Jedro

1. Upoštevaje, da je prvostopenjsko sodišče v izreku izpodbijanega sklepa navedlo, da se začasno zavarovanje, skladno s 1. odst. 502.c čl. ZKP podaljšuje in odreja nov način zavarovanja, bi moralo sodišče skladno s 1. in 2. odst. 502.c čl. ZKP pred odločitvijo poslati predlog okrožnega državnega tožilstva o teh ukrepih, ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo in določiti primeren rok za odgovor. Poleg tega pa bi moralo prvostopenjsko sodišče ob odreditvi novega načina zavarovanja odločiti tudi o razveljavitvi prejšnjega sklepa o začasnem zavarovanju oz. jasno opredeliti, v katerem delu ta sklep še velja in v katerem se ga razveljavi.

2. Pritožnik pravilno opozarja na določbo 1. odst. 502.b čl. ZKP, po kateri mora sklep o odreditvi začasnega zavarovanja določno navesti rok trajanja ukrepa. To določbo je treba razlagati tako, da mora biti ta rok (upoštevaje predpisane roke za odreditev in podaljšanje ukrepa po 3. in 4. odst. 502.b čl. ZKP) določno naveden v izreku sklepa in ne zadošča njegova omemba v obrazložitvi sklepa.

3. Sklep sodišča, ki odreja tovrstna začasna zavarovanja, mora biti določen in jasen tako, da ne dopušča nobenih dvoumnih razlag in če predlog državnega tožilstva ni tak, ga mora sodišče vrniti državnemu tožilstvu v dopolnitev.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtožene pravne osebe L. d.o.o., se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I/1 in II ter po uradni dolžnosti tudi v točki I/2 izreka, r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne v novo odločitev prvostopenjskemu sodišču.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom je Okrožno sodišče v K. odločilo, da se predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje oz. ponovno odreditev začasnega zavarovanja ugodi in se na podlagi 1. odst. 502.c čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljša začasno zavarovanje tako, da se družbi L. d.o.o. prepove odtujitev vozila z reg. št. KP 26-19/A, znamke Mercedes Benz Tip E 280 s številko šasije WDB2100811X007541 ter da se skladno z II. odst. 502.c čl. ZKP odredi nov način zavarovanja, in sicer 1. da se družbi L. d.o.o. prepove poslovanje preko drugih bančnih računov, razen z računa št. 34000-1002425621 pri Banki K. S. in z računa št. 60000-0000071269 pri Hranilnici L. d.d. in 2. da se družbi A. d.o.o. prepove poslovanje preko drugih bančnih računov, razen preko računa, ki ga ima pod št. 60000-0000072142, odprtega pri Hranilnici L.. Predlogu okrožne državne tožilke, da se družbama L. d.o.o. in A. d.o.o. prepove nadaljnje zadolževanje, se ni ugodilo. Ugovor zagovornika odvetnika G. F. zoper sklep Okrožnega sodišča v K. opr. št. K 145/05 z dne 5.1.2006, se je zavrnil kot neutemeljen.

Zoper navedeni prvostopenjski sklep je vložil pritožbo zagovornik obtožene pravne osebe L. d.o.o. ter uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej razloge po 1. in 3. tč. 1. odst. 370. čl. ZKP v zvezi z 9. in 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, 373. in 403. čl. ZKP. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ter sklep o ugovoru na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP v celoti, upoštevaje določbo 387. čl. ZKP, razen pod točko I/3, razveljavi in zadevo po potrebi pošlje v novo odločitev sodišču prve stopnje.

V pritožbenem postopku je podala pisni predlog višja državna tožilka, in sicer, da se pritožbo zagovornika obdolžene pravne osebe L. d.o.o. kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena; izpodbijani sklep pa je bilo treba v točki I/2 izreka razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Pritožnik ima prav, ko izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče v postopku odločanja o omejevalnem ukrepu začasnega zavarovanja ni upoštevalo postopkovnih določb iz 502.a do 502.c čl. ZKP. Upoštevaje, da je prvostopenjsko sodišče v izreku izpodbijanega sklepa navedlo, da se začasno zavarovanje, skladno s 1. odst. 502.c čl. ZKP podaljšuje in odreja nov način zavarovanja, bi moralo sodišče skladno s 1. in 2. odst. 502.c čl. ZKP pred odločitvijo poslati predlog okrožnega državnega tožilstva o teh ukrepih, ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo in določiti primeren rok za odgovor. Poleg tega pa bi moralo prvostopenjsko sodišče ob odreditvi novega načina zavarovanja odločiti tudi o razveljavitvi prejšnjega sklepa o začasnem zavarovanju oz. jasno opredeliti, v katerem delu ta sklep še velja in v katerem se ga razveljavi. To je še toliko bolj nujno glede na izjavo okrožne državne tožilke v obrazložitvi (!) predloga z dne 20.2.2006, da umika predlog za podaljšanje začasnih odredb z dne 4.1.2006, v kolikor se ne nanašajo na odreditev prepovedi K. S. in Hranilnice L.. Glede na to, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo tako, je treba pritožniku pritrditi, ko navaja, da ni več jasno, ali in v kakšnem obsegu še velja sklep Okrožnega sodišča v K. opr. št. K 145/05 z dne 19.1.2006 (in ne z dne 5.1.2006 kot napačno navaja datum pritožnik ter v izpodbijanem sklepu tudi prvostopenjsko sodišče).

