Jedro

Za izračun pokojninske osnove se upošteva plača, ki jo je zavarovanec prejel na podlagi dela, ne pa prejemki, izplačani delavcem mimo meril in osnov, ki sicer veljajo za določitev plač. Takšen prejemek je tudi tako imenovani dodatek za redoljubnost, zaradi česar ga toženec pri izračunu pokojninske osnove utemeljeno ni upošteval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odločbi toženca ZPIZ, Območne enote ..., št. ... z dne 20. 2. 1995 in C... št. ... z dne 22. 3. 2006 se spremenita tako, da se tožniku A.Š. od 1. 4. 1994 dalje prizna pravica do ponovne odmere starostne pokojnine z vštevanjem dodatka za t.i. redoljubnost v pokojninsko osnovo.

2. Toženec je dolžan v roku 30-ih dni izdati odločbo o ponovni odmeri starostne pokojnine tožniku z upoštevanjem dela osebnega dohodka za t.i. redoljubnost v pokojninsko osnovo in sicer: za leto 1979 v znesku 1.491,05 SIT, za leto 1980 v znesku 2.106,60 SIT, za leto 1981 v znesku 3.824,80 SIT, za leto 1982 v znesku 10.691,25 SIT, za leto 1983 v znesku 13.636,25 SIT, za leto 1984 v znesku 18.117,16 SIT, za leto 1985 v znesku 39.620,00 SIT in za leto 1988 v znesku 74.456,00 SIT.

Razliko med že prejetimi zneski na novo odmerjene pokojnine in prejetimi zneski pokojnine, je dolžan toženec tožniku izplačati v roku osmih dneh po dokončnosti odločbe o novi odmeri pokojnine.

3. Toženec je dolžan povrniti stroške postopka v roku 15-ih dni skupaj z zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje, da ne bo izvršbe.“. Obenem je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženec je dolžan tožniku vrniti prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunane in vplačane od dodatka za t.i. redoljubnost v obdobju od 1. 1. 1979 do 31. 12. 1986 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 1996 dalje, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe“ in da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje. Ne strinja se z interpretacijo njegove zahteve z dne 2. 11. 1994. V odločbi z dne 14. 7. 1989 ni bilo nikjer odločeno o tem, da se tožniku v osnovo za odmero pokojnine ne všteva del osebnega dohodka iz naslova redoljubnosti. Zato ni imel razlogov, da bi vložil zahtevo za varstvo pravic in tudi ugotavljanje, da je odmerna odločba pravnomočna in da so bili podatki o prejemkih iz naslova redoljubnosti, že v času, odmere pokojnine strankam znani, ni bilo potrebno. Zmotno je stališče, da ni zahteval ponovne odmere na temelju 298. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), temveč na osnovi 3. odstavka 185. člena ZPIZ/92. Sodišče je spregledalo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku in ni razčistilo, za kakšno zahtevo je šlo. V tožbi je tožnik dovolj jasno navedel na čem temelji zahtevek in tudi na glavni obravnavi je pojasnil razloge za svoj zahtevek. Vztraja, da je jasno uveljavljal, da je bil novi zakon glede oblikovanja pokojninske osnove v členu 43 v povezavi s členom 46 ugodnejši od 19. člena prej veljavnega Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS in da je bila njegova zahteva z dne 2. 11. 1994 upravičena. Sklicuje se na to, da so se v spornem obdobju na temelju iste določbe novega zakona ugodno reševali zahtevki zavarovancev za ponovno odmero pokojnin z upoštevanjem plače za nadurno delo v pokojninsko osnovo. Ti zahtevki se nikoli niso smatrali za zahteve v smislu 3. odstavka 185. člena ZPIZ/92. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zadevo presojalo po 3. odstavku 185. člena ZPIZ/92, so v sodbi izostali razlogi v zvezi z vprašanjem utemeljenosti zahtevka po 298. člena ZPIZ/92, kar je bila ključna vsebina tožbe. Če bi sodišče opravilo primerjavo med ureditvijo po statutu in po novem zakonu, bi moralo ugotoviti, da je nova ureditev ugodnejša za zavarovanca. V tožbi navedeni zneski plače iz naslova t.i. redoljubnosti so točni, obračunani prispevki pa so tudi plačani. Nepotrebno je bilo razpravljanje sodišča o tem, ali so sporni prejemki iz naslova redoljubnosti predstavljali izplačilo za delovne uspehe dosežene z živim in minulim delom. Sporni dodatek je bil po osnovah in merilih iz internega akta delodajalca namenjen stimulaciji delavcev za delovno uspešnost in ni šlo za nagrajevanje nečesa, kar ne bi bilo odvisno od dela. V zvezi s podrednim zahtevkom sodba nima razumljivih razlogov, razlogi, da zaradi tega, ker ni bilo ugodeno primarnemu zahtevku, nima pravne podlage in ne predstavlja sprejemljivega argumenta. Tožnik je uveljavljal tudi neupravičeno obogatitev, vendar sodišče o tej podlagi ni reklo ničesar. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 22. 3. 2006 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 20. 2. 1995, s katero je odločil, da se zahtevi za novo odmero ne ugodi. Tožnik je namreč z zahtevo vloženo po pooblaščencu dne 3. 11. 1994 pri tožencu uveljavljal ponovno odmero pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka iz naslova t.i. redoljubnosti, prejetega v obdobju od leta 1979 do 1986. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 299/2004 z dne 24. 5. 2005, bi lahko pritožbeni organ toženca presojal zadevo v mejah tako postavljenega zahtevka tožnika, torej v okviru zahtevka za novo odmero pokojnine. Čeprav se je v tožbi vloženi zoper uvodoma citirano dokončno odločbo, tožnik sicer res skliceval na določbo 298. člena ZPIZ/92 in navajal, da je zakon, to je ZPIZ/92, glede oblikovanja pokojninske osnove v določbi 43. člena v primerjavi z določbo 19. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 40/83, v nadaljevanju statut) ugodnejši, je sodišče prve stopnje glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in v skladu s 63. členom ZDSS-1 dolžno presojati pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 22. 3. 2006 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 20. 2. 1995 in odločati o tožbenem zahtevku (73. člen ZDSS-1). Torej o tem, ali so izpolnjeni pogoji za novo odmero predčasne pokojnine z vštevanjem dodatka za t.i. redoljubnost v pokojninsko osnovo.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je ZPIZ/92, veljaven v času vložene zahteve pri tožencu (3. 11. 1994). Ta edino v določbi 3. in 4. odstavka 185. člena določa primere za novo odmero pokojnine. Po 3. odstavku 185. člena se uživalcu pokojnine upošteva za novo odmero že uveljavljene pokojnine, naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se v skladu s tem zakonom upošteva za izračun pokojninske osnove. Lahko pa se upošteva za novo odmero starostne pokojnine tudi zavarovancu, ki ima polno pokojninsko dobo, plača iz ponovnega zavarovanja (4. odstavek 185. člena), za kar v tožnikovem primeru nedvomno ne gre.

