Jedro

Predlog sodišču za poskus poravnave (pred tožbo) ne pretrga zastaranja.

Izrek

Toženčevi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I.1. izreka spremeni tako, da mora toženec namesto prisojene glavnice in obresti tožnici plačati glavnico v znesku 2.270,63 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 2.270,63 EUR, vse v 15 dneh; v točki I.2. pa tako, da mora tožnica tožencu povrniti 892,51 EUR njegovih stroškov prvostopenjskega postopka, v 15 dneh.

Toženčeva pritožba v preostalem delu, tožničina pritožba pa v celoti, se zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora tožnici plačati 3.475,84 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 832.951,96 SIT v evrski protivrednosti za čas od 6.7.2001 do prenehanja obveznosti ter ji povrniti 458,49 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Obe predlagata spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožnica vztraja, da njena terjatev ni niti delno zastarala. Primerjava s sodbo v gospodarskem sporu, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni pravilna, ker je šlo v tej pravdi za povečanje obstoječega zahtevka in ne za spremembo njegove istovetnosti. Tožnica je ob vložitvi predloga na poskus poravnave izračunala, koliko ji toženec še dolguje, vendar je pri izračunu višine dolgovane terjatve prišlo do pomote, zato je med postopkom spremenila tožbeni zahtevek. Pri tem je šlo zgolj za računsko popravo zahtevka, ki terjatve v vsebinskem smislu ni spremenila, zato ugovor zastaranja ni utemeljen. Tožnica je pojasnila, kako je upoštevala toženčeva delna plačila, predložila je tudi izračun zakonskih zamudnih obresti, ki mu toženec ni oporekal. Sodišče zato od glavnice v znesku 1.887.973,89 SIT ne bi smelo odšteti toženčevih delnih plačil, pač pa bi moralo vsakokratno delno plačilo preračunati v DEM in nato odšteti od glavnice 20.837,00 DEM. Tak izračun pokaže, da je toženec na dan zadnjega plačila 15.6.1999 tožnici dolgoval še 6.837,00 DEM oziroma 677.080,20 SIT. Zakonske zamudne obresti od tega zneska od 15.6.1999 do 5.7.2001 znašajo 359.769,83 SIT, skupaj torej 1.037.577,03 SIT.

Toženec v svoji pritožbi vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je štelo izpoved tožnice in njenega očeta, od katerega si je toženec v resnici sposodil denar, za prepričljivejši od toženčeve izpovedi. To še posebej, ker tožnica o poslu ni vedela povedati ničesar neposrednega, saj je vse urejal njen oče, ki mu je toženec tudi vračal denar. Toženec je bil ves čas prepričan, da je posel sklenil z njim. Sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo, da se je tožničin oče ukvarjal s posojo denarja in da je priča V. N., ki je uredil stik med tožencem in tožničinim očetom, njegov znanec. Res je, da toženec za vračilo zneska 10.000,00 DEM nima pisnega dokaza, vendar sta njegovo izpoved o vračilu potrdili priči V. N. in M. D.. Sicer pa so dokazi med seboj enakovredni, zato ni razloga za neenakopravno obravnavanje pravdnih strank na tej podlagi. Neutemeljeno je tudi ločevanje temelja in višine pri stroškovni odločitvi, saj gre za denarno obveznost. Sicer pa ni jasno, kako je sodišče ugotovilo, da je tožnica po temelju uspela s 85 %. V resnici znaša njen uspeh le 23 % in bi zato ona morala tožencu povrniti pravdne stroške.

V odgovoru na tožničino pritožbo toženec predlaga njeno zavrnitev. Tožnica je šele v pritožbi pojasnila, kako je upoštevala toženčeva delna plačila. Pri tem gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Vztraja tudi, da zastaranje ni bilo pretrgano že z vložitvijo zahtevka za plačilo prvotne terjatve, pač pa šele v trenutku, ko je tožnica zahtevala plačilo povečane terjatve.

Tožničina pritožba ni utemeljena, toženčeva pritožba pa je delno utemeljena.

Tožnica pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložila, medtem ko toženec smiselno očita sodišču prve stopnje kršitev pravil o dokazni oceni in njeno pomanjkljivo obrazložitev. Po presoji pritožbenega sodišča ta toženčev očitek ni upravičen. Sodišče prve stopnje je namreč dovolj razumljivo pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici in njenim pričam, ne pa tožencu in njegovim pričam, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti in ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3). V postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti tistih procesnih kršitev, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP treba paziti po uradni dolžnosti.

