Jedro

Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da sklep o popravi pomote št. ... z dne 16. 9. 201910 ne predstavlja podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017 zaradi drugačne opredelitve vzroka nastanka invalidnosti, niti ni mogoča zahtevana ponovna odmera invalidske pokojnine upoštevajoč pravila o povrnitvi škode za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017. Pravilna je ugotovitev, da za ponovno odmero invalidske pokojnine za nazaj zaradi poprave pomote pri označbi vzroka invalidnosti, zaradi učinkov iz določila tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2 glede na 183. člen ZPIZ-2, ni podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 1. 2021 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 1. 10. 2019 in na obveznost toženke plačati tožnici razliko neizplačane zagotovljene invalidske pokojnine zaradi poklicne bolezni, od 29. 6. 1993 dalje v znesku 627,70 SIT vsakega zadnjega dne v mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ob upoštevanju vsakokratne revalorizacije zneska, do spremembe plačilnega sredstva iz SIT v EUR pa od 1. 1. 2007 do 1. 10. 2017, vse do plačila, pod izvršbo. Hkrati je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode iz razlogov neizpolnjenosti predpostavk odškodninske odgovornosti na podlagi določb 131. člena OZ oziroma zaradi poteka zastaralnega roka. Elementi odškodninske odgovornosti so bili opredeljeni že v tožbi, saj je tožeča stranka zatrjevala protipravnost ravnanja toženke, nastanek škode v višini premalo prejete pokojnine in obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalim prikrajšanjem tožnice. Zmoten je zaključek sodišča, da organi toženke niso ravnali protipravno oziroma v nasprotju z določbami takrat veljavnega ZPIZ. Po starejši sodni odločbi VDSS Psp 403/2006 je podana odškodninska odgovornost organov toženke, ko se posega v pravice upravičenca do dajatev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica je dokazala, da je bila odločba v letu 1993 izdana zaradi hude malomarnosti delavca toženke. Toženka je ugodila tožnici šele po pravnomočni sodbi VII Ps 901/2018. Ker gre za ugotovljeno pravnomočno prikrajšanje za določeno obdobje, je podana odškodninska odgovornost organov toženke pred izdajo pravnomočne sodbe, saj je bila napaka storjena v letu 1993. Napačno je nosilno stališče sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaral. Če se spremeni materialni predpis, ki je ugodnejši za upravičence do pokojnine, bi se ta moral analogno uporabiti tudi za postopke, ki so nastali pred spremembo zakonodaje. Terjatve iz naslova ugotovljenih odločb zastarajo v 10 letih, zato je ugotovitev sodišča o zastaranju neutemeljena. Tožnica bi bila upravičena do povračila škode oziroma prikrajšanje vsaj za zadnjih 5 let pred vložitvijo zahtevka, to je od leta 2012 dalje. Predlaga, da se napadena sodba spremeni, tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodba razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 3/2007 – Uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče se je pravilno opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je v sodnem postopku podala toženka. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogovanjem, da je terjatev zoper toženko iz naslova odškodnine v zvezi s postopanjem toženke z izdajo odločbe z dne 14. 7. 1993 o priznanju pravice do invalidske pokojnine, zastaralo. Sodišče je v 5. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, da ni podlage za izplačilo razlike od višine uveljavljane pokojnine za obdobje od 29. 6. 1993 do 1. 10. 2017 in višine priznane ter izplačevane pokojnine v tem obdobju. Tožnica je kot protipravno ravnanje opredelila izdajo odločbe o priznanju pravice do invalidske pokojnine z dne 14. 7. 1993, v kateri je bil napačno opredeljen vzrok invalidnosti, konkretno tožbo pa je vložila šele 25. 2. 2021. Zoper odločbo z dne 14. 7. 1993 se tožnica ni pritožila. Kot je sodišče pravilno pojasnilo, da čeprav ni razvidno, kdaj je tožnica odločbo prejela, je bila na podlagi te odločbe, dne 7. 10. 1993 veljavno izdana odločba o odmeri invalidske pokojnine.1 Tožnica je bila tako najkasneje ob prejemu odločbe z dne 7. 10. 1993 seznanjena z vsebino predhodne odločbe2 in s tem tudi o vzroku invalidnosti. Pravilno je razlogovanje sodišča, da je do vložitve tožbe3 potekel tako 3-letni subjektivni rok, kot 5-letni objektivni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.4

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu sklicevanju na starejšo sodno prakso iz odločbe VDSS Psp 403/2006 z dne 27. 6. 2007, saj ne gre za primerljivo zadevo. V citirani odločbi je tožnik vtoževal odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti, od dneva ko bi moral biti posamezni znesek izplačan, če bi bila že prvotno izdana odločba pravilna, pa vse do dne izvršitve pravilne odločbe.5 V predmetni zadevi ne gre za tak dejanski stan,6 zato izpodbijana odločitev pravilno ne temelji na določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Nenazadnje tega določila ZPIZ-2 ne vsebuje več. Glede na predhodni upravni postopek in tožbeni zahtevek je razvidno, da tožnik ni navedel odločilnih dejstev in postavil zahtevka za priznanje odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti, od dneva ko bi mu moral biti izplačan (pravilni) posamezni znesek pokojnine, zaradi kasneje izdane pravilne odločbe, pa vse do izvršitve te (pravilne) odločbe.7

7. Ključno dejstvo je, da je bila tožničina pokojnina pravnomočno odmerjena z odločbo z dne 7. 10. 1993. V samo odmero pokojnine, priznano iz leta 1993, bi se lahko poseglo samo z izrednim pravnim sredstvom, ki glede na določila o učinkovanju, ne bi moglo učinkovati za nazaj. Tožnica je v predhodnih upravnih postopkih in v sporu, ki se je zaključil s pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Psp 1874/2019 z dne 4. 7. 2019 v zvezi s sodbo VII Ps 901/2018 z dne 10. 7. 20188 uveljavljala le obstoj neskladja med izrekom in obrazložitvijo odločbe z dne 14. 7. 1993. Sodišče je toženki posledično naložilo izdajo sklepa o popravi odločbe o invalidnosti, ni pa odpiralo vprašanja odmere pokojnine, saj tega tožnica tudi ni zahtevala. Glede tega vprašanja se je prvostopno sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe Ps VII 901/2018 z dne 4. 4. 2019 celo izrecno in obširno opredelilo, s čimer je soglašalo tudi pritožbeno sodišče.9 Slednje izkazuje, da tožnica glede (ne) pravilnosti odmere pokojnine ni vodila nobenega postopka. Pred naslovnim sodiščem je tožnica vodila le spor glede pisne pomote v odločbi št. ... z dne 14. 7. 1993 o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti od 29. 6. 1993 dalje. Tako niti hipotetično ne obstoji podlaga za uveljavitev odškodnine v višini zamudnih obresti od dneva, ko bi moral biti posamezni (pravilni) znesek izplačan, do izvršitve (pravilne) odločbe, saj v predmetni zadevi glede same odmere in s tem posledično drugačne odločbe oziroma višine pokojnine, ni bil voden noben postopek in ni bila kasneje izdana odločba, ki bi uredila izplačevanje (pravilno) priznane pravice za nazaj.

8. Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da sklep o popravi pomote št. ... z dne 16. 9. 201910 ne predstavlja podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017 zaradi drugačne opredelitve vzroka nastanka invalidnosti, niti ni mogoča zahtevana ponovna odmera invalidske pokojnine upoštevajoč pravila o povrnitvi škode za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017. Pravilna je ugotovitev, da za ponovno odmero invalidske pokojnine za nazaj zaradi poprave pomote pri označbi vzroka invalidnosti, zaradi učinkov iz določila tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-211 glede na 183. člen ZPIZ-2, ni podlage.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju pritožnice, da je napačen zaključek sodišča, da organi toženke niso ravnali protipravno. Sodišče je v 9. in 12. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da odškodninska odgovornost ni podana, saj mora po ustaljeni sodni praksi12 ravnanje zaposlenih delavcev13 izkazovati namero izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Predpostavka odškodninske odgovornosti protipravnega ravnanja organov v konkretni zadevi ni podana, saj tožnica ni uspela dokazati, da se je toženka pregrešila zoper profesionalne standarde pri izdaji odločbe z dne 14. 7. 1993, s katero je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Kasneje je bilo sicer ugotovljeno, da je pri tožnici invalidnost pripisati poškodbi pri delu, kar bi posledično pogojevalo višjo odmero invalidske pokojnine,14 vendar bi tožnica zoper (nepravilno) odločbo morala uveljaviti pravna sredstva, česar pa, na kar je opozorjeno že v 6. in 7. točki, ni storila. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitve določb postopka, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, pa nikakor ne pomenijo protipravnega ravnanja.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi morala biti tožnici priznana pokojnina v znesku 500,00 EUR že pred 1. 10. 2017 dalje. Tožnici je bila zagotovljena pokojnina v znesku 500,00 EUR priznana šele na podlagi uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 23/2017; ZPIZ-2 C). Pred novelo za priznanje zagotovljene pokojnine v višini 500,00 EUR ni bilo zakonske podlage.

11. Nenazadnje pritožbeno sodišče ne more sprejeti razlogovanja tožnice o analogni uporabi materialnih predpisov v primeru spremenjenega zakona, kadar zakon v prehodnih in končnih določbah jasno ureja veljavnost in prenehanje veljavnosti predpisov, po katerih morajo postopati uporabniki zakona.

12. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. V takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Na podlagi katere je bila tožnici vse do izdaje odločbe o zagotovljeni pokojnini, izplačevana pokojnina. 2 Odločbo o priznanju invalidske pokojnine z dne 14. 7. 1993. 3 25. 2. 2021. 4 Zato je zahtevek zastaral že 7. 10. 1996, v vsakem primeru pa po poteku 5-letnega roka, 7. 10. 1998. 5 Določba 276. člena predhodno veljavnega ZPIZ-1 je urejala situacijo, ko mora zavod upravičencu izplačati tudi odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek moral biti izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj, na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo. Določilo iz drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 se razlikuje od odškodnine po takratnih določbah ZOR (na katero se sklicuje prvi odstavek istega člena). Ureja posebno odškodnino, za katero ne veljajo določbe ZOR. Pogoji za izplačilo takšne odškodnine so že določeni, prav tako tudi višina odškodnine, ki je vezana na višino obračunanih zamudnih obresti. 6 Obstoj odškodninske odgovornosti toženca v primeru izdaje nezakonitih odločb ter kasnejšega priznanja pravice za nazaj. 7 Saj le-ta ni bila izdana. 8 Vrhovno sodišče RS revizije ni dopustilo. 9 Kot je ugotovilo VDSS v sodbi 1874/2019 z dne 4. 7. 2019, je bila tožba v tem delu pravilno zavržena, predlog za dopustitev revizije pa je bil zavrnjen. 10 Ki je predmet izpodbijanih odločb. 11 Učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V konkretnem primeru je tožnica zahtevo podala 3. 11. 2017, učinkuje od 1. 12. 2017 dalje. 12 VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, Psp 327/2017. 13 Kot element protipravnosti mora biti podano samovoljno oziroma arbitrarno postopanje, ki bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Toženec odgovarja le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. 14 Z odločbo z dne 7. 10. 1993 v višini 66 % od pokojninske osnove, namesto v višini 85 %.