Pritožnik povsem utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da je v točki II izreka izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče ugovor zagovornika iste pravne osebe zoper sklep Okrožnega sodišča v K. opr. št. K 145/05 z dne 5.1.2006 (pravilno: 19.1.2006), zavrnilo kot neutemeljen, kar bi smiselno pomenilo, da ta sklep ostaja v celoti v veljavi. Ta zaključek pa je seveda v nasprotju z odločitvijo iz točke 1 izreka izpodbijanega sklepa glede odreditve novega načina zavarovanja, ki glede na 2. odst. 502.c čl. ZKP pomeni spremembo predhodno že odrejenega načina zavarovanja.

Pritožnik nadalje pravilno opozarja na določbo 1. odst. 502.b čl. ZKP, po kateri mora sklep o odreditvi začasnega zavarovanja določno navesti rok trajanja ukrepa. To določbo je treba razlagati tako, da mora biti ta rok (upoštevaje predpisane roke za odreditev in podaljšanje ukrepa po 3. in 4. odst. 502.b čl. ZKP) določno naveden v izreku sklepa in ne zadošča njegova omemba v obrazložitvi sklepa.

Pritožniku je treba pritrditi tudi glede njegove ocene, da se vsebina izpodbijanega sklepa v točki I/1 izreka in sklepa Okrožnega sodišča v K. opr. št. K 145/05 z dne 5.1.2006 (pravilno: 19.1.2006) v točki I izreka medsebojno prekrivata oz. vsaj ni jasno, če se ne celo medsebojno izključujeta. Prvi sklep namreč prepoveduje družbi L. d.o.o. poslovanje preko drugih bančnih računov, razen s citiranega računa pri Banki K. S. in s citiranega računa pri Hranilnici L. d.d.; hkrati pa drugi citirani sklep navedenima istima banki in hranilnici nalaga odrek izplačila družbi L. d.o.o. ali komu drugemu po njenem nalogu denarni znesek do višine 322.463.838,00 SIT. To izkazano nejasnost pa še poglablja nedorečenost pomena omejitve navedenega denarnega zneska, saj ga je mogoče razumeti kot tistega do maksimalne višine katerega, je odreči vsa izplačila (iznad njega pa bi bila dopustna?) ali kot tistega minimalnega, ki mora v vsakem primeru še ostati na računu L. d.o.o. (kar bi bilo tudi pomensko logično, a nejasno zapisano!). Sklep sodišča, ki odreja tovrstna začasna zavarovanja, pa mora biti določen in jasen tako, da ne dopušča nobenih dvoumnih razlag in če predlog državnega tožilstva ni tak, ga mora sodišče vrniti državnemu tožilstvu v dopolnitev.

Zaradi navedenih razlogov je bilo treba pritožbi zagovornika obtožene pravne osebe L. d.o.o. ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih razveljaviti. Skladno s 1. odst. 403. čl. ZKP v zvezi s 387. čl. ZKP pa je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da enako odločitev, kot jo narekujejo razlogi v primeru pravne osebe L. d.o.o., narekujejo tudi v primeru pravne osebe A. d.o.o. ter je bila zato sprejeta odločitev o razveljavitvi prvostopenjskega sklepa tudi v delu, ki se nanaša na to pravno osebo (točka I/2 in točka II) ter se v vsem navedenem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev. Pri tem bo moralo prvostopenjsko sodišče, izhajajoč iz predloga državnega tožilstva, izpeljati postopek, skladno z določbami ZKP (502. čl. do 502.c čl. ZKP) ter v primeru ugoditve predlogu izrek sklepa oblikovati jasno in določno (tudi glede na že predhodni sklep, ki je odrejal začasno zavarovanje zoper iste pravne osebe v isti kazenski zadevi) ter določiti tudi rok trajanja le-tega. Pri tem bo moralo prvostopenjsko sodišče paziti, da se ne prekorači predlog državnega tožilstva, saj začasnega zavarovanja prvostopenjsko sodišče ne odreja po uradni dolžnosti, temveč le na podlagi in torej tudi v okviru danega predloga.