Jedro

Določba 6. odstavka 25. člena ZDen, ki je terjatev iz naslova povečane vrednosti opredelila kot samostojno pravico, ki se lahko uveljavlja v dopolnilnem postopku, ni mogla poseči v opcijo upravičenca iz 2. odstavka tega člena, da si izbere obliko denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se pri nepremičnini, ki je vknjižena kot družbena lastnina v upravi podjetja AAA, pri vl. št. 77 k.o.B, upravičencu C.C. vrne v last in posest podržavljena nepremičnina, ki v naravi predstavlja parc. št. 2660, stavbišče s poslovno stavbo na naslovu D,v E, v izmeri 856 m2 (1. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev AAA, trgovsko podjetje, d.d.,E,(2. točka izreka), da se po pravnomočnosti odločbe v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v E izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (3. točka izreka), da se nepremičnina da v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer F.F. (4. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka). V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je bila pravnemu predniku vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka, C.C. s sodbo Vojaškega sodišča vojaškega področja E z dne ... 1945, v zvezi s sodbo Višjega vojaškega sodišča jugoslovanske armade z dne ...1945, izrečena kazen zaplembe celotnega premoženja, (obsegala je tudi v tem postopku obravnavano stavbo), katera je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne.... spremenjena v delno zaplembo, ki sporne stavbe ni več zajemala. Stavba je bila pred podržavljenjem last C.C., podržavljena pa je bila na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki je kot pravni temelj do vrnitve naveden v 17. točki prvega odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta E, št....z dne ..., je bilo ugotovljeno, da se je C.C. štel za državljana Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do .... 1957, ko mu je državljanstvo zaradi smrti prenehalo. Imenovani je dne 20. 11. 1949 dobil avstrijsko državljanstvo, vendar zato ni imel pravice dobiti odškodnino za zaplenjeno premoženje od tuje države. Na podlagi drugega odstavka 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije z dne 15. 5. 1955 so bile upravičene do odškodnine od avstrijskih oblasti osebe, ki so imele avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 in so to državljanstvo obdržale tudi na dan 28. 4. 1945, in katerih premoženje na območju FLRJ je bilo likvidirano in zadržano v korist FLRJ na podlagi Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekrestraciji premoženja odsotnih oseb, ali na podlagi kateregakoli drugega ukrepa jugoslovanskih organov pred 28. 11. 1955. Glede na prej navedene podatke C.C. ni izpolnjeval pogoja o avstrijskem državljanstvu v smislu te pogodbe. V skladu z 22. členom ZDen se poslovna stavba, ki jo zaseda podjetje AAA, vrne upravičencu v last in posest. Tožena stranka je sprejela predlog njegovega pooblaščenca, da se bo povečana vrednost po šestem odstavku 25. člena ZDen ugotavljala v nadaljevanju postopka in bo o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, odločeno z dopolnilno odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izrek v 1. točki nesmiselen. Tožena stranka je nepravilno ugotovila status denacionalizacijskega upravičenca C.C., za katerega je ugotovljeno, da se je štel za državljana LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti, torej se v času podržavljenja premoženja s sodbo z dne ... 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Vrnitev podržavljenega premoženja pravni nasledniki vsaj formalno uveljavljajo v sodnem postopku pred rednim sodiščem in v denacionalizacijskem postopku. Zato bi moral upravni organ vpogledati spis rednega sodišča, saj bi lahko v denacionalizacijskem postopku uveljavljali vrnitev nepremičnine v naravi, pred rednim sodiščem pa za isto nepremičnino odškodnino. Podržavljena nepremičnina se nahaja v sredstvih podjetja AAA, ki opravlja isto ali podobno gospodarsko dejavnost kot podjetje GGG, v katerega bilanci se je tudi vodila sporna nepremičnina. ZDen pa določa, da podjetja ni mogoče vrniti v last v celoti, če njegova vrednost v času odločanja presega vrednost podjetja v času podržavljenja za več kot 100 %. Ne glede na to, da je bil kot lastnik stavbe v zemljiški knjigi vpisan C.C., je iz ostalih listin o zaplembi premoženja, tudi iz komisijskega zapisnika z dne ...., mogoče zaključiti, da je bila nepremičnina premoženje družbe GGG. Zato ni pravilen zaključek tožene stranke, da se stavba v celoti vrne C.C., ki je bil solastnik podjetja le do 60 %. Ker tožena stranka ni sestavila poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju in s tem omogočila strankam, da se izjavijo o ugotovitvenem postopku, je kršila pravila postopka. V smislu šestega odstavka 25. člena ZDen bi v tem postopku morala ugotoviti vrednost nepremičnine v času podržavljenja ter najmanj oceniti njeno vrednost v času vračanja in ugotoviti, da o teh okoliščinah ni soglasja med strankami. Izdati bi morala delno odločbo in v izreku jasno navesti, da bo o zahtevku za odškodnino odločeno z dopolnilno odločbo. V izreku odločbe ni določena vrednost nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja v skladu s 67. členom ZDen in Navodilom za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. Ker so v času nacionalizacije poslovni prostori zajemali le pritličje in prvo nadstropje, v preostalem delu pa so bila stanovanja, po nacionalizaciji pa so bila opravljena velika investicijska dela in se je tlorisna površina povečala, se postavlja vprašanje, ali sploh gre za isto nepremičnino. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V dopolnitvi tožbe z dne 7. 10. 2002 je tožeča stranka ugovarjala še, da C.C. nima aktivne legitimacije, ker je imel pravico dobiti odškodnino od Avstrije na podlagi Državne pogodbe o vzpostaviti neodvisne in demokratične Avstrije. Glede upravičenosti do pridobitve odškodnine je pomembno, če je bil v času uveljavitve pogodbe državljan Republike Avstrije.