Tako se v obravnavanem primeru zadevo lahko presoja le po citirani določbi 3. odstavka 185. člena ZPIZ/92 in ugotavlja, ali gre pri tožniku za naknadno izplačano ali naknadno ugotovljeno plačo in če gre za takšno plačo oziroma prejemek, ki se v skladu z ZPIZ/92 upošteva za izračun pokojninske osnove, torej v skladu s 43., 44., 45. (ali 47.) členom in ne gre za prejemek, ki se ne šteje za izračun pokojninske osnove (46. člen).

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da v tožnikovem primeru ni šlo za naknadno ugotovljen ali naknadno izplačan del plače iz naslova redoljubnosti, ki ni bil upoštevan pri odmeri predčasne pokojnine z ugotovitvijo št. ... z dne 14. 7. 1989. Iz odločbe z dne 24. 4. 1996 je jasno razvidno, da je tožnik že pri prvi ugotovitvi dne 14. 7. 1989 zahteval, da se v pokojninsko osnovo upošteva tudi osebni dohodek za redoljubnost na podlagi podatkov o izplačani plači za redoljubnost po potrdilu delodajalca z dne 2. 6. 1989. Razen tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila podlaga za izplačilo plače oziroma dodatka iz naslova redoljubnosti, ki ga je S.Š. v obdobju od 1979 do 1986 izplačal tožniku, v 48. členu pravilnika in da ta dodatek ni bil izplačan za delovne uspehe dosežene z delom, temveč je šlo za dodatek oziroma nagrado. Ker ni šlo za dohodek izplačan za delovne uspehe dosežene z delom, skladno z določbo 19. člena statuta, toženec ni upošteval dodatka iz naslova redoljubnosti za izračun pokojninske osnove. Pokojninska osnova, od katere se je tožniku odmerila in priznala pravica do predčasne pokojnine od 30. 6. 1989, se je oblikovala po 19. členu statuta, po katerem se za izračun pokojninske osnove upošteva osebni dohodek, ki ga je za delovne uspehe, dosežene z delom v polnem, krajšem ali daljšem od polnega delovnega časa, dobil zavarovanec za svoje živo in minulo delo po osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke, določenih v samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela, v kateri je bil zavarovanec v delovnem razmerju.

