Jedro

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04 - ZZZDR-C) je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah navedel, da se postopki v zadevah med drugim tudi iz 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve tega zakona, dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pristojno za družino. Tako je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C. Iz priloženih upravnih spisov izhaja, da se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C, končal se je z dokončnostjo odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2003, zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke pristojno upravno sodišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločbe Centra za socialno delo A, št. ... z dne ... odpravila besedilo "od izvršljivosti začasne odločbe do dokončne odločitve prvostopnega organa, začasno" in za 2. alineo dodala besedilo: "Mld. B.B. ob določeni uri pripelje mati C.C. na Center za socialno delo A, kjer jo po koncu stikov tudi prevzame." V 2. točki izreka odločbe Centra za socialno delo A je odpravila besedo "začasne" in jo nadomestila z besedo "te" in odpravila 3., 4., 5. in 7. točko izreka izpodbijane odločbe, 6. točka izreka je postala 3. točka izreka, v preostalem delu pa je izpodbijano odločbo potrdila. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje Center za socialno delo A z odločbo št. ... z dne ... izdal začasno odločbo o osebnih stikih med D.D. in hčerko mld. B.B.. Tožena stranka se sklicuje na 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, RS, št. 64/01 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZZZDR) ter tudi na 86. in 88. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZSV). Mld. B.B. je bila ob razvezi zakonske zveze zaupana v varstvo in vzgojo materi, tožnici. Oče pa je 29. 11. 1999 podal vlogo za določitev osebnih stikov s hčerko v upravnem postopku. Organ prve stopnje je pridobil mnenje psihiatrinje dr. E.E., strokovna komisija pa je 5. 7. 2000 podala mnenje, da so osebni stiki med mld. B.B. in njenim očetom nujni in priporočljivi, vzpostaviti pa jih je potrebno postopoma. Nadalje navaja, da sta starša na ustni obravnavi sklenila poravnavo, D.D. pa je 28. 3. 2001 podal nov predlog za izdajo odločbe o stikih. Strokovna komisija je 18. 4. 2001 podala svoje mnenje in navedla, da glede na svoje mnenje z dne 5. 7. 2000 predlaga, da se osebni stiki vzpostavijo postopno, ker stiki, ki so bili določeni s sklenjenima poravnavama, niso bili realizirani, kar je onemogočilo navezovanje odnosov med otrokom in očetom, to pa ne daje nikakršnega zagotovila, da bi bili otroku v korist stiki kot jih predlaga oče. Tožena stranka navaja, da ni bilo podlage za izdajo začasne odredbe po 221. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Organ prve stopnje je napačno poimenoval izpodbijano odločbo z obrazložitvijo, da je vzpostavitev osebnih stikov med otrokom in očetom nujno potrebna, v postopku pa ob upoštevanju mnenja strokovne komisije ni izkazano, da so stiki, kot jih predlaga oče, otroku v korist, zato je odločbo izdal na podlagi 221. člena ZUP, ker je bilo glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Tožena stranka navaja, da je bil upravni postopek začet in voden na zahtevo očeta, da se določijo osebni stiki z otrokom. O osebnih stikih je bilo odločeno po izvedenem oziroma končanem ugotovitvenem postopku. Spremenjene okoliščine so podlaga za ponovno ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in odločanje o zadevi osebnih stikov v novi upravni stvari. Spremenjene okoliščine so tudi v primeru dalj časa trajajočih rednih stikov, ko bi se okrepila čustvena vez med otrokom in očetom, ko ima le-ta možnost zahtevati razširitev stikov. Če bi organ prve stopnje želel izdati odločbo, ki bi veljala za določen čas, bi moral v izreku odločbe navesti, da odločba velja za določeno obdobje, z ustrezno obrazložitvijo. Takšna odločba preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila izdana, njeno veljavnost pa je mogoče podaljšati na podlagi ponovnega ugotavljanja pravno pomembnih dejstev in pomeni odločanje v novi upravni stvari. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je odločba v 1. točki izreka pomanjkljiva oziroma ni izvršljiva in je to dopolnila. Prav tako ugotavlja, da sta 3. in 4. točka izreka odločbe organa prve stopnje nepotrebni, prav tako pa tudi 7. točka izreka. Tožnica v tožbi poudarja, da pravica otroka do osebnih stikov vsebuje tudi pravico otroka, da v kolikor si tega ne želi in v kolikor to ni v nasprotju z njegovo koristjo, z očetom nima osebnih stikov. Poudarja, da je pravica do osebnih stikov otroka v skladu z mednarodnim pravom predvsem pravica otroka in ne očeta. Opozarja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-312/00 razveljavilo določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR. Tožena stranka je zato napačno uporabila materialno pravo, ker določba 1. odstavka 106. člena ZZZDR, ki ob sočasni veljavi 3. točke 9. člena Konvencije o otrokovih pravicah ni bila v veljavi. Tožnica tudi meni, da siljenje otroka v stike ne more biti v korist otroka, odločba pa temelji na mnenju psihiatrinje z dne 26. 6. 2000 in na mnenju strokovne komisije z dne 5. 7. 2000. Dejansko stanje odločbe temelji na preteklih zaključkih, ki ne temeljijo na ustrezni analizi stanja v času izdaje odločbe, zato je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Stranka z interesom D.D. navaja, da je bila tožnica tista, ki je preprečevala stike med očetom in otrokom, ni se udeleževala obravnav. Meni, da so stiki vsekakor v korist otroku, tako je določeno v konvenciji in zakonodaji. Predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu. Tožba ni utemeljena. Organ prve stopnje je s svojo odločbo določil stike med mld. B.B. in njenim očetom, in sicer v času šolskega leta in v času šolskih letnih počitnic, na podlagi 106. člena ZZZDR. Sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da je bil materialni zakon napačno uporabljen. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04 - ZZZDR-C) je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah navedel, da se postopki v zadevah med drugim tudi iz 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve tega zakona, dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe odloča ministrstvo, pristojno za družino. Tako je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C. Pri tem se sodišče sklicuje na mnenje Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 1369/2004 z dne 9. 12. 2004, v katerem je to sodišče zavzelo stališče, da se s prehodnimi določbami 39. člena ZZZDR-C ureja način dokončanja tekočih oziroma začetih postopkov tudi iz 1. odstavka 106. člena ZZZDR. Ti postopki, ki so začeti do uveljavitve novele, to je do 1. 5. 2004, se dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR. O pritožbah zoper te odločbe pa odloča ministrstvo, pristojno za družino. S temi prehodnimi določbami sicer ni izrecno določena pristojnost upravnega sodišča za presojo dokončnih odločb ministrstva, pristojnega za družino, izdanih na podlagi prehodnih določb ZZZDR-C, vendar pa to izhaja že iz določbe 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu, po kateri odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, upravno sodišče v upravnem sporu. Iz priloženih upravnih spisov izhaja, da se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C, končal se je z dokončnostjo odločbe tožene stranke z dne 8. 12. 2003, zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke pristojno upravno sodišče. Tožnica tudi ugovarja, da dejansko stanje temelji na mnenju psihiatrinje oziroma poročilu strokovne komisije, oba iz leta 2000 in tako ne prikazujeta aktualnega stanja v zvezi z izvajanjem osebnih stikov. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da se je oprla tudi na kasnejše mnenje strokovne komisije z dne 18. 4. 2001, zato so trditve tožnice v zvezi s tem v tožbi netočne. Pri očitku, da odločitev tožene stranke ne temelji na analizi stanja v času odločanja, pa tožnica ne navaja v čem se stanje v zvezi z otrokom v času odločanja razlikuje od stanja, ki je bilo ugotovljeno z mnenji iz leta 2000 oziroma mnenjem iz leta 2001, za ta očitek ne navaja nobenih navedb in tudi ne predlaga nobenih dokazov. Sodišče takšnega posplošenega očitka zato ni moglo sprejeti. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je organ prve stopnje izdal odločbo o upravni stvari in tako ni odločal na podlagi 221. člena ZUP. Pri tem pa tožena stranka ni odpravila besede "začasna" v napovedku odločbe organa prve stopnje, kar pa lahko vsak čas popravi s sklepom na podlagi 223. člena ZUP. Spremenjene okoliščine, nastale po izdaji odločbe organa prve stopnje in ki so že razvidne iz upravnega spisa, pa so lahko podlaga za ponovno odločanje o osebnih stikih, le da se zahteva sedaj obravnava pred pristojnim sodiščem (4. odstavek 106. člena ZZZDR, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 69/04). Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je ta odločba pravilna in na zakonu utemeljena.