Stranka z interesom v tem postopku, F.F., je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožeče stranke. Sklicevala se je na ugotovljeno jugoslovansko državljanstvo C.C. ob podržavljenju in na zemljiškoknjižne podatke o njegovem lastništvu sporne stavbe pred podržavljenjem. Zahtevek, vložen pred rednim sodiščem, je umaknila, kar je bilo znano že med upravnim postopkom, umika pa ni mogoče preklicati. Predložila je tudi sklep Okrajnega sodišča v E o umiku. Tožena stranka je po njenem mnenju pravilno vodila postopek in pravilno odkazala na nadaljnje vodenje postopka zaradi povračila povečane vrednosti. Sama je v upravnem postopku dala izjavo, da bo v primeru, če se bo izkazalo, da je vrednost vloženih sredstev zavezanca nad 30 %, le-to priznala. Dejstvo je, da se stranki glede odškodnine še dolgo ne bosta mogli sporazumeti. Zavrnila je tudi ugovor, da ne gre za isto premičnino, saj ima stavba isto število nadstropij in isti obseg, ne glede na to, da je zavezanec podrl stene, ki so prej ločevale prostore, vendar ne gre za spremembo substance. Na tožbene ugovore, da je C.C. imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije, je odgovorila, da pogodba, na katero se je sklicevala tožeča stranka, ni vsebovana v sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o vprašanju nadaljnje veljavnosti jugoslovansko-avstrijskih pogodb med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo. Ni se tudi strinjala s tožničinim razumevanjem pogodbenih določil. Da C.C. ni imel pravice do odškodnine od Republike Avstrije, pa je dokazala tudi s potrdilom avstrijskih organov.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št... z dne 4. 4. 2002. Tožba ni utemeljena.

Po preučitvi izpodbijane odločbe in pregledu upravnih spisov je sodišče presodilo, da so v obravnavani zadevi pogoji za denacionalizacijo, ki so določeni s podlago podržavljenja in s statusom denacionalizacijskega upravičenca, izpolnjeni ter da tožeča stranka v upravnem postopku, ki ga je tožena stranka izvedla v skladu s procesnimi pravili, ni izkazala ovir, ki bi denacionalizacijo podržavljene nepremičnine, poslovne stavbe na naslovu D v E, stoječe na parceli št. 2660 vl. št. 77 k.o.B, preprečevale.

Navedena nepremičnina je bila zaplenjena s sodbo Vojaškega sodišča vojaškega področja E, opr. št. Sod. ... z dne ... 1945, v zvezi s sodbo Višjega vojaškega sodišča jugoslovanske armade, opr. št... Sud. .... z dne... 1945, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. .... z dne...., spremenjena tako, da se kazen zaplembe premoženja na v tem postopku obravnavano nepremičnino ni več nanašala. Ta sprememba oziroma delna razveljavitev kazni zaplembe je pravnim naslednikom prejšnjega lastnika omogočila izbiro postopka za vrnitev podržavljene stavbe med nepravdnim postopkom pred sodiščem splošne pristojnosti in upravnim postopkom pred upravnim organom. Ker so pravni nasledniki predlog za vrnitev nepremičnine pred sodiščem splošne pristojnosti umaknili, o čemer je bila tožena stranka med postopkom seznanjena (vloga F.F. z dne 4. 9. 2001, Okrajno sodišče v E pa je umik predloga vzelo na znanje s sklepom, opr. št. ... z dne ... 2001), ni bilo ovir za odločanje o vračanju v upravnem postopku pred toženo stranko, in je s tem odpadel tudi dvom o morebitnem dvojnem vračanju, ki ga izraža tožeča stranka v tožbi. Glede podlage podržavljenja, ki je relevantna za denacionalizacijo, sodišče popravlja toženo stranko le toliko, da to ni izrecno Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45 in Uradni list FLRJ, št. 59/46). Kazenska sodba je bila namreč izrečena na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih, ki je bila povzeta v Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, kateri pa je začel veljati 1. 9. 1945. Zato je podlaga za denacionalizacijo v 4. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, saj uredba ni izrecno našteta v 3. členu ZDen. Uredba o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944 je bila v Sloveniji objavljena v Vestniku glavnega štaba NOV in POS (pomen Uredbe o vojaških sodiščih je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994).

