Jedro

Osnovni namen solidarnostne pomoči je pomagati delavcem v primeru njihove ekonomske in socialne ogroženosti, vendar pa SKPG (Ur.l. RS št. 39/93, 23/94 in 22/95) oz. panožna kolektivna pogodba nima določbe, da bi bil do te pomoči upravičen le delavec, ki je ekonomsko in socialno ogrožen. Zato solidarnostna pomoč pripada tudi delavcem z višjimi plačami, če so izpolnjeni pogoji po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka X. je dolžna plačati tožniku A. L. solidarnostno pomoč v znesku 86.276,20 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.8.1996 dalje do plačila, v 8 dneh.

Kar zahteva tožnik več, se zavrne." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku solidarnostno pomoč v višini 138.592,00 bruto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.8.1996 dalje do plačila, v 8 dneh, za 2.638,00 tolarjev višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Navaja, da je nesporno, da je bil tožnik zaradi posledic poškodbe izven dela v bolniškem staležu, ki je trajal več kot 3 mesece. Kolektivna pogodba za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba - Ur.l. RS št. 15/95) v 89. čl. določa, da pripada delavcu solidarnostna pomoč v primeru daljše bolezni (nad 3 mesece).

Pojma bolezni ni mogoče enačiti s pojmom bolniškega staleža, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Poleg tega delavcu ne pripada solidarnostna pomoč avtomatično, brez kakršnegakoli ugotavljanja njene utemeljenosti in potrebnosti. S takšno logiko bi torej tudi nekomu, ki ima npr. 600.000,00 tolarjev plače, brez pridržkov in pomislekov pripadala solidarnostna pomoč. Temu ni tako, saj iz samega pojma solidarnostne pomoči izhaja, da je nujen in potreben pogoj za njeno priznanje oz. njen osnovni namen pomoč delavcu v ekonomski stiski. Iz tega stališča tožnik do pomoči ne more biti upravičen, saj je prejemal nadomestilo plače, ki je bila res nekoliko manjša od plače, ki bi jo dobil, vendar pa je dobil tudi dnevno odškodnino s strani zavarovalnice, pri kateri so bili delavci tožene stranke kolektivno in nezgodno zavarovani. Iz tega naslova je prejel 224.200,00 tolarjev dnevne odškodnine, torej o njegovi ekonomski stiski ne more biti govora. Podrejeno tožena stranka nasprotuje višini solidarnostne pomoči, saj bi se le-ta morala odmeriti v neto višini, ne glede na določbo panožne kolektivne pogodbe, ki v glavnem uporablja pojem bruto plače. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da je solidarnostna pomoč pogodbeno dogovorjena pravica delavca in ne predstavlja nikakršne sindikalne pomoči ali darila delodajalca, pač pa njegovo obveznost. Če kolektivne pogodbe nimajo posebnih dodatnih kriterijev, je do takšne pomoči upravičen vsak delavec, ki je zaradi bolezni odsoten dalj kot 3 mesece.

Pritožba je delno utemeljena.

Pitožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo tožene stranke, da naj bi tožnikovih poškodb (kot izhaja iz dopisa z dne 30.3.1998 - levega kolena, kolka, stegna in križa) in posledično bolniške odsotnosti zaradi zdravljenja teh poškodb ne mogli zajeti pod pojem daljše bolezni (nad 3 mesece), ki v skladu z 89. čl. panožne kolektivne pogodbe delavca upravičuje do solidarnostne pomoči v višini ene povprečne plače v organizaciji v predhodnem mesecu. Pri tem pojma bolezni dejansko ni mogoče izenačevati s pojmom bolniškega staleža, vendar pa ne izključuje tudi poškodb gibalnega sistema, kot je izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Nadalje tudi ni utemeljeno razlogovanje tožene stranke, da naj bi bilo pri ugotavljanju upravičenoti delavca do prejemka iz naslova solidarnostne pomoči potrebno vedno ugotavljati njeno utemeljenost in potrebnost v smislu, da iz tega naslova pripada le tistemu delavcu, ki pomoč dejansko potrebuje zaradi ekonomske stiske. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tem, da naj bi bil osnovni namen solidarnostne pomoči pomagati delavcem v primeru njegove ekonomske oz. socialne ogroženosti, vendar pa tudi ugotavlja, da podpisniki Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93, 23/94, 22/95), ali panožne kolektivne pogodbe, tega namena niso opredelili kot kriterija oz. merila za upravičenost do izplačila solidarnostne pomoči. Tako ekonomska ali socialna ogroženost sploh nista kriterija za dodelitev solidarnostne pomoči. Navedeni kolektivni pogodbi izhajata le iz primerov, ki, če nastopijo, delavca upravičujejo do pomoči. Zato ob sedanjih formulacijah določb kolektivnih pogodb o solidarnostni pomoči res lahko prihaja do situacije, da ta pomoč pripada oz. je do nje upravičen celo delavec, ki ekonomsko sicer ni ogrožen kljub daljši bolezenski odsotnosti, ipd..

Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo tožene stranke, da pomoč tožniku ne pripada v bruto, temveč v neto znesku, pri čemer pa niso odločilni razlogi pritožbe tožene stranke, temveč razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi že po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77- -27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa v skladu z določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99). Panožna kolektivna pogodba ne določa, ali delavcu pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne bruto ali neto plače v organizaciji v predhodnem mesecu, to pa jasno določa SKPG, ki v 4. tč. 44. čl. uporablja pojem povprečne neto plače v gospodarstvu. Zato je tudi določbo 98. čl. panožne kolektivne pogodbe, ki govori o povprečni plači organizacije v predhodnem mesecu, potrebno razumeti kot določbo, ki delavca upravičuje do izplačila povprečne neto plače organizacije v predhodnem mesecu.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. tč. 373. čl. ZPP/77 je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku prisodilo le znesek solidarnostne pomoči v višini neto povprečne plače pri toženi stranki za mesec marec 1996 (ki znaša 86.276,20 tolarjev), v preostalem delu pa je njegov zahtevek zavrnilo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.