico za golf, ki je po odboju od stene zadela v glavo učiteljico, ki je takrat v telovadnici z učenci 5. razreda izvajala pouk športne vzgoje). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da to ravnanje tožnika ni bilo niti predmet pisnega opozorila, niti iz izpodbijane redne odpovedi ne izhaja, da bi jo tožena stranka podala tudi zaradi zgoraj opisanega ravnanja tožnika (iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila ta podana zaradi tožnikovih izjav, namenjenih učenkama C.C. in D.D.). To pa pomeni, da tožena stranka v zvezi s tem tožnikovim ravnanjem tožniku ni bila dolžna zagotoviti zagovora. Prav tako na zakonitost izpodbijane redne odpovedi ne vpliva dejstvo, da mu tožena stranka ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga že zaradi kršitev, navedenih v pisnih opozorilih, niti to, da je bil med tožnikom in toženo stranko izveden postopek mediacije (v katerem sicer nista sodelovala B.B. in A.A., čeprav naj bi bil ta postopek namenjen tudi njima).

21. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do vsebine listka, s katerim sta si dopisovali C.C. in D.D. (vključno s pristavki na tem listku), so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje ta dokaz nepravilno dokazno ocenilo oziroma da iz tega listka ni razvidno, da sta ga pisali zgoraj omenjeni učenki. Sodišče prve stopnje je namreč tudi na podlagi preostalih dokazov ugotovilo, da je tožnik učenkama dejansko podal sporni izjavi, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnika (da teh izjav ni izrekel, da so te izjave iztrgane iz konteksta, da s temi izjavami ni mislil nič slabega, ...), neutemeljene.

22. V zvezi z verodostojnostjo izpovedb prič E.E. in F.F. (izpovedbi naj bi se razlikovali glede tega, ali sta učenki jokali), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je F.F. izpovedala, da sta učenki jokali, vendar pa ni navedla, da je bila v tistem trenutku zraven tudi E.E. To pa pomeni, da izpovedba F.F. ni v nasprotju z izpovedbo E.E., ki je izpovedala, da učenki nista jokali. V preostalem pa v izpovedbah navedenih prič ni nasprotij, tako da jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Za ugotovitev, da je tožnik storil kršitve, ki so mu bile očitane v izpodbijani redni odpovedi, ni odločilna izpovedba priče I.I., da mu hčerka ni nikoli omenila, da ji je bilo zaradi samega dogodka neprijetno. Na podlagi izpovedbe te priče namreč ni mogoče zaključiti, da tožnik spornih izjav učenkama ni podal. 23. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z delom njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odločitev tožene stranke za prepoved opravljanja dela (in posledično na del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo nadomestila plače v višini polovice plače za obdobje od 1. 10. 2015 do 22. 10. 2015) z utemeljitvijo, da je ta odločitev tožene stranke nezakonita zato, ker je nezakonita tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakonitost prepovedi opravljanja dela ni odvisna od zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, poleg tega pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik zoper to odločitev tožene stranke uveljavljal varstvo svojih pravic po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1. Spor o zakonitosti prepovedi opravljanja dela se namreč ne uvršča med spore, ki jih opredeljuje tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Glede na to je pritožbeno sodišče tudi to pritožbeno navedbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

24. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.