Sodišče se strinja z ugotovijo tožene stranke, da je bil lastnik stavbe pred podržavljenjem C.C. . Tožena stranka je to ugotovitev črpala iz vpisov v zemljiški knjigi. Tudi po pravnih pravilih Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so se uporabljala v času podržavljenja, so se stvarne pravice izkazovale z vpisom v to evidenco. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 77 k.o. Svetega Petra predmestje I. del, ki je v predloženi upravnih spisih, je razvidno, da je bila stavba v lasti C.C.. Iz izpiska prav tako izhaja, da je v last FLRJ prešla na podlagi sodbe Vojaškega sodišča vojnega področja E, s katero je bil imenovani obsojen na kazen zaplembe premoženja. Glede na te podatke sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je bila poslovna stavba v sredstvih podjetja GGG, ker se omenja v listinah o zaplembi, tudi v komisijskem zapisniku z dne 4. 8. 1945. Iz te listine, ki je v upravnih spisih, je razvidno, da je popisano zaplenjeno premoženje C.C. obsegalo njegov solastniški delež pri podjetju GGG (zapis pod točko I, ki ne vključuje sporne stavbe) in določene stavbe (samostojen zapis pod točko II). Četudi se tožena stranka do te listine v izpodbijani odločbi ni opredeljevala, saj se tožeča stranka nanjo v upravnem sporu niti ni sklicevala, ji po mnenju sodišča ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je, kot je sodišče že navedlo, verodostojen podatek o lastništvu zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice. Ker ta izkazuje lastninsko pravico na stavbi za c.C., so tožbene navedbe, da je bila stavba v sredstvih podjetja GGG, in zato C.C. podržavljena le v njegovem solastniškem deležu na podjetju, zmotna. Ker torej ne gre za vračanje podjetja, so pravno neupoštevne določbe ZDen, ki urejajo vračanje te vrste podržavljenega premoženja, in so nekonkretizirana tožbena sklicevanja na vrednost današnjega podjetja (vsebina 35. člena ZDen) brezpredmetna.

Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da C.C. izpolnjuje pogoje za status denacionalizacijskega upravičenca. Zmotno je mnenje tožeče stranke, da ni izkazano državljanstvo imenovanega v smislu določbe 9. člena ZDen, ker v času izreka kazni zaplembe, tj. prvostopne sodbe z dne 14. 7. 1945, naj ne bi bil jugoslovanski državljan. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Mesta E, št. ...z dne..., s katero se ugotavlja, da se je C.C. štel za državljana LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do svoje smrti. Navedeno ugotovitveno odločbo je na podlagi 63. člena ZDen izdal pristojni organ, uporabljajoč predpis, ki je veljal v času, za katerega se je državljanstvo ugotavljalo, tj. Zakon o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki je pričel veljati 28. 8. 1945. V prvem odstavku 35. člena je ta zakon določal, da se z dnem njegove uveljavitve smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani (Kraljevine Jugoslavije) po veljavnih predpisih. S to določbo je bila vzpostavljena pravna kontinuiteta s prejšnjim državljanstvom oziroma z Zakonom o državljanstvu z dne 21. 10. 1928, državljanstvo nove države pa se je pridobilo z dnem uveljavitve zakona. Ker se z navedeno odločbo z dne 25. 5. 1994 ugotavlja, da se je C.C. štel za jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945, sodišče nima pomislekov, da pogoj za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca iz prvega odstavka 9. člena ZDen ne bi bil izpolnjen.

Pravilno je tožena stranka tudi presodila, da C.C. ni izključen iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, po katerem niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Njena razlaga, da mu upravičenja do denacionalizacije ni mogoče odreči, če je ob uveljavitvi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, Mednarodne pogodbe, št. 2/56) imel avstrijsko državljanstvo (ki ga je, kot je razvidno iz listine pristojnega avstrijskega organa pridobil leta 1949), ni pa ga imel na dan 13. 3. 1938 in 28. 4. 1945, ob prej presojani pravilni ugotovitvi, da se je ob podržavljenju štel za jugoslovanskega državljana, je skladna z razlago te pogodbe, ki jo je podalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03). Zato je tudi pravilen zaključek tožene stranke, da C.C. za zaplenjeno premoženje ni imel pravice dobiti odškodnino od Republike Avstrije, in torej ni podlage za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen.

