Jedro

SZ-1 v situacijah, ko dogovora o upravljanju skupnih delov, ki služijo več nepremičninam ali večstanovanjskim stavbam (konkretno kotlovnice), ni mogoče doseči, izrecno predvideva ureditev spornih razmerij (zgolj) v okviru nepravdnega postopka (četrti odstavek 23. člena SZ-1). Posledično ni mogoče uporabiti pravila iz drugega odstavka 30. člena SZ-1, po katerem za plačilo stroškov upravljanja, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, odgovarjajo etažni lastniki ne glede na to, ali so glasovali proti predlaganim sklepom.

Zaradi spoštovanja obveznosti vgradnje merilnika in plačevanja stroškov po dejanski porabi namreč ne more biti sankcionirana toženka, ki je (edina) ustrezno zagotovila merjenje porabe toplote v skladu z 93.a členom EZ. Ker je toženka tožnici plačevala porabo kurilnega olja glede na nameščeni kalorimeter na toplotnem vodu, tudi ni podana toženkina „obogatitev“, kot pogoj iz 190. člen Obligacijskega zakonika.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.359,24 EUR pritožbenega in revizijskega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov ogrevanja, obratovanja, vzdrževanja in upravljanja skupne kotlovnice. Presodilo je, da toženka vtoževanih računov (spor je izšel iz izvršbe) ni bila dolžna plačati, saj s tožnico ni bila v pogodbenem razmerju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. O njegovi utemeljenosti je odločilo na pogodbeni podlagi. Zavzelo je stališče, da sklenjeni dogovor glede upravljanja zavezujejo vse etažne lastnike in da v konkretnem primeru ni bistvena toženkina neudeležba pri (pisnem) glasovanju, saj je z upravljanjem tožnice soglašala (zadostna) večina etažnih lastnikov.

3. Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom III DoR 16/2014-10 z dne 11. 3. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je upravnik posameznega večetažnega objekta, ki je priključen na skupno kotlovnico, ki služi več večetažnim objektom, dolžan plačati stroške po kriterijih, ki jih določa upravnik posameznega večetažnega objekta, ali na podlagi določbe 93.a člena EZ v višini dejanske porabe, po vgrajenem merilniku?

4. Na podlagi navedenega sklepa je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlagala je, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico.

5. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnica je kot upravnica več večetažnih objektov na G. ulici (v nadaljevanju kompleksa stavb) z izvajalcem Z. s. p. (v nadaljevanju izvajalcem) za vzdrževanje in ogrevanje objektov sklenila Pogodbo o opravljanju storitev ogrevanja oz. nadzora v kotlovnici G. ulici 1 (v nadaljevanju Pogodbo); - s sklenitvijo te Pogodbe je v letu 2010 prevzela v upravljanje tudi (skupno) kotlovnico za celoten kompleks stavb, saj je stroške izvajalca zaračunavala v okviru svojih storitev upravljanja; - toženka, kot etažna lastnica in upravnica ene od stavb v kompleksu na G., ulici Pogodbe ni podpisala; - toženka je porabo kurilnega olja tožnici plačevala na podlagi nameščenega kalorimetra na toplotnem vodu; - v teku je nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, ker stranki spora nista mogli doseči dogovora glede upravljanja kotlovnice.

8. Za odločitev v tej zadevi je bistvena presoja, ali je bila toženka v pogodbenem odnosu s tožnico, saj je bila v tem primeru dolžna plačati stroške po kriterijih tožnice. Čeprav ni sporno, da toženka Pogodbe ni podpisala, je pritožbeno sodišče kljub temu štelo, da je njena neudeležba pri (pisnem) glasovanju večine etažnih lastnikov v kompleksu na G., ne more izvzeti iz obveznosti plačevanja stroškov upravljanja. Z upravljanjem tožnice je namreč soglašala (zadostna) večina vseh etažnih lastnikov.

9. Vendar pa takšna materialnopravna presoja pritožbenega sodišča zmotna, saj ne izhaja iz četrtega odstavka 23. člena v zvezi z drugim odstavkom 30. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). SZ-1 namreč v situacijah, ko dogovora o upravljanju skupnih delov, ki služijo več nepremičninam ali večstanovanjskim stavbam (konkretno kotlovnice), ni mogoče doseči, izrecno predvideva ureditev spornih razmerij (zgolj) v okviru nepravdnega postopka (četrti odstavek 23. člena SZ-1). Posledično ni mogoče uporabiti pravila iz drugega odstavka 30. člena SZ-1, po katerem za plačilo stroškov upravljanja, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, odgovarjajo etažni lastniki ne glede na to, ali so glasovali proti predlaganim sklepom. Zatorej ni mogoče šteti, da je toženka bodisi na podlagi SZ-1 bodisi na podlagi Pogodbe zavezana tožnici k plačevanju stroškov upravljanja (kot jih je določila tožnica).

10. Glede tožbenega zahtevka na podlagi pravil verzije pa je bistvena ugotovitev vezana na toženkino ustrezno namestitev kalorimetra. Takšna obveznost je tedaj (že) izhajala iz Energetskega zakona (pred tem in v nadaljevanju EZ). Toženka je namreč glede na določbe EZ (že) ustrezno plačevala stroške po višini dejanske porabe, kot je to vzpostavil 93.a člen EZ. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je pri izračunu stroškov za gorivo v skupni kotlovnici bistveno ravno razmerje izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Dejstvo, da tožnica, kot upravnica preostalih stavb v kompleksu na G. ulici, ni namestila kalorimetrov in posledično za kotlovnico ni bil možen skupni izračun razmerja izmerjenih porab, pa ne more voditi v sklep o utemeljenosti verzijskega zahtevka za plačilo stroškov po kriterijih, kot jih je določila sama. Zaradi spoštovanja obveznosti vgradnje merilnika in plačevanja stroškov po dejanski porabi namreč ne more biti sankcionirana toženka, ki je (edina) ustrezno zagotovila merjenje porabe toplote v skladu z 93.a členom EZ. Ker je toženka tožnici plačevala porabo kurilnega olja glede na nameščeni kalorimeter na toplotnem vodu, tudi ni podana toženkina „obogatitev“, kot pogoj iz 190. člen Obligacijskega zakonika.

11. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zatorej negativen.

Odločitev o reviziji

12. Ker so ugotovljena vsa pravnorelevantna dejstva, je revizijsko sodišče toženkini reviziji ugodilo ter materialnopravno zmotno sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) – I. točka izreka.

13. Po določbi drugega odstavka 165. člena ZPP sodišče, če spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Temeljni princip za stroškovno odločitev v pravdi je princip uspeha, uzakonjen v prvem odstavku 154. člena ZPP. V konkretnem primeru je v pravdi v celoti uspela toženka. Zato je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. Le-te je do zaključka glavne obravnave odmerilo že sodišče prve stopnje. Njeni pritožbeni (420,48 EUR) in revizijski stroški (938,76 EUR), odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, pa znašajo 1.359,24 EUR – II. točka izreka.

14. Od priznanih stroškov gredo za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006) – II. točka izreka.