Jedro

Sicer objektivno ugotovljena škoda je lahko različna v svojih posledicah tako glede fizičnih bolečin, kakor tudi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Na višino odškodnine vpliva tudi čas, ko oškodovanec čaka na odškodnino, če je ta nesorazmerno dolg.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 30.3.1988. Za škodo, ki jo je tožnik utrpel, je prisodilo odškodnino v skupnem znesku 3.098.000,00 SIT s pripadki. Pri tem je upoštevalo, da je tudi tožnik 1/3 soodgovoren za nastalo škodo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki, sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo v celoti. Odločilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine v skupnem znesku 2.698.000,00 SIT, upoštevaje, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za fizične bolečine za 300.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa prav tako za 300.000,00 SIT. Ustrezno temu je prvostopno sodbo spremenilo in odločitev o stroških pravdnega postopka prilagodilo uspehu strank v postopku.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija le višino odškodnine in sicer za fizične bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Meni, da primerljive odškodnine za tovrstno škodo v podobnih primerih kažejo, da je odškodnina za fizične bolečine in odškodnina za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena. Prvo izpodbija za 1.000.000,00 SIT, drugo pa za 500.000,00 SIT. Tožnik bi bil tako po njenem mnenju upravičen do odškodnine v skupnem znesku 2.300.000,00 SIT z obrestmi od 22.3.1996, torej 3.415.000,00 SIT, kar je več kot primerna satisfakcija. v podporo svojemu stališču še navaja, da se za 58-letnega paraplegika v praksi prisoja pravična odškodnina v znesku 15.000.000,00 SIT, kar gotovo ni primerljivo s tožnikovo škodo. Poleg tega pa se še sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 541/95. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeni.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno. Znižanje odškodnine za negmotno škodo za skupno 600.000,00 SIT ob 100% temelju ustreza merilom iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Revizijsko sodišče predvsem soglaša s poudarki sodišča druge stopnje pri uporabi 2. odstavka 200. člena ZOR. Res je, da tožnikova škoda ni katastrofalna in je zato primerjava s škodo, ki jo trpi paraplegik, neutemeljena. Vendar pa je tudi res, da je sicer objektivno ugotovljena škoda (zlom reber, pretres možganov, rana na glavi) lahko različna v svojih posledicah tako glede fizičnih bolečin, kakor tudi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da gre v tem primeru za škodo "nekje na prehodu med manjšo in večjo škodo". Gre za komplikacije, ki so nastale med zdravljenjem v zvezi z izlivom krvi v prsno votlino in za daljše zdravljenje od običajnega zdravljenja takšne poškodbe (zlom reber). Zato je bilo tudi trajanje fizičnih bolečin daljše, kot bi bilo sicer pri običajnem zlomu reber. Vse to opravičuje višjo odškodnino v konkretnem primeru.

Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Čeprav res ni šlo za postkomocionalni sindrom v medicinskem pomenu besede, tožnik vendarle trpi vrtoglavice, ki so pri njegovem poklicu skrajno neprijetne in omejujejo njegovo siceršnjo delovno sposobnost. Še posebej pa tudi poklicno sposobnost, saj je v času prvostopne sodbe, ko je sodišče odmerjalo odškodnino, opravljal delo kuharja. Na (tedaj) ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Poleg tega pa revizijsko sodišče posebej poudarja, da je prišlo do škode tožnika že meseca marca 1988, tožena stranka pa nikoli ni zatrjevala, da je tožniku plačala kakršnokoli odškodnino. Prav tako je bila v postopku neaktivna (šele proti koncu postopka je zahtevala izvedbo dokaza z izvedencem za ugotovitev višine nepremoženjske škode). Takšno ravnanje tožene stranke, kljub temu, da je vmes tekel tudi kazenski postopek, vpliva na odmero odškodnine. Odškodnina je zaradi tega lahko višja.

Upoštevaje torej individualizacijo oz. konkretizacijo škodnega dogodka ter čas, ko je tožnik moral čakati na odškodnino, je višina odškodnine, kljub dejstvu, da nekoliko odstopa (je višja) od odškodnin, ki se običajno prisojajo za tovrstne poškodbe, ustrezno odmerjena.

Primerjava s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jo tožena stranka navaja v reviziji, ne more biti podlaga za drugačno odločitev, saj ne gre za podobno dejansko in pravno situacijo.

Primerjava s povprečnimi odškodninami za poškodbo, ki ima za posledico paraplegijo, pa prav tako v tem kontekstu ni uporabna. Kaj več pa tožena stranka v tej zvezi ne pove.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da je revizija glede obsega izpodbijanja tudi nerazumljiva. Če je res, da naj bi tožnik dobil skupaj 2.300.000,00 SIT z obrestmi od 22.3.1996, potem tožena stranka izpodbija drugostopno sodbo le za 398.000,00 SIT in ne za 1.500.000,00 SIT, kot bi izhajalo iz dela revizije, v katerem navaja, kakšna odškodnina bi bila za sporni postavki po njenem mnenju primerna. Revizijske trditve so tako v nasprotju same s seboj.

Prištevanje zamudnih obresti h glavnici pa za odločanje ni pravno odločilno. Sicer pa bi tožena stranka z izpolnitvijo (plačilom odškodnine) lahko njihov tek tudi preprečila.

Revizijsko sodišče je zaradi vsega navedenega revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da med postopkom na drugi in prvi stopnji tudi niso bile podane kršitve, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 166. člena in 155. členu ZPP. Tožena stranka trpi svoje stroške zato, ker z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ob povsem razčiščenem dejanskem in pravnem stanju na prvi in drugi stopnji ni bil potreben.