Na podlagi navedenega sodišče povzema, da je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila za odločitev relevantna dejstva in okoliščine. Da vrnjena nepremičnina naj ne bi bila več ista nepremičnina, kot je bila podržavljena, tožeča stranka zatrjuje šele v tožbi, kar je po oceni sodišča nedopustna tožbena novota (tretji odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), in jo pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni moglo upoštevati. Izločitev sporne nepremičnine iz lastninskega preoblikovanja podjetja, v katerega sredstvih je, kar omogoča vračanje v naravi, je potrjena z dopisom direktorja podjetja KKK z dne ... (l. št. 37) in niti v upravnem postopku pred toženo stranko, niti v postopku v upravnem sporu, ni bila ugovarjana. Tožeča stranka zmotno meni, da je bila tožena stranka po končanem ugotovitvenem postopku dolžna izdati poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, saj ta obveznost velja le za postopke, v katerih odločajo upravne enote (drugi odstavek 54. člena, 65. člen ZDen). Če pa na prvi stopnji odloča ministrstvo (pristojnost tožene stranke za odločanje o obravnavani zadevi ni sporna), se načelo zaslišanja strank uresničuje po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, ki so bile v postopku pred toženo stranko po mnenju sodišča ustrezno spoštovane (vabljenje strank, ustne obravnave).

Sodišče se tudi ne strinja s tožečo stranko, da tožena stranka ni pravilno postopala po določbi šestega odstavka 25. člena ZDen, ki določa, da lahko v primerih, če se zavezanec in upravičenec ne sporazumeta glede odškodnin zaradi povečanja vrednosti podržavljene nepremičnine po podržavljenju, upravičenec zahteva, da se nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti, organ, ki vodi postopek, pa o višini, ki se plača za razliko v vrednosti, odloči naknadno z dopolnilno odločbo. Ta določba, ki je terjatev iz naslova povečane vrednosti opredelila kot samostojno pravico, ki se lahko uveljavlja v dopolnilnem postopku, je bila sprejeta z novelo ZDen (6. člen ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98). Pobudo, ki je bila dana za oceno ustavnosti te določbe, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-367/98 z dne 25. 5. 2000, zavrnilo. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da mora upravni organ že v postopku, ko odloča o vrnitvi nepremičnine, sprejeti določene ugotovitve v zvezi z odškodnino. Po mnenju sodišča namreč zakonska novela ni mogla poseči v opcijo upravičenca, da si izbere obliko denacionalizacije, ki jo je določalo že osnovno zakonsko besedilo, to izbiro pa ima upravičenec le, če se je vrednost nepremičnine, ki se vrača, zaradi novih investicij bistveno povečala. Vendar so po oceni sodišča v upravnih spisih tudi v tej smeri izkazane zadostne ugotovitve. Pooblaščenec upravičenca je na naroku dne 24. 1. 2002 podal izjavo, da prevzema obveznost vračila povečane vrednosti, kolikor bo ta izkazana in glede na nemožnost sporazumevanja o odškodnini predlagal samostojno odločanje o vrnitvi nepremičnine. Temu, da poravnava ni možna, je, kot izhaja iz zapisnika te obravnave, pritrdil tudi pooblaščenec tožeče stranke, ki je tudi menil, da je možna odločitev z delno odločbo. Zato po mnenju sodišča toženi stranki ni mogoče očitati napačne uporabe določbe 25. člena ZDen, ker je z izpodbijano odločbo odločila samo o vrnitvi nepremičnine v naravi, na odločanje o zahtevku za povračilo vlaganj v vrnjeno nepremičnino z dopolnilno odločbo pa je odkazala v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ne glede na to, da tega ne vsebuje izrek odločbe, odločba zato ni nezakonita. Glede na zgoraj opisano časovno spreminjanje zakona pa tudi izrek odločbe, v katerem ni navedena vrednost nepremičnine, kot to določa Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91 in 34/93), ne more biti več pomanjkljiv.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi odločba, je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob pregledu predloženih upravnih spisov pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni ponovno odločila o predlogu za začasno odredbo upravičenca, kot ji je bilo naloženo s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1823/98-12 z dne 23. 5. 2001. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tedaj, ko je o denacionalizacijskem zahtevku odločeno z odločbo, v tej odločbi praviloma brezpredmetno odločati tudi o predlogu za začasno odredbo, kolikor o njem prej ni bilo odločeno, upravni organ pa lahko razloge o tem pojasni v obrazložitvi odločbe (sodba opr. št. U 956/95-5 z dne 21. 5. 1997). Ker pa tožena stranka v izpodbijani odločbi predloga za izdajo začasne odredbe sploh ne omenja, naj o njem odloči s posebnim aktom.