Jedro

Tožeča stranka bi lahko z zapadlostjo v letu 2005 izdala račun za vtoževano obveznost. Posledično je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in štelo, da je bila tožba tožeče stranke vložena 21. 12. 2007 prepozna, saj je zastaranje poteklo že konec leta 2006.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I 1815/2007 z dne 22. 1. 2008 v delu 4. točke izreka za izvršilne stroške v višini 43,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem pa je ta sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tistem delu zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je napačno štelo, da je vtoževani račun v višini 913,68 EUR zastaran. Navaja, da je opravila popis vodomera na naslovu tožene stranke 1. 9. 2005 in dne 27. 10. 2005 izdala račun na ime F. P.. Zaradi neplačništva je bilo po uradni dolžnosti ugotovljeno, da je F. P. pokojna in ne prebiva na tem naslovu. Na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska je bilo nato ugotovljeno, da sta nova lastnika K. R. in K. A.. Tožeča stranka je 7. 9. 2006 izdala isti račun na ime R. K., ki je bila lastnica objekta. Ker ta ni sporočila tožeči stranki spremembe lastništva, tožeča stranka ni mogla vedeti, ali je izdan račun na napačnega naslovnika. R. K. je po prejemu računa tega reklamirala zaradi domnevne pomote pri obračunu vodomera. Tožeča stranka pa ji je z dopisom 8. 9. 2006 in 4. 10. 2006 sporočila, da zamenjava vodomera ni mogoča. Dejstvo morebitnega izteka vode pa je tožeča stranka upoštevala pri obračunu. Predlog za izvršbo je bil zato vložen pravočasno, saj je določen enoletni zastaralni rok, ki še ni potekel. Sodišču očita tudi, da ni izvedlo naroka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na višino vtoževanega zneska gre v konkretnem primeru za postopek v sporih majhni vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Terjatve za dobavljeno vodo zastarajo v enem, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva (1. točka prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (2)). Zastaranje pa prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere z zakonom ni določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka 1. 9. 2005 opravila menjavo vodomera in ugotovila stanje količine porabljene vode. Ugotovilo je tudi, da bi tožeča stranka lahko izračunala in izdala račun za razliko med novim in starim popisanim stanjem porabljene količine vode. Tožeča stranka je račun za to storitev izdala dne 7. 9. 2006, torej skoraj eno leto po popisu oziroma, ko bi ga lahko izdala. Take so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je potrebno sprejeti, pritožba pa jih zaradi narave spora ne more več izpodbijati. Glede na navedeno, je skladno s 336. členom OZ prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da bi tožeča stranka lahko z zapadlostjo v letu 2005 izdala račun za vtoževano obveznost. Posledično pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo in štelo, da je bila tožba tožeče stranke vložena 21. 12. 2007 prepozna, saj je skladno s 1. točko prvega odstavka 355. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 355. člena OZ zastaranje poteklo že konec leta 2006. Sodišče prve stopnje je torej ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo ne glede na drugače izraženo stališče pritožbe.

6. Tožeča stranka se tudi ne more v pritožbi uspešno sklicevati na to, da bi moralo prvostopenjsko sodišče razpisati narok za glavno obravnavo. Kot je v razlogih sodbe že pravilno navedlo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni predlagala razpisa naroka za glavno obravnavo, odločiti pa je bilo moč že na podlagi pisno predloženih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP).

7. Pritožbene sodišče pa tudi ne najde nobene bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer tožeča stranka v pritožbi, konkretno nobenega od teh razlogov niti izrecno ne uveljavlja. Sodba sodišča prve stopnje je logično in prepričljivo utemeljena, nobeden uveljavljeni ali uradno upoštevni pritožbeni razlog pa ni podan. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