Enako pa se, tudi če bi šlo za naknadno ugotovljen del plače, ne všteva dodatek za t.i. redoljubnost po 4. alinei določbe 46. člena ZPIZ/92 (veljavni do novele). Po tej določbi se za izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev, in drugo). Smiselno enaka kot 19. člen statuta, je torej določba 4. alinee 46. člena ZPIZ/92. Kar zadeva pritožbenih navedb, da je tožnik uveljavljal ponovno odmero v smislu 298. člena ZPIZ/92 pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da se določba 298. člena ZPIZ/92 nanaša na prevedbo že odmerjene pokojnine po določbah ZPIZ/92, če bi bilo to za tožnika ugodnejše. Torej, če bi bila odmera pokojnine po 43. členu ZPIZ/92 ugodnejša od odmere določene v 19. členu statuta, po katerem se je tožniku predčasna pokojnina odmerila leta 1989. Določba 43. člena ZPIZ/92 določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih 10-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Iz citirane določbe ZPIZ/92 v primerjavi z 19. členom statuta je razvidno, da ZPIZ/92 veljaven od 1. 4. 1992, oblikovanja pokojninske osnove ne ureja bistveno drugače. V obeh primerih se za izračun pokojninske osnove upošteva plača, ki jo je zavarovanec prejel, seveda na podlagi dela. Pri oblikovanju pokojninske osnove se namreč upoštevajo tudi določbe ZPIZ/92, konkretno določbe 45. in 46. člena, ki oblikovanje pokojninske osnove vežejo na plačo, doseženo z delom oziroma določajo, kateri prejemki se štejejo oziroma se ne štejejo v pokojninsko osnovo. Ves čas je temeljno načelo pokojninskega in invalidskega zavarovanja tako v času veljavnosti 19. člena statuta, kot 43. člena ZPIZ/92, da pravice iz tega zavarovanja temeljijo na delu.

V povezavi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. ... z dne 10. 7. 2002, je stališče pritožbenega sodišča, da je 46. člen ZPIZ/92 predstavljal po svoji vsebini logično nadaljevanje prejšnje ureditve v 19. členu statuta, ki ga je pritožbeno sodišče že prej citiralo. Vsebinsko enako je ob zgodovinski in teleološki razlagi mogoče interpretirati tudi 4. alineo 46. člena v zvezi s 1. odstavkom 43. člena ZPIZ/92. Torej, da se za izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcem mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač. Po stališču pritožbenega sodišča je dodatek za t.i. redoljubnost prav takšen dodatek, ki ne temelji na delu, ampak predstavlja nagrado delavcu, ki je pri delu redoljuben v večih možnih oblikah, za katere se je pri tožnikovem delodajalcu ta dodatek priznaval delavcem.

Ker 43. člen v povezavi s 46. členom ZPIZ/92 oblikovanja pokojninske osnove ne ureja ugodnejše od predhodne ureditve v 19. členu statuta, je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, po katerem bi bilo potrebno tožnikovo zahtevo pri tožencu obravnavati enako kot zahteve za novo odmero pokojnine zaradi vštevnosti osebnega dohodka iz naslova dela preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, ne pa na podlagi 3. odstavka 185. člena ZPIZ/92. Za te primere je relevantna določba 3. odstavka 47. člena in 312. člena ZPIZ/92 in za takšne primere določba 3. odstavka 185. člena in niti 298. člena ZPIZ/92 nista bili upoštevni.

Sodišče je tudi pravilno odločilo s tem, ko je zavrnilo podredni zahtevek, da toženec tožniku vrne vplačane prispevke. Iz dokumentacije, konkretno iz potrdila S.Š. z dne 26. 4. 1994 ni razvidno, da so prispevki dejansko bili plačani. Razen tega iz podatkov o osebnih dohodkih in nadomestilih z dne 17. 6. 1989 ne izhaja, da bi tožnikov delodajalec te podatke javljal na obrazcih M4, na katerih so delodajalci dolžni sporočati podatke o plačah, ki se upoštevajo za izračun pokojninske osnove za vsako posamezno leto. Tudi sicer ni zakonske podlage za vračilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zagotavljajo sredstva zavarovanci, delodajalci in Republika Slovenija, zagotavljajo pa se tudi iz kapitalskih skladov in iz drugih virov (5. člen ZPIZ/92) in sicer po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Zakon tudi za primere, ko ne pride do uresničitve pričakovane pravice, ne določa možnosti, da se prispevek zavezancem vrne. V konkretnem primeru pa bi bil zahtevek za vračilo prispevkov, vprašljiv tudi glede aktivne legitimacije.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi v zvezi s tem, da bi sodišče prve stopnje moralo zadevo presojati še glede neupravičene obogatitve. Po 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembo, v nadaljevanju OZ) oziroma v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom OZ, obveznost vrnitve nastane, če je nekdo brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, obveznosti vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti pa nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Takšnega pravnega stanja tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, ampak nasprotno, da dodatek za t.i. redoljubnost predstavlja plačo, od plač pa se nedvomno plačujejo prispevki in je to v posameznih zakonih izrecno določeno tako, da je obstajal tudi temelj za plačevanje prispevkov in ta temelj nikoli ni odpadel. Glede na vse obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, bistvena za odločitev in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.