Tudi pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Kot pogodbeni stranki sta v posojilni pogodbi z dne 4.1.1996 navedena tožnica kot posojilodajalka in toženec kot posojilojemalec. Toženec je s podpisom pogodbe pristal na njeno vsebino. Čeprav se je o posojilu prej pogajal s tožničinim očetom, je posel nazadnje sklenil s tožnico. Brez pomena je torej pritožbeno sklicevanje na priče, ki so izpovedovale o udeležbi tožničinega očeta pri poslu. Tožnica kot posojilodajalka ima na podlagi navedene pogodbe pravico zahtevati vračilo posojila, zato ne more biti nobenega dvoma o njeni aktivni legitimaciji. Čigav je bil denar, ki je bil predmet posojila, in kdo ga je tožencu izročil, ob tem ni pomembno. Bistveno je pač, da se je toženec zavezal vrniti posojilo tožnici. Toženčevi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na dokazno oceno v zvezi z navedenimi dejstvi, so torej brez pomena, tisti, ki se nanašajo na vračilo zneska 10.000,00 DEM, pa niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč upravičeno podvomilo, da je toženec tožnici vrnil tudi ta znesek, saj o vseh ostalih delnih plačilih, čeprav so bila nižja od spornega, obstajajo listinski dokazi.

Pač pa je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zastaranja in o višini še dolgovanega zneska delno zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec bi moral tožnici v skladu s posojilno pogodbo do 4.4.1996 vrniti 20.837,00 DEM (po takratnem tečaju 1.887.793,89 SIT). Od tedaj dalje bi tožnica smela zahtevati tudi zakonske zamudne obresti v skladu s 1. odstavkom 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), ki se po 1060. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07-UPB1) še uporablja za presojo tega spornega razmerja glede na čas njegovega nastanka. Istega dne, torej 4.4.1996, je začel v skladu s 1. odstavkom 361. člena ZOR začel teči zastaralni rok, ki za glavnico znaša pet let (371. člen ZOR), za zakonske zamudne obresti pa tri leta (1. odstavek 372. člena ZOR). V skladu z 2. odstavkom 387. člena ZOR je z vsakim toženčevim delnim plačilom prišlo do pretrganja zastaranja, nazadnje 15.6.1999, ko je zastaranje začelo znova teči (1. odstavek 392. člena ZOR). Materialnopravno zmotno pa je stališče izpodbijane sodbe, da je do ponovnega zastaranja prišlo 5.7.2001, ko je tožnica pri sodišču vložila predlog na poskus poravnave. Po 388. členu ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožničin predlog predstavlja zgolj poskus mirne ureditve spora s tožencem, resda s posredovanjem sodišča. Ker pa postopek na podlagi takšnega predloga po 309. členu tedaj veljavnega ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) ni bil namenjen ugotavljanju, zavarovanju ali izterjavi terjatve, vložitev predloga na sklenitev poravnave ni imela nobenega vpliva na tek zastaralnega roka. V obravnavanem primeru je do pretrganja zastaranja prišlo šele 14.10.2003, ko je tožnica predlagala sodišču, naj o utemeljenosti njenega zahtevka odloči v pravdnem postopku. Na ta dan pa je že nastopilo zastaranje terjatve za plačilo zamudnih obresti, ki so se natekle do 14.10.2000. Tožnica je v svojem tožbenem zahtevku z dne 14.10.2003 zahtevala od toženca plačilo zneska 1.037.577,03 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1999 dalje. Zaradi zastaranja bi bila upravičena do zamudnih obresti šele od 14.10.2000 dalje. Pri tem pa je treba upoštevati tudi toženčeva delna plačila, ki so po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala skupaj 1.343.840,00 SIT. Tožnica je, kot kaže obrazložitev njenega predloga na poskus poravnave, toženčeva delna plačila (ta naj bi znašala 14.000,00 DEM) očitno odštela od dolgovane glavnice. V svojem predlogu z dne 5.7.2001 je namreč navajala, da ji toženec dolguje še 6.837,00 DEM in zamudne obresti od 15.6.1999 dalje, kar naj bi (upoštevaje predloženi obračun zamudnih obresti z dne 31.5.2001) skupaj predstavljalo protivrednost 1.037.577,03 SIT. V tem znesku so bile torej že zajete tudi zamudne obresti, ki so zapadle od 15.6.1999 do 31.5.2001. Tožnica je nato 27.8.2007 spremenila tožbeni zahtevek tako, da je od toženca terjala plačilo 15.089,64 EUR z zamudnimi obrestmi od 6.7.2001 do plačila. Iz obrazložitve tega tožničinega zahtevka izhaja, da je tožnica tokrat obračunala toženčeva delna plačila tako, da jih je odštela od zamudnih obresti, ki so zapadle od 4.4.1996 dalje. Spremenjeni tožbeni zahtevek tako predstavlja celotno prvotno dolgovano glavnico (20.837 DEM - 1.887.793,89 SIT oziroma 7.877,62 EUR), razlika (7.212,02 EUR) pa so zamudne obresti, ki so se natekle od vključno 5.4.1996 do 5.7.2001. Res je, da se takrat, ko dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in ni drugačnega dogovora, po 313. členu ZOR te vračunajo tako, da se najprej odplačajo obresti in nato glavnica. Tožnica pa se na to zakonsko določilo ne more uspešno sklicevati. S prvotnim zahtevkom je namreč uveljavljala glavnico, znižano za toženčeva delna plačila, s spremenjeno tožbo pa celotno prvotno dolgovano glavnico, vendar je v času do spremembe tožbe njena terjatev za plačilo razlike oziroma zvišanega dela glavnice zaradi zastaranja že ugasnila. Tožnica se tej pravni posledici ne more izogniti s trditvijo, da je šlo le za popravo prvotnega tožbenega zahtevka. Povečanje tožbenega zahtevka se po 2. odstavku 184. člena ZPP šteje za spremembo tožbe. Z uveljavljanjem zahtevka 14.10.2000 je bilo pretrgano zastaranje terjatve le v takrat zahtevanem obsegu, ne pa tudi zastaranje naknadno zahtevane višje terjatve.

