Jedro

Deleža zakoncev na skupnem premoženju sta enaka - višji delež mora dokazati tisti, ki se na to sklicuje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica T. H. pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 62 stavbišče s hišo in gospodarskim poslopjem, vložek št. 52 k.o. R. do 35 stotink od celote, zaradi česar je tožencu J. H. naložilo, da ji mora omogočiti ustrezno vknjižbo v zemljiški knjigi. Istočasno je ugotovilo, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze pridobili tudi premično premoženje, ki ga je v izreku sodbe posebej opredelilo, pri čemer sta postala na tem premoženju solastnika vsak do 1/2. V presežku glede deleža na nepremičnem premoženju je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek toženca, delno pa je njegovo nasprotno tožbo zavrglo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ugodilo je le pritožbi tožeče stranke proti stroškovni odločitvi in jo delno spremenilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, kolikor se ta nanaša na odločitev o višini deležev na skupnem nepremičnem premoženju, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno tudi v tem delu, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da ji tudi na nepremičnem premoženju pripada solastninska pravica do 1/2. Glavno breme dela na kmetiji in pri obnovi in vzdrževanju hiše in gospodarskega poslopja je bilo na tožnici. Sama je posestnica približno 6 ha gozdov, gozd pa je bil izsekan v času skupnega življenja s tožencem, dohodki od prodaje pa so šli za potrebe kmetije. Tožnica je pri gradnji sama opravljala vsa prevozna dela s traktorjem. Ker v zakonski zvezi ni bilo otrok, je bila tožnica še bolj obremenjena pri kmečkih delih, toženec pa se je teh del izogibal. Po poroki je tožnica k hiši pripeljala dve breji kravi. S strokovnim izvidom bi bilo mogoče oceniti prispevke obeh strank k ohranitvi in povečanju vrednosti skupnega premoženja.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri delitvi skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze, se šteje, da sta deleža zakoncev na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Ur. list SRS, št. 14/89). V tej pravdi je tožnica s tožbo uveljavljala prav to ugotovitev: stanje v zemljiški knjigi - toženec je na nepremičninah vknjižen kot edini lastnik - ji ob toženčevem nesodelovanju ni omogočilo realizacije navedene zakonske predpostavke. V enakem deležu je zahtevala tudi ugotovitev solastnine na nepremičninah, ki sta jih s tožencem pridobila v zakonski zvezi. Sodišči nižje stopnje sta spor obravnavali celovito in ugotovili, da nobena od pravdnih strank ni dokazala drugačnega razmerja deležev na skupnem premoženju. Vendar pa je zadeva glede nepremičnega premoženja specifična, saj je bilo sprejeto pravno stališče, po katerem tožnica lahko uveljavlja v zakonu predpostavljeni enak delež le na investicijah v adaptacije stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Tako pravilno izhodišče temelji na dejanskih ugotovitvah, po katerih je toženec že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico nepremičnine imel v lasti kot svoje posebno premoženje. Obračun, ki ga je v tej smeri - relacija med prejšnjo vrednostjo in vrednostjo investicij - opravil izvedenec, je del dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano. V okviru ustvaritve nove vrednosti pa so tožničine trditve - tudi tista o njenem večjem prispevku - bile dokazno ocenjene s stališča, da večji prispevek od polovice tudi tu ni izkazan. Obe pravdni stranki sta po navedeni dokazni oceni približno enako prispevali v delu, tožničin nekoliko večji prispevek zaradi dohodkov iz lastnega gozda pa je bil vrednostno ocenjen. Izračun je pokazal, da glede na celotno vrednost spornih nepremičnin (vrednost pred adaptacijo stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja in vrednost investicij) tožnici na njih pripada solastninski delež 35 % od celote. Pri tem drži ugotovitev izpodbijane sodbe, da prav vsega dela na kmetiji ni mogoče vračunati v adaptacije, saj je bilo treba pridobivati tudi sredstva za vsakdanje življenje.

Da bi tožničin delež na spornih nepremičninah predstavljal 1/2 njihove (skupne) vrednosti, bi ta morala dokazati svoj znatno večji prispevek, ki bi "odkupil" ustrezen del njihove prvotne vrednosti, ki je nedvomno toženčev posebni prispevek. Takšnih dejanskih in pravnih ugotovitev pa nižji sodišči po realizaciji dokaznega bremena, ki je na strani tožnice, nista sprejeli. Revizija v tej smeri - čeprav vložena zaradi zmotne uporabe materialnega prava - graja le sprejeto dokazno oceno s ponovnimi navedbami o glavnem delovnem bremenu, ki ga je na kmetiji nosila tožnica in celo s pozivanjem na novo strokovno izvedenstvo. To pa seveda nasprotuje tako določbi tretjega odstavka 385. člena kot tudi 387. členu ZPP.

Reviziji torej ni mogoče očitati niti nepravilnosti, ki jih sama zatrjuje, niti tistih napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).