Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnanje obeh udeležencev z vidika protipravnosti presojalo enako strogo. Kot dovoljeno je štelo ravnanje, ki s prometno signalizacijo ni izrecno prepovedano (vključevanje tožnika na prednostno cesto v nepreglednem ovinku). Dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke vozil in trčil na nasprotnem voznem pasu (v nasprotju z obveznostjo vožnje po desni strni cestišča), je štelo za sprejemljivo reakcijo na nenadni pojav ovire na desni strani cestišča. Za tako obravnavanje ravnanja obeh udeležencev je imelo oporo v izvedenskem mnenju. Stranki terjata večjo strogost, vendar zgolj pri presoji protipravnosti ravnanja nasprotnega udeleženca, do svojega ravnanja (tožena stranka do ravnanja zavarovanca) pa nista kritični v enaki meri.

Civilno sodišče je vezano zgolj na kazensko obsodilo sodbo in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Tožnikovo sklicevanje na ugotovitve kazenskega postopka in ugotovitve izvedenca v kazenskem postopku ne more biti upoštevno. Civilna odgovornost je drugačna in strožja od kazenske odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno - v višini 921,38 € z obrestmi - ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine. Upoštevajoč uspeh strank v postopku, je toženi stranki naložilo obveznosti plačila 332,89 € pravdnih stroškov tožeče stranke.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi zahtevku v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje uporabi 3. odstavka 154. čl. OZ in ugotovitvi, da v škodnem dogodku ni nihče kriv. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti določila o krivdni odgovornosti in odločiti glede na stopnjo krivde. Ne soglaša s svojo 60 % odgovornostjo za nastali škodni dogodek, po sodišču opisan pravilen način vključevanja na javno cesto pa označuje za neživljenjski. Trdi, da je zavarovanec tožene stranke prekoračil predpisano hitrost in vozil z neprilagojeno hitrostjo. Vozil je divjaško, medtem ko bi zaradi nepoznavanja ceste, številnih cestnih priključkov, ovinkaste in zaradi gozda nepregledne ceste ter 20 letnih vozniških izkušenj moral voziti počasneje od dovoljenje hitrosti. Trdi, da je prilagojena hitrost nižja od dovoljene. Če bi vozil s prilagojeno hitrostjo, bi imel možnost preprečiti nezgodo. Do nesreče je prišlo zaradi zaradi nepravilne reakcije zavarovanca tožene stranke. Tej reakciji je botrovala neprilagojena hitrost. Meni, da on nesreče ni mogel preprečiti. Opozarja, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je odgovornost za nezgodo iskati izključno na strani zavarovanca tožene stranke. Nasprotuje odločitvi o pravdnih stroških, ker je po skrčitvi zahtevka uspel v celoti, glede temelja pa je odločitev sodišča prve stopnje nesprejemljiva.

Tožena stranka uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Trdi, da ugotovitve izvedenca I. Š. terjajo drugačno odločitev. Trdi, da njen zavarovanec na prednostni cesti ni bil dolžan pričakovati ovire na cesti, kajti s prometno signalizacijo na priključitev nekategorizirane gozdne ceste ni bil opozorjen. Tožniku pa je utemeljeno očitati vključevanje na prednostno cesto na nepreglednem mestu in opustitev skrbnosti povprečnega voznika. Opozarja na nevzdržnost zaključka, da nobeden od udeležencev ni kriv za prometno nezgodo. Trdi, da je tožnikova odgovornost večja od ugotovljene. Po njenem mnenju je tožnikova odgovornost najmanj 70 %, kakor je bilo ugotovljeno v pravdnem postopku P 323/2005. Pritožbi nista utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da škodni dogodek ni rezultat kršitve cestnoprometnih predpisov in zato nobeden od udeležencev ni kriv za nastanek škodnega dogodka. Tožniku vključevanje na prednostno cesto ni bilo prepovedano, zavarovanec tožene stranke pa je sicer malo presegel dovoljeno hitrost, vendar njegova kršitev cestnoprometnih predpisov (prehitra vožnja) ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Ob taki ugotovitvi je štelo, da bi se tožnik lahko zavedal rizičnosti svojega ravnanja, lahko predvidel nevarno situacijo in se ji tudi izognil. Zaradi pravičnosti je zakonsko predvideno odškodninsko odgovornost po enakih delih korigiralo za 10 % in toženi stranki naložilo obveznost plačila samo 40 % tožnikove škode.

