Jedro

Gozdna prometnica in še manj gozdna vlaka ni sinonim za cesto, kot ta dva pojma v izpodbijani odločbi neutemeljeno enači toženka. Bistveno za cesto je to, da je namenjena prometu. Gozdna vlaka pa je grajena ali negrajena gozdna prometnica, namenjena spravilu lesa s spravilnimi sredstvi.

Ureditev RS ni v nasprotju z Direktivo 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, zadnjič spremenjene z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in sveta, njena neposredna uporaba pa v tem primeru ni mogoča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33120 – 152/2017/4 z dne 14. 8. 2018 se v izpodbijanem delu odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odobrila vlogo tožnice na Javni razpis za operacijo ureditev gozdne infrastrukture iz PRP 2014-2020 za leto 2017; podukrep 4.3. (v nadaljevanju Javni razpis) za sredstva v višini 36.280,00 EUR, za del sredstev v višini 39.852,50 EUR pa je vlogo zavrnila (1. točka izreka). Odločila je še, da mora biti zahtevek za izplačilo, skupaj s prilogami, vložen do 21. 9. 2020, za spremembo časovne dinamike pa mora stranka na agencijo vložiti obrazložen zahtevek (2. točka izreka), da z odobritvijo vloge stranka prevzema obveznosti in zahteve, ki izhajajo iz Javnega razpisa in veljavne zakonodaje, za spremembo obveznosti iz odločbe pa mora stranka na agencijo vložiti obrazložen zahtevek (3. točka izreka). Stranka lahko v 30. dneh od vročitve odločbe pisno obvesti agencijo, da odstopa od pravice do sredstev (4. točka izreka), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi našteva stroške, za katere je tožnici odobrila nepovratna sredstva, glede zavrnilnega dela odločbe pa navaja, da je tožnico 5. 6. 2018 pozvala, naj vlogo dopolni z overjenimi soglasji lastnikov nekaterih nepremičnin in z okoljevarstvenim soglasjem ali sklepom, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. V skladu s petim odstavkom 100. člena Uredbe o izvajanju ukrepa "naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov" iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju Uredba) mora namreč upravičenec, v primeru, da je naložba poseg v okolje, pridobiti okoljevarstveno soglasje (v nadaljevanju OVS) ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Šteje se, da je pogoj izpolnjen, če je bilo upravičencu najkasneje v treh mesecih po datumu zaprtja javnega razpisa izdano OVS ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Glede na to je prvostopenjski organ zavrnil vlogo za nepovratna sredstva za gradnjo oziroma pripravo tistih gozdnih vlak, za katere tožnica ni predložila OVS oziroma sklepa, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben ter za katere je predložila overjena soglasja lastnikov, ki so bila podpisana po datumu oddaje vloge.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da pritožnica ni oporekala stališču prvostopenjskega organa glede prepozno predloženih soglasij lastnikov, zato šteje, da v tem delu zavrnitev vloge ni izpodbijana. Tožnica pa bi morala v roku 3 mesecev po datumu zaprtja Javnega razpisa, tj. do 28. 5. 2018, v skladu s petim odstavkom 100. člena Uredbe pridobiti sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Agencija RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) je sklep št. 35405-563/2017 izdala dne 20. 6. 2018, torej po poteku skrajnega roka iz petega odstavka 100. člena Uredbe. Zato tožnica pogoja ni izpolnila, prvostopenjski organ pa je v tem delu vlogo utemeljeno zavrnil. Aktivnosti v zvezi z izvedbo gozdnih vlak namreč spadajo pod oznako F.7.1 Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba PVO), kar izhaja iz sklepa ARSO in tudi iz 4. člena Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, zadnjič spremenjene z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Direktiva PVO). Slednja namreč loči med posegi, pri katerih je presoja vplivov na okolje obvezna, in posegi, ki so našteti v prilogi II, za katere je država članica zavezana sprejeti odločitev ali se projekt presoja skladno s 5. do 10. členom. Priloga II Direktive PVO v podtočki e) desete točke določa gradnjo cest. Pojem gradnja ne vsebuje nobenih nedvoumnosti in ga je treba razumeti v običajnem pomenu, pojem ceste pa je potrebno razlagati široko, na način, da zajema tudi gozdne vlake. Gozdne vlake so namreč po 3. točki 2. člena Pravilnika o gozdnih prometnicah (v nadaljevanju Pravilnik) gozdne prometnice, kar pomeni, da spadajo med prometno infrastrukturo.

