Jedro

Ker se nepremičnina dejansko nahaja v trasi javne ceste, vrnitev le-te ni možna, ampak pride v poštev le odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Podržavljeno stavbno zemljišče ne more biti predmet vračanja, kadar se je na njem začela gradnja in je investitor zanj pridobil dovoljenje za gradnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2700/97-7 z dne 6.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.8.1997. S to odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote P. z dne 17.4.1997 odpravila 1. točko te odločbe (1. točka izreka), odločila, da sta J. (I.) P., roj. 1.3.1903, umrl 1.12.1987 in M.P., roj. 8.11.1899, umrla 18.10.1979, upravičenca do odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada (tožeče stranke) v vrednosti 4.150,47 DEM, in sicer vsak do ene polovice (2. točka izreka), v ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno (3. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja in tudi ni sporno, da je predmet denacionalizacije podržavljeno zemljišče (parc. št. 272/2 k.o. D.P., travnik 3. b.r., v izmeri 2910 m2, takratna vl. št. 78), ki se nahaja na trasi avtomobilske ceste Š. - P., ki je že odprta za promet. Glede na navedeno je po presoji prvostopnega sodišča pravilna ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da na tem zemljišču ni mogoče pridobiti lastninske pravice, da je torej podana ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zaradi katere nepremičnine ni mogoče vrniti denacionalizacijskemu upravičencu. Po tej določbi (1. odstavek 19. člena) nepremičnine ni mogoče vrniti upravičencu med drugim tudi v primeru, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Ob nespornem dejstvu, da je predmet denacionalizacije zemljišče, ki se nahaja v trasi javne ceste, javne ceste pa so po določbi 2. odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97) javno dobro in so izven pravnega prometa, je po mnenju prvostopnega sodišča pravilno stališče tožene stranke, da vrnitev predmetnega zemljišča ni možna, ampak pride v poštev le odškodnina v obveznicah, zavezanec za odškodnino v obveznicah pa je po določbi 4. odstavka 51. člena ZDen Slovenski odškodninski sklad oziroma tožeča stranka. Glede na navedeno, na drugačno odločitev o stvari, po mnenju prvostopnega sodišča, ne more vplivati dejstvo, ki ga zatrjuje tožeča stranka, da je pogodba (z dne 17.7.1991), s katero je Uprava za ceste pridobila predmetno zemljišče od A. M., nična. Zato je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo, ne da bi se spuščalo v presojo zakonitosti prenosa predmetnega zemljišča na Upravo za ceste Republike Slovenije.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri tožbenih navedbah, da ni podana njena pasivna legitimacija za izplačilo odškodnine v tej zadevi.

Nepremičnina, ki je predmet te denacionalizacijske zadeve oziroma določitve odškodnine, je bila predmet kupoprodajne pogodbe z dne 17.7.1991 med Upravo za ceste Republike Slovenije in A. M. Navedena pogodba je glede na določbe Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, po njenem mnenju nična (1. in 4. člen citiranega zakona). Navedena pogodba tako glede strank, vrste premoženja, kot tudi časa sklenitve, izpolnjuje pogoje za ničnost. Meni, da dejstvo, da naj bi bila pogodba sklenjena namesto razlastitve, kot je bilo to navajano v upravnem postopku, na ničnost po tem zakonu ne more vplivati, saj zakon takšne izjeme ne predvideva. Edina izjema pravnega prometa z nepremičninami, ki je bila v času, na katerega se Zakon o začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini nanaša, dopustna, je vračanje nepremičnin prejšnjim lastnikom (2. odstavek 2. člena). Glede na dejstvo, da je avtocesta dejansko že zgrajena in nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi ter ob upoštevanju ničnosti navedene pogodbe, zaradi katere je nastala ovira za vračilo v naravi, bi bilo pravilno upoštevati splošne odškodninske predpise, ne pa obveznost za odškodnino prevaliti na Slovenski odškodninski sklad oziroma tožečo stranko. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in prizadete stranke (Družba za avtoceste v RS, A. M. in M.V. iz P.) na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna in na zakonu utemeljena je odločitev prvostopnega sodišča (3. točka 1. odstavka 19. člena ZDen). Ta odločitev izhaja tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih.

V 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen je določeno, da se v naravi ne vračajo nepremičnine, če so izvzete iz pravnega prometa oziroma če na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Katere nepremičnine so to, je treba ugotavljati na podlagi področnih zakonov, ki so to problematiko urejali ob uveljavitvi ZDen, in novih zakonov, ki so nadomestili prej veljavne zakone. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da so javne ceste po določbi 2. odstavka 2. člena citiranega Zakona o javnih cestah javno dobro in so izven pravnega prometa. Ker se navedena nepremičnina dejansko nahaja v trasi javne ceste Š. - P., je pravilno stališče tožene stranke in prvostopnega sodišča, da vrnitev te nepremičnine (navedenega zemljišča) ni možna, ampak pride v poštev le odškodnina v obveznicah, pri čemer je zavezanec tožeča stranka oziroma Slovenski odškodninski sklad (4. odstavek 51. člena ZDen).

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, ki se mu pridružuje tudi pritožbeno sodišče, da na drugačno odločitev o stvari ne more vplivati dejstvo, ki ga zatrjuje tožeča stranka, da je navedena pogodba z dne 17.7.1991, s katero je Uprava za ceste Republike Slovenije takrat pridobila predmetno zemljišče, nična. V konkretni zadevi se namreč presoja nemožnost vrnitve navedene nepremičnine denacionalizacijskima upravičencema po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi pa se glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom (1. odstavek 6. člena ZDen). Gre namreč tudi za to, da je navedeno podržavljeno zemljišče postalo stavbno, pri čemer ne more biti predmet vračanja, saj se je na njem začela gradnja (cesta je bila medtem tudi zgrajena), ker je investitor (Uprava za ceste Republike Slovenije) zanj pridobil dovoljenje za gradnjo (Odlok o lokacijskem načrtu za magistralno cesto - avtomobilsko cesto Š.- P. - Uradni list RS, št. 1/91).

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.