Po navedenem toženec dolguje tožnici še neporavnano glavnico, ki znaša 544.133,89 SIT oziroma 2.270,63 EUR, kar predstavlja razliko med pogodbeno dogovorjeno glavnico (1.887.793,89 SIT) in vsoto toženčevih delnih plačil (1.343.840,00 SIT). Poleg tega toženec od 14.10.2000 dalje dolguje tožnici tudi zakonske zamudne obresti od zneska 544.133,89 SIT. Za te pa je treba, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/06), uporabiti pravilo takratnega 376. člena OZ (Ur. l. RS, št. 83/01), po katerem zapadle neplačane zamudne obresti nehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico, kar velja za vse neplačane zapadle obresti, torej tudi tiste, ki jih je tožnica kapitalizirala pred vložitvijo tožbe, in od teh zahtevane zamudne oziroma procesne obresti. Čeprav se zapadle pa neplačane obresti pripišejo k glavnici, namreč še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev. Kot je razvidno iz sodbi priloženega obrestnega obračuna, so v obravnavanem primeru dolgovane zamudne obresti presegle glavnico že pred 22.5.2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/07), ki je odpravil prej navedeno prepoved obrestovanja zamudnih obresti. To pomeni, da je tožnica upravičena le do zamudnih obresti v višini prisojene glavnice, medtem ko je v presežku njena obrestna terjatev prenehala. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo višino dolgovane glavnice, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožniku prisodilo preveč obresti. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

Zaradi delne spremembe prve sodbe je bilo v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP treba odločiti o stroških vsega postopka. Po odmeri, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in je pravdni stranki ne izpodbijata, znašajo tožnikovi stroški prvostopenjskega postopka 2.051,57 EUR, toženčevi pa 1.412,40 EUR. Glede na doseženi uspeh morata pravdni stranki v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP druga drugi povrniti sorazmeren del stroškov. Tožnica je, upoštevaje prisojeno glavnico, uspela s 15 %, toženec pa s 85 %. Tožnica bi bila torej upravičena do povračila stroškov v višini 307,73 EUR, toženec pa v višini 1.200,54 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 892,81 EUR, ki jih mora tožnica povrniti tožencu. Glede pritožbenih stroškov pa je sodišče odločilo, da jih morata pravdni stranki kriti sami. Tožnica je namreč s pritožbo propadla, zato do povračila stroškov zanjo ni upravičena, medtem ko je toženec s pritožbo uspel le glede obresti, ki so stranska terjatev in se zato pri odmeri stroškov postopka ne upoštevajo. Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo pa toženec ni upravičen, ker z njim ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.