4. Očitke tožnice o kršitvi procesnih pravil zavrača, ker Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne terja, da organ stranko pred izdajo odločbe vselej seznanja z uspehom dokazovanja, temveč ji mora to omogočiti, kar zahteva strankino aktivno ravnanje, organ pa mora paziti, da ji nevednost ni v škodo. Tožnica ni neuka stranka, saj na 51. strani obrazca potrjuje, da je seznanjena s pogoji in obveznostmi Javnega razpisa in ima dolgoletne izkušnje s številnimi postopki za dodelitev nepovratnih sredstev. Ker pred izdajo odločbe ni zahtevala, da jo prvostopenjski organ z uspehom dokazovanja seznani, do zatrjevane kršitve iz 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP ni prišlo.

5. Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo. Navaja, da ji prvostopenjski organ pred izdajo odločbe ni podal svojega videnja pravnih in dejanskih okoliščin zadeve in ji zato ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožnice tudi ni zaslišal in ji ni dal nobene druge možnosti, da se izjavi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 4. točki prvega odstavka in 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Toženka skuša to kršitev neuspešno sanirati s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, ki pa je pritožbi ugodilo, ker je ugotovilo kršitev postopka v upravnem sporu in sicer je bilo odločeno na seji namesto na glavni obravnavi. Odločitev o zavrnitvi zaradi nepredložitve listin iz petega odstavka 100. člena Uredbe je napačna, ker ne gre za poseg iz tega določila Uredbe. Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) določa, da je za nekatere od posegov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje, potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti OVS. Gradnja vlak, za katere je bila podpora zavrnjena, po določilih Uredbe PVO ni poseg, za katerega bi bila presoja vplivov na okolje obvezna, niti ni poseg, za katerega bi se izvedel predhodni postopek, saj ne ustreza posegu pod oznako A.IV, ker ne gre za krčitev gozda najmanj 5 ha, niti posegoma pod oznako F.7.1 in G.II.5. Zato tožnica za te posege ni mogla pridobiti OVS, niti sklepa, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben, ARSO pa bi vlogo tožnice za presojo vplivov na okolje ali za izvedbo prehodnega postopka zavrgel. Zakon o gozdovih v 11. točki prvega odstavka 3. člena gozdne vlake opredeljuje kot gozdno infrastrukturo, zato ne sodijo med prometno infrastrukturo kot v obrazložitvi odločbe napačno navaja toženka. Tako ne sodijo pod oznako F priloge 1 Uredbe PVO, niti ne izpolnjujejo pogoja o novogradnji, podaljševanju ali rekonstrukciji vsaj 2 km, kar bi morala toženka ugotoviti sama. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo odloči o stvari ter podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki so navedeni v obrazložitvi njene odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. V času izdaje odločbe veljavni peti odstavek 100. člena Uredbe1 je določal, da če je naložba poseg v okolje v skladu s predpisom, ki ureja posege v okolje, in se ne nanaša na ureditev zahtevnih, manj zahtevnih ali nezahtevnih objektov v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, mora upravičenec pridobiti okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben. Šteje se, da je pogoj izpolnjen, če je bilo upravičencu najpozneje v treh mesecih po datumu zaprtja javnega razpisa izdano okoljevarstveno soglasje ali sklep, da postopek presoje vplivov na okolje ni potreben.

9. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je torej bistvenega pomena, ali gre za naložbo, ki po ZVO-1 in podzakonskih predpisih pomeni poseg v okolje. 51. člen ZVO-1 določa, da je za določene vrste posegov v okolje zaradi njihove velikosti, obsega, lokacije ali drugih značilnosti, ki lahko vplivajo na okolje, presoja vplivov na okolje obvezna (drugi odstavek). Za nekatere vrste posegov v okolje, pri katerih se zaradi značilnosti nameravanega posega ali njegove lokacije lahko pričakujejo pomembni vplivi na okolje, ministrstvo izvede predhodni postopek iz 51a. člena tega zakona, v katerem ugotovi, ali je presoja vplivov obvezna tudi za te posege (tretji odstavek). Vlada predpiše vrste posegov iz drugega in tretjega odstavka tega člena (četrti odstavek). Prvi odstavek 51a. člena ZVO-1 pa določa, da mora nosilec nameravanega posega v okolje iz tretjega odstavka prejšnjega člena od ministrstva zahtevati, da ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ministrstvo lahko začne postopek predhodne presoje tudi po uradni dolžnosti.