Tožnik v pritožbi vztraja pri že v postopku na prvi stopnji zavzetem stališču, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke (prehitre vožnje in posledično neobvladovanja motornega kolesa). Tožena stranka v pritožbi vztraja pri že v postopku na prvi stopnji zavzetem stališču, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi protipravnega - nepravilnega vključevanja tožnika na prednostno cesto. Oba terjata uporabo 1. odstavka namesto 3. odstavka 154. čl. OZ, pri čemer je njuno stališče o krivdi kontradiktorno. Upoštevajoč ugotovitve izvedenca I.Š., katerim stranki nista nasprotovali, ni mogoče pritrditi nobenemu od pritožnikov.

Sodišče prve stopnje je ravnanje obeh udeležencev z vidika protipravnosti presojalo enako strogo. Kot dovoljeno je štelo ravnanje, ki s prometno signalizacijo ni izrecno prepovedano (vključevanje tožnika na prednostno cesto v nepreglednem ovinku). Dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke vozil in trčil na nasprotnem voznem pasu (v nasprotju z obveznostjo vožnje po desni strni cestišča), je štelo za sprejemljivo reakcijo na nenadni pojav ovire na desni strani cestišča. Za tako obravnavanje ravnanja obeh udeležencev je imelo oporo v izvedenskem mnenju. Stranki terjata večjo strogost, vendar zgolj pri presoji protipravnosti ravnanja nasprotnega udeleženca, do svojega ravnanja (tožena stranka do ravnanja zavarovanca) pa nista kritični v enaki meri. Ker je sodišče protipravnost oz. ustreznost ravnanja obeh udeležencev presojalo enako strogo, je njegova odločitev sprejemljiva in pravilna.

Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je bila prilagojena hitrost vožnje toženkinega zavarovanca nižja od dovoljene zaradi ovinkov, gozda ob cesti in s tem nepreglednosti ceste, številnih priključkov, nepoznavanja ceste in da bi se ob vožnji toženkinega zavarovanca s prilagojeno hitrostjo dogodek drugače iztekel. Trditev, da bi se ob hitrosti toženkinega zavarovanca pod 79 km/h dogodek drugače iztekel, je sprejemljiva (izvedenec je za tak primer predvidel ustavitev kolesa z motorjem pred nepričakovano oviro). Ni pa mogoče slediti tožnikovemu stališču, da bi bila razmeram na cesti prilagojena hitrost vožnje zavarovanca tožene stranke nižja od dovoljene 90 km/h oz. da hitrost 95 km/h, s katero je vozil, ni bila prilagojena trenutnim razmeram. Iz spisa ne izhajajo okoliščine, ki jih upravljavec ceste ob določitvi omejitve hitrosti ni predvidel (npr. gost promet, vremenske razmere, slaba vidljivost ...) in bi terjale prilagoditev hitrosti pod dovoljeno hitrost vožnje. Dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke za 5 km/h prekoračil dovoljeno hitrost, ni odločilno, ker bi tudi ob vožnji z dovoljeno hitrostjo prišlo do škodnega dogodka. Do trčenja na levem voznem pasu (gledano v smeri vožnje motornega kolesa) ni prišlo zato, ker zavarovanec tožene stranke ne bi obvladoval svojega vozila, ampak zato, ker je presodil, da se bo vozilo, ki je prihajalo na prednostno cesto ustavilo na desni polovici cestišča. Tožnikova pritožbena trditev, da bi ob počasnejši vožnji zavarovanec tožene stranke drugače razmišljal, ni razumljiva.

Civilno sodišče je vezano zgolj na kazensko obsodilo sodbo in še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Tožnikovo sklicevanje na ugotovitve kazenskega postopka in ugotovitve izvedenca v kazenskem postopku ne more biti upoštevno. Civilna odgovornost je drugačna in strožja od kazenske odgovornosti.

V zadevi P 323/2005 sprejeti drugačni zaključki so rezultat drugega dokaznega postopka; oprti so na drugo strokovno mnenje. Sklicevanje tožene stranke na drugačen rezultat postopka, v katerem se je obravnaval isti historični dogodek, zato ni relevantno.

Tožnik je del zahtevka umaknil tik pred zaključkom postopka, zato je pri izračunavanju njegovega uspeha v pravdi utemeljeno upoštevana vrednost zahtevka v času vodenja postopka. Po mnenju pritožbenega sodišča tožnikov uspeh v postopku ne opravičuje zanj ugodnejše odločitve o stroških.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. list RS, št. 45/08) pritožbi obeh pravdnih strank zavrnjeni. Zavrnitev pritožb vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).