Up-8/00

6. 2. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 6. februarja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 105/99 z dne 12. 10. 1999 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1197/98 z dne 7. 1. 1999 in sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 343/95 z dne 19. 2. 1998 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnici je leta 1991 prenehalo delovno razmerje, ker ni izpolnila predpisanih pogojev za opravljanje dela, drugega ustreznega dela zanjo pa pri delodajalcu ni bilo. V (ponovljenem) sodnem postopku je bil njen zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja pravnomočno zavrnjen, kot neutemeljena pa je bila zavrnjena tudi revizija.

2.Pritožnica se z odločitvami sodišč ne strinja in zatrjuje, da so ji bile z izpodbijanimi sodbami kršene pravice iz 14., 21., 22., 23., 25. in 34. člena ter posledično iz 50. člena Ustave.

Pravica do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic naj bi ji bila kršena zato, ker naj bi sodišča verjela in upoštevala le navedbe tožene stranke - B. B. - kot ugledne državne ustanove in zaradi položaja njenega takratnega ravnatelja. Vztraja pri trditvi, da so obstajali objektivni razlogi za to, da ni pridobila ustrezne izobrazbe, še posebej pa svojih obveznosti pri tem ni izpolnila tožena stranka. Pravica do pritožbe naj bi ji bila kršena z neargumentirano zavrnitvijo pritožbe. Revizijski sodbi očita še zmotno uporabo materialnega prava glede zatrjevanja nepravilnosti, ko je na obeh instancah pri delodajalcu odločal isti organ in pri sklicevanju na Zakon o usmerjenem izobraževanju. Primerjavo s sodelavci je občutila kot žalitev in ponižanje ter jemanje pravice do lastne osebnosti, s čimer naj bi ji bili kršeni pravici iz 21. in 34. člena Ustave.

3.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Celoten spor naj bi trajal osem let, kar je za delovni spor absolutno predolga doba. Meni tudi, da se je postopek po nepotrebnem ali celo namerno zavlačeval. Predvsem ji ni razumljivo prelaganje narokov za nedoločen čas in čas, ki ga je prvostopno sodišče vsakič potrebovalo za vročitev pismene sodbe.

4.Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene sodišča; ugotavlja le, ali ni morda v sodnem postopku prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče pri tem lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev organov delodajalca in sodišč o prenehanju delovnega razmerja pritožnice, temveč samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker določba 125. člena Ustave ne vsebuje človekovih pravic, kršitve te ustavne določbe v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče uveljavljati.

5.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z izvedbo dokaznega postopka lahko presoja le, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do razultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi kazale na kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnica ni izkazala. Kot takih namreč ni mogoče šteti zgolj trditev, da njenih navedb sodišča niso upoštevala oziroma zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in nezadovoljstvo s sodno odločitvijo.

6.Iz pravice stranke, da se v postopku izjavi, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, izhaja tudi zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter da se o njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi relevantne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli.

7.Obveznost ustrezne obrazložitve sodne odločbe prve stopnje je namenjena tudi zagotovitvi učinkovitosti pravice do pritožbe po 25. členu Ustave. Ker zoper odločbe sodišč druge in tretje stopnje Ustava ne zagotavlja pravice do pravnega sredstva, pa so zahteve po izčrpanosti obrazložitve odločb inštančnih sodišč vendarle nižje kot pri odločbah sodišč prve stopnje. Upoštevati pa je treba tudi, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. V obravnavani zadevi so sodišča ugotovila in se opredelila do vseh bistvenih dejstev, relevantnih za odločitev. Svojo odločitev so pravilno oprla na zakonodajo, ki je veljala v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja pritožnice.

8.Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v sodnem postopku, izhaja, da je pritožnica imela enake možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe kot ostali sodelavci. Dejstvo, da je sodelavka predpisane pogoje izpolnila, v ničemer ni vplivalo na pravice pritožnice. Iz njenih navedb tudi ni jasno, v čem naj bi bile zaradi tega kršene njene pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Za tak poseg ni mogoče šteti prenehanja delovnega razmerja iz zakonitega razloga.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

9.Za obravnavo ustavne pritožbe v delu, kjer pritožnica zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa niti ni izpolnjena procesna predpostavka iz tretjega odstavka 160. člena Ustave in iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. V sporu je bilo že pravnomočno odločeno, izčrpana pa je bila tudi revizija. Dejanje, s katerim naj bi bila pritožnici kršena pravica iz 23. člena Ustave, je glede na to že prenehalo.

Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko v takem primeru pritožnica uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnica pa ni izkazala, da bi to možnost pravnega varstva izčