Jedro

Dva tožnika uveljavljata (vsak) dva tožbena zahtevka, glede katerih toženec zastavlja različna pravna vprašanja, zahtevki pa tudi niso medsebojno tako povezani, da bi bila odločitev o enem odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Poleg tega sta tožnika navadna sospornika, seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP pa za subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva, ko je mogoče spor rešiti za vsakega sospornika drugače, ne velja. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženec vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba in potrjena sodba sodišča prve stopnje o ugotovitvi neobstoja toženčeve ločitvene pravice na dveh stanovanjih v stanovanjski stavbi ..., in ugotovitvi nedopustnosti izvršbe Okrajnega sodišča v Piranu In 144/2007, kolikor se nanaša na ti dve stanovanji. Predlaga, da Vrhovno sodišče odloči o naslednjih vprašanjih: (1) Ali pravdno sodišče v primerih, ko gre za tožbe o prerekanju ločitvene pravice in ne terjatve, povezane s to pravico, odloča tudi o nedopustnosti izvršbe? (2) Ali zgolj obstoj zavezovalnega pravnega posla pri nakupu nepremičnine pomeni pravico tretje osebe, ki preprečuje izvršbo oziroma je dovolj za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice v stečajnem postopku? (3) Ali izdaja sodbe, s katero je ugodeno zahtevku na izstavitev listine, sposobne za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, pomeni, da tožnik s tako listino do sedaj ni razpolagal? (4) Ali vknjižba lastninske pravice (sprememba lastninskega stanja) na podlagi sodbe, ki je postala pravnomočna leta 2011, vpliva na vknjiženo hipoteko na podlagi sklepa o izvršbi iz leta 2007? (5) Ali je dopustno presojati dobro vero določene osebe na podlagi dobre/slabe vere tretje osebe? (6) Ali dejstvo, da je stečajnemu dolžniku – premoženju izbrisane pravne osebe v stečaju s sodbo po začetku stečajnega postopka naložena izdaja dovolila, sposobnega za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, že samo po sebi pomeni, da ostali upniki ne morejo imeti drugih pravic na istem premoženju ne glede na to, kdaj so pravice pridobili? (7) Ali sodba, ki nalaga izdajo zemljiškoknjižnega dovolila brez odločitve o tem, da se premoženje izloči iz stečajne mase, že sama po sebi pomeni takšno izločitev?

2. Predlog ni dovoljen.

3. Po četrtem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče ne more dopustiti revizije, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. V obravnavanem primeru dva tožnika uveljavljata (vsak) dva tožbena zahtevka (za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice in ugotovitev nedopustnosti izvršbe), glede katerih toženec zastavlja različna pravna vprašanja, zahtevki pa tudi niso medsebojno tako povezani, da bi bila odločitev o enem odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Poleg tega sta tožnika navadna sospornika v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj s tožbenim zahtevkom uveljavljata pravice vsak na svoji nepremičnini (stanovanju), seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP pa za subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva, ko je mogoče spor rešiti za vsakega sospornika drugače, ne velja. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

4. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila v tožbi navedena vrednost spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek, toženec, kateremu procesna skrbnost nalaga izkaz formalnih pogojev za dopustnost predloga za dopustitev revizije, pa v predlogu za dopustitev revizije ni izkazal, da bi bila vrednost spornega predmeta ocenjena drugače v postopku po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da gre za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta, ki po ustaljeni sodni praksi tega sodišča ne zadošča za dovoljenost (dopustitve) revizije. Ni namreč mogoče ugotoviti, v katerem delu in na katerega toženca se v tožbi navedena (skupna) vrednost spornega predmeta nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pa pomeni, da strankam v tem postopku revizija ni zagotovljena in je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti. Zato je predlog za dopustitev revizije zavrglo.