Jedro

V določbi 53. člena ZDSS-1 res ni predpisana obveznost, da bi moral posameznik sprožiti še individualni delovni spor in torej izvršilni postopek na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba v vsakem primeru posebej presojati primernost v tem postopku izdane sodbe za izvršbo. Glede na vsebino konkretnega kolektivnega delovnega spora in pravno naravo v tem sporu izdane sodbe, njene izvršitve posamezni delavec v izvršilnem postopku ne more doseči. Naložitev dolžniku, da mora delavcem od novembra 2008 dalje na novo obračunati plačo na način kot izhaja iz točke I. izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča ter izplačati razliko med izplačanimi plačami za mesece od februarja do maja 2010 in plačo, ki bi jim pripadala, če pri plači ne bi bil upoštevan indeks kolektivne uspešnosti za PC in PS, po vsebini pomeni le odločitev po temelju in če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, morajo posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih se ugotavlja dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo.

2. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik in nasprotuje stališču, da nima izvršljivega naslova, ker naj bi bilo dolžniku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani X Pd 1845/2011 naloženo, da mora delavcem izplačati premalo izplačano plačo le za februar, marec, april in maj 2010 (II. točka izreka sodbe), v točki I. izreka pa naj bi obstajala le obveza dolžnika za izračun plač delavcem od novembra 2008 na način kot izhaja iz sodbe, ne pa tudi plačilo. Meni, da je takšna ugotovitev v nasprotju z izvršilnim naslovom, ki v točki I. izreka vsebuje obrestni zahtevek in zahtevek do plačila, poleg tega pa tudi iz same obrazložitve izhaja dolžnost dolžnika plačati razlike nezakonito premalo obračunanih in izplačanih plač ter obresti na slednje. Nasprotuje stališču, da izvršilni naslov ni primeren in pojasnjuje, da je izvršilni naslov določljiv in zadostuje načelu stroge formalne legalitete. Sodišču dalje očita, da je odločitev oprlo na listine iz drugega izvršilnega postopka, ki ga je vodila druga stranka in ki v tem postopku s strani strank niso bile predložene, niti predlagane v vpogled kot dokaz in o katerih se upnik ni mogel izjasniti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. V predmetni zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani X Pd 1845/2011 z dne 28. 2. 2012 (v nadaljevanju sodba Delovnega in socialnega sodišča), izdane v kolektivnem delovnem sporu, s katero je bilo nasprotnemu udeležencu (dolžniku v tem izvršilnem postopku) v točki I. izreka naloženo, da mora od novembra 2008 dalje delavcem na novo obračunati plačo tako, da upošteva vrednost izhodiščne plače iz oktobra 2008 vse do trenutka, ko nastopi porast življenjskih stroškov glede na oktober 2008, od tedaj dalje pa v skladu z ugotovljenim porastom stroškov glede na stanje iz oktobra 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec, dalje od plačila, v točki II. izreka pa mu je bilo naloženo, da mora delavcem izplačati razliko med izplačanimi plačami za februar, marec, april in maj 2010 in plačo, ki bi delavcem pripadala, če pri plači ne bi bil upoštevan indeks kolektivne uspešnosti za PC in PS in sicer za februar z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2010 dalje do plačila, razliko za marec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje do plačila, razliko za maj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Kot predlagatelj kolektivnega delovnega spora je v zadevi nastopal Sindikat k. i. Slovenije - Sindikalna podružnica S. K. 6. V predmetni zadevi izvršilni naslov torej izhaja iz kolektivnega delovnega spora, katerega naravo opredeljuje Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) v določbah od 44. do 57. člena. Značilna za kolektivni delovni spor v primerjavi z individualnim (in tudi množičnim, kot ga opredeljuje Sodni red) sta njegov predmet in udeleženci (stranke). V kolektivnem delovnem sporu v zvezi s kolektivnimi pogodbami se zasleduje skupinski interes v 47. členu ZDSS-1 opredeljenih udeležencev (združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe, oziroma te osebe in skupine delavcev, za katere velja kolektivna pogodba), predmet takšnega spora pa temelji na kolektivni pogodbi.

7. Odločitve sodišča, ki ugotovi utemeljenost zahtevka, so opredeljene v 53. členu ZDSS-1. V drugem odstavku tega člena je predpisano, da lahko sodišče v primeru, ko ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravice ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo, glede na naravo razmerja na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZDSS-1 pa lahko v prej navedenem primeru vsak, ki mu je bila z odločbo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka, zahteva izvršitev odločbe.

8. V določbi 53. člena ZDSS-1 res ni predpisana obveznost, da bi moral posameznik sprožiti še individualni delovni spor in torej izvršilni postopek na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen(1), vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba v vsakem primeru posebej presojati primernost v tem postopku izdane sodbe za izvršbo. Glede na vsebino konkretnega kolektivnega delovnega spora in pravno naravo v tem sporu izdane sodbe, njene izvršitve posamezni delavec v izvršilnem postopku ne more doseči. Naložitev dolžniku, da mora delavcem od novembra 2008 dalje na novo obračunati plačo na način kot izhaja iz točke I. izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča ter izplačati razliko med izplačanimi plačami za mesece od februarja do maja 2010 in plačo, ki bi jim pripadala, če pri plači ne bi bil upoštevan indeks kolektivne uspešnosti za PC in PS, po vsebini pomeni le odločitev po temelju in če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, morajo posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih se ugotavlja dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju. Glede na udeleženca kolektivnega delovnega spora in vsebino izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča bi bilo namreč najprej treba z gotovostjo ugotoviti, ali je upnik sploh upravičen do ponovnega obračuna plače od novembra 2008 dalje ter izplačila razlike med izplačanimi plačami za mesece od februarja do maja 2010 in plačo, ki bi mu pripadala, če pri plači ne bi bil upoštevan indeks kolektivne uspešnosti, nadalje pa še višino njegovega prikrajšanja. Izvršilni postopek ugotavljanju navedenih dejstev ni namenjen, namenjen je izvršitvi takšnih sodnih odločb, v katerih sta opredeljena upnik in dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ).

9. Glede na to, da sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani X Pd 1845/2011 z dne 28. 2. 2012 ne predstavlja primernega izvršilnega naslova, se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu po nepotrebnem posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali lahko upnik od dolžnika zahteva izterjavo premalo izplačane plače tudi za obdobje od novembra 2008 do januarja 2010 in za obdobje od junija 2010 do decembra 2010, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob povedanem so tako pravno nepomembne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino in razlago točke I. izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča. Na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na listine iz drugega izvršilnega postopka in ki v tem postopku s strani strank niso bile predložene, niti predlagane v vpogled kot dokaz in o katerih se upnik ni mogel izjasniti, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da sodne odločbe, na katere se je sodišče sklicevalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, niso služile kot dokazi za ugotavljanje dejstev, temveč gre za navajanje primerov iz sodne prakse, ki pomeni enega od sredstev za zagotavljanje enotne in enake uporabe pravnih predpisov (v primerljivih sporih), zato smiselno očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

10. Glede na vse navedeno je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izvršbo pravilna, upnikove pritožbene navedbe pa neutemeljene in ker tudi niso bile podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 257.