10. Vlada je v skladu s tem sprejela Uredbo o PVO, ki v prilogi 1 našteva vrste posegov v okolje, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna in so označene z oznako X v stolpcu z naslovom PVO (prvi odstavek 2. člena) in vrste posegov v okolje, za katere je presoja vplivov v okolje obvezna, če se zanje v predhodnem postopku ugotovi, da bi lahko imeli pomembne vplive na okolje in so označene z oznako X v stolpcu z naslovom PP. Za tiste posege, ki torej v prilogi 1 Uredbe o sploh niso navedeni, presoja vplivov na okolje ni obvezna, prav tako pa ni obvezen predhodni postopek, v katerem bi se ugotovilo, ali je za poseg potrebna presoja vplivov na okolje ali ne.

11. Točka F.7.1. Priloge 1 Uredbe o PVO, na katero se sklicuje toženka, določa, da se predhodni postopek (PP) izvede za druge glavne, regionalne, lokalne in nekategorizirane ceste, njihovo podaljšanje ali rekonstrukcijo, tako da skupna neprekinjena dolžina ceste po novogradnji, podaljšanju ali rekonstrukciji znaša vsaj 2 km. Predhodni postopek se torej izvede za ceste, katerih skupna dolžina znaša 2 km ali več.

12. Toženka se v drugostopenjski odločbi sklicuje, da iz sklepa ARSO izhaja, da obravnava gozdne vlake, za katere tožnica uveljavlja sredstva, kot poseg iz točke F.7.1. Priloge 1 Uredbe PVO. Vendar sodišče ugotavlja, da to ne drži. ARSO namreč s sklepom št. 35405-563/2017 z dne 20. 6. 2018 ni odločil, da za predviden poseg presoja vplivov na okolje ni potrebna, ampak je vlogo tožnice za izvedbo predhodnega postopka za nameravani poseg gozdne vlake na predmetnih zemljiščih v k.o. ..., ..., ... in ..., na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. O vlogi torej sploh ni vsebinsko odločal. 13. Nadalje toženka stališče, da gre za ceste iz točke F.7.1. Priloge 1 Uredbe PVO, utemeljuje še s Pravilnikom. Vendar pa tak zaključek tudi iz določil Pravilnika ne izhaja. Pravilnik namreč ločuje med gozdno cesto in vlako in sicer je gozdna cesta grajena gozdna prometnica, ki je namenjena predvsem gospodarjenju z gozdom, je nekategorizirana v skladu s predpisi, ki urejajo javne ceste, omogoča racionalen prevoz gozdnih lesnih sortimentov, je javnega značaja, in je vodena v evidenci gozdnih cest (2. točka prvega odstavka 2. člena ). Gozdna vlaka pa je grajena ali negrajena gozdna prometnica, namenjena spravilu lesa s spravilnimi sredstvi (3. točka prvega odstavka 2. člena). "Pripravljena" gozdna vlaka je negrajena gozdna prometnica, na trasi katere se odstranijo ovire in poravna planum ter opravijo druga potrebna dela. "Pripravljena" gozdna vlaka ni objekt po predpisih o graditvi objektov (4. točka prvega odstavka 2. člena). Gozdna prometnica in še manj gozdna vlaka tako ni sinonim za cesto, kot ta dva pojma v izpodbijani odločbi neutemeljeno enači toženka. Po Zakonu o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), je namreč cesta površina, omejena z mejo cestnega sveta, ki jo lahko uporabljajo vsi ali pa le določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (5. točka prvega odstavka 2. člena). Bistveno za cesto je torej to, da je namenjena prometu. Gozdna vlaka pa je grajena ali negrajena gozdna prometnica, namenjena spravilu lesa s spravilnimi sredstvi (3. točka prvega odstavka 2. člena Pravilnika).

14. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje na Direktivo PVO, iz katere naj bi izhajalo, da je za gradnjo obravnavanih vlak potrebno presoditi, ali je presoja vplivov na okolje potrebna ali ne. Drugega odstavka četrtega člena Direktive PVO ni mogoče neposredno uporabiti, saj določa, da se ob upoštevanju člena 2 (4) države članice za projekte, ki so našteti v Prilogi II odločijo, ali se projekt presoja skladno s členi 5 do 10. Države članice sprejmejo to odločitev z (a) preverjanjem za vsak primer posebej, ali (b) pragovi ali merili, ki jih postavi država članica. Države članice se lahko odločijo za uporabo obeh postopkov. V tem delu torej Direktiva PVO ureditev prepušča državam članicam, Republika Slovenija pa je ureditev določila z ZVO-1 in Uredbo o PVO, po kateri se predhodni postopek izvede za druge glavne, regionalne, lokalne in nekategorizirane ceste, njihovo podaljšanje ali rekonstrukcijo, tako da skupna neprekinjena dolžina ceste po novogradnji, podaljšanju ali rekonstrukciji znaša vsaj 2 km. Taka ureditev ni v nasprotju z Direktivo PVO, njena neposredna uporaba pa v tem primeru ni mogoča. 15. Po presoji sodišča torej toženka v obravnavanem primeru ni pravilno razlagala predpisov, ko je štela, da gre za naložbo, ki je (lahko) poseg v okolje v skladu s predpisom, ki ureja posege v okolje. Ker je zmotno uporabila predpis, pa je tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in upravni akt v izpodbijanem delu odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je tožnica že iz obravnavanega tožbenega razloga s tožbo uspela, sodišče ugovorov o kršitvi pravil postopka ni presojalo.

17. Sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka v nadaljevanju opozarja še na to, da je toženka zavrnila vlogo tožnice za dodelitev podpore pri gradnji oziroma pripravi nekaterih gozdnih vlak iz dveh razlogov. Za nekatere gozdne vlake zato, ker je tožnica priložila soglasje lastnikov nepremičnin, ki so bila podpisana šele po oddaji vloge, za druge pa zato, ker tožnica ni pravočasno predložila OVS ali sklepa, da presoja vplivov na okolje ni potrebna. Znesek uveljavljanih sredstev, ki je bil zavrnjen iz obeh razlogov, skupaj znaša 36.280,00 EUR. Tožnica že v pritožbi ni uveljavljala razlogov v zvezi z zavrnitvijo vloge zaradi prepozno podpisanih soglasij lastnikov parcel, po katerih bi potekale gozdne vlake. Tega razloga tudi v tožbi ne izpodbija. Izpodbija le zavrnitev iz razloga, da je prepozno predložila sklep ARSO, saj zatrjuje, da OVS oziroma sklep, da presoja vplivov na okolje, nista potrebna. Ker je toženka v obrazložitvi ločeno naštela številke vlak, ki ne izpolnjujejo vsakega od obeh razlogov, zaradi katerega je bilo sofinanciranje zavrnjeno, gre po presoji sodišča za vsebinsko ločljiv del izreka odločbe. Drugi odstavek 225. člena ZUP pa določa, da če se s pritožbo ali s tožbo izpodbijajo posamezne točke ali vsebinsko ločljivi deli izreka odločbe, lahko postanejo posamezne točke ali posamezni vsebinski deli izreka odločbe ali posameznih njenih točk, ki se ne izpodbijajo in medsebojno niso odvisni, dokončni ali pravnomočni. Ker je za tožnico sporen zgolj tisti del izpodbijane odločbe, ki se nanaša na nepredložitev OVS oziroma sklepa, da presoja vplivov na okolje ni potrebna, bo morala toženka v nadaljevanju postopka upoštevati, da je bil tisti del vloge, v katerem tožnica ni pravočasno predložila soglasij lastnikov nepremičnin, pravnomočno zavrnjen.

18. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj v konkretnem za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožničini vlogi za financiranje gozdnih vlak. Sodišče še dodaja, da iz 2. člena ZUS-1 sledi, da odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

1 Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe, objavljena v Ur. l. 38/2017, v uporabi od 15. 7. 2017. Uredba je bila spremenjena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe, objavljena v Ur.l. 82/2018, pri čemer se spremembe 100. člena v tem postopku ne upoštevajo, ker so v uporabi od dne 22. 12. 2018, kar je po izdaji izpodbijane odločbe.