Jedro

Lastnik lahko odkloni prodajo službenega stanovanja imetniku stanovanjske pravice. Če hoče imetnik stanovanjske pravice kupiti drugo primerno stanovanje, kar mu je dolžan omogočiti lastnik službenega stanovanja, mora postaviti ustrezen zahtevek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prvotožene stranke v celoti razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženi stranki, v katerem naj se ugotovi, da je zavrnitev zahteve za prodajo spornega stanovanja neopravičena, da sta toženi stranki s tožnikom dolžni skleniti kupoprodajno pogodbo za prodajo stanovanja št. 3 v I. nadstropju zgradbe T. na Jesenicah, na podlagi katere bo tožnik postal lastnik stanovanja in z dovoljenjem za vknjižbo etažne lastninske pravice na tem stanovanju na ime tožnika ter podrejen tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni izročiti kupoprodajno pogodbo o prodaji omenjenega stanovanja za kupnino 851.660 tolarjev, katero je tožnik dolžan plačati v roku 60 dni po prejemu pogodbe. Hkrati je sodišče naložilo tožniku, da je dolžan povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 35.431,00 tolarjev, drugotoženi stranki pa v znesku 35.555,00 tolarjev v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov I. odst. 353. čl. ZPP in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je v letu 1960 prosil za dodelitev družinskega stanovanja, Stanovanjska komisija Podjetja za v. Jesenice pa je prošnji ugodila in mu dodelila družinsko stanovanje. Iz odločbe o oddaji stanovanja je razvidno, da ob dodelitvi ni šlo za službeno stanovanje. Predmetno stanovanje je dobilo status službenega stanovanja brez vednosti tožnika šele po 31. letih iz razloga, da bi se tožena stranka izognila odprodaji po določilih novega Stanovanjskega zakona. Meni, da ni zadostna ugotovitev, da se stanovanje nahaja v poslovnem objektu S. in je zato utemeljen sklep prvotožene stranke, da se stanovanje opredeli kot službeno stanovanje. Meni, da je po določilih 2. odst. 129.čl. Stanovanjskega zakona z vložitvijo tožbe upravičen zahtevati le nakup spornega stanovanja. Prvotožena stranka pa bi morala tekom pravde ponuditi tožniku drugo primerno stanovanje, če bi se želela izogniti odprodaje spornega stanovanja. Tožnik ob vložitvi tožbe ni imel možnosti preveriti ali so resnične trditve prvotožene stranke o spremembi statusa stanovanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločilnega pomena za pravilno odločitev v danem primeru predstavlja vprašanje, ali je sporno stanovanje službeno ali ne. Dejansko stanje je ostalo glede tega vprašanja nepopolno ugotovljeno. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožnikova zahteva za odkup stanovanja zavrnjena, z obrazložitvijo, da je bilo predmetno stanovanje dne 30.7.1991 s sklepom delavskega sveta Ž. Ljubljana št. DS 62/91 opredeljeno kot službeno stanovanje. Naveden sklep se v spisu ne nahaja, prav tako pa ni v spisu tudi nobenega drugega dokaza o tem, da je predmetno stanovanje res opredeljeno kot službeno stanovanje.

Iz odločbe o oddaji stanovanja z dne 25.3.1960 (B-2) izhaja, da je bilo tožniku dodeljeno zaprošeno družinsko stanovanje. Iz sklepa S. z dne 28.1.1993 (B-3), pa je razviden le seznam službenih stanovanj namenjenih za odprodajo, na katerem pa sporno stanovanje ni navedeno.

Nobena od navedenih listin pa ne dokazuje, da gre v danem primeru za službeno stanovanje. Tudi če je razpravljajočemu senatu znano, da so v poslopju, v katerem se nahaja stanovanje, različni poslovni prostori, (kot je zapisano v obrazložitvi sodbe), pa to še ne pomeni, da je predmetno stanovanje službeno stanovanje. Od vprašanja statusa predmetnega stanovanja oz. opredelitve stanovanja kot službenega ali ne, je tudi odvisno vprašanje uporabe čl. 129 Stanovanjskega zakona.

Pritožnik namreč zmotno tolmači 2. odst. cit. člena ko meni, da ni tožnik tisti, ki bi moral postaviti tožbeni zahtevek na odprodajo nadomestnega stanovanja, ampak bi morala biti aktivna prvotožena stranka in tožniku ponuditi drugo primerno stanovanje. 2. odst. 129.čl. SZ res določa dveletni rok od uveljavitve Stanovanjskega zakona, v katerem lahko imetnik stanovanjske pravice zahteva nakup takega stanovanja, lastniki stanovanja pa so dolžni omogočiti nakup drugega primernega stanovanja. Vendar mora imetnik postaviti za to ustrezen, čeprav podrejeni zahteve, česar pa v danem primeru še ni storil. Pravilna pa je prvostopna odločitev, v kolikor se nanaša na drugotoženo stranko Republiko Slovenijo. Drugotožena stranka v tej pravdi ni pasivno legitimirana in je zato sodišče zahtevek zoper to stranko utemeljeno zavrnilo. Ker je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka te odločbe (370. čl. ZPP in 368. čl. ZPP).

V novem postopku bo treba z izvedbo ustreznih listinskih dokazov ugotoviti, ali je predmetno stanovanje službeno ali ne, nato pa ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP.