Jedro

Obsojenčeva ravnanja pomenijo uporabo fizične in psihične sile, napad na oškodovankino telesno in duševno celovitost in napad na njeno dostojanstvo. Pri opisanem ravnanju je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, kar predstavlja spravljanje v podrejen položaj, zato dodatno opisovanje oškodovankine podrejenosti ni potrebno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 11. 2. 2016 je bil obsojeni R. Z. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil po prvem odstavku 139. člena KZ-1. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri sta mu bili določeni kazni deset mesecev in tri mesece zapora in nato enotna kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 7. 9. 2016 odločilo, da se sodba sodišča prve stopnje za kaznivo dejanje po prvem odstavku 139. člena KZ-1 razveljavi v odločbah o krivdi in kazenski sankciji ter v odločbi o enotni kazni in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obsojencu je za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let. V ostalem je pritožbo zagovornika glede kaznivega dejanja po členu 191 KZ-1 zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 1. 2017 na podlagi prvega odstavka 293. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obsojenca, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 139. člena KZ-1. 2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Ustave RS ter zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ni podana.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državne tožilke nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja z navedbami, da v opisu kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 niso opisani vsi elementi tega kaznivega dejanja. Trdi, da je eden bistvenih znakov kaznivega dejanja, da je storilec oškodovanca s svojim ravnanjem spravil v podrejen položaj, kar pa po oceni zagovornika v opisu dejanja ni konkretizirano. Meni, da je ta očitek naveden le v abstraktnem delu opisa dejanja. V opisu dejanja je namreč navedeno le, da se je oškodovanka zaradi obsojenčevih ravnanj čutila prestrašeno in da se je bala za svoje življenje. Te okoliščine pa ne konkretizirajo zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Prestrašenost oškodovanca zaradi ravnanj storilca in da se oškodovanec boji za svoje življenje, je lahko zakonski znak kakšnega drugega kaznivega dejanja grožnje, žalitve ali žaljive obdolžitve, po oceni zagovornika, ni pa na podlagi takšnega opisa mogoče sklepati, da je podan zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Meni, da sklepanje na enega izmed zakonskih znakov na podlagi drugih okoliščin in opisov ravnanj ni sprejemljivo in tudi ne more biti dopustno ter ni v skladu z ustavnimi in procesnimi načeli.

7. Na enake zagovornikove navedbe v pritožbi je odgovorilo že pritožbeno sodišče v točki 9 sodbe. Sledilo je ustaljenemu stališču sodne prakse, pri čemer se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 194/2009. Dalj časa trajajoče obsojenčevo ravnanje je opisano v izreku sodbe. Skupek vseh ravnanj, da je obsojenec oškodovanko žalil, jo zmerjal, trdil, da otrok ni njegov, da se prostituira, da je bil do nje tudi fizično nasilen, jo stisnil za nogo in za vrat, jo s čelom udaril v glavo, zaradi česar je utrpela buško, jo zasledoval po po kraju XY, jo žalil, da je prostitutka, da se drogira, ji grozil, da jo bo pretepel, pomeni, da je oškodovanka postala objekt obsojenčevega izvajanja nasilja, iz tega izhaja tudi njena ponižanost in nemoč. V opisu dejanja je navedeno, da se je zaradi takšnega ravnanja počutila prestrašeno in se je bala za svoje življenje, kar tudi konkretizira posledico, da je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, saj so obsojenčeva ravnanja, uporaba fizične in psihične sile, napad na oškodovankino telesno in duševno celovitost in napad na njeno dostojanstvo. Pri opisanem ravnanju je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, kar predstavlja spravljanje v podrejen položaj, zato dodatno opisovanje oškodovankine podrejenosti ni potrebno. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da bi bilo dejanje mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje grožnje ali kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti podrejen položaj žrtve zatrjevan in opisan v izreku, razen če nastanek tega položaja ni razviden že iz samega ravnanja storilca, kot v obravnavanem primeru (sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 263/2010 z dne 27. 1. 2011 ali I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011). Opis dejanja vsebuje konkretizacijo kazensko pravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1. 8. Ostale navedbe zagovornika v zahtevi, da obsojencu ni dokazano, da je oškodovanko spravil v podrejen položaj, da tega oškodovanka ne pove niti sama, da je ugotovitev, da je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, rezultat sklepanja, ne pa rezultat dokaznega postopka, pomenijo trditve, da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, to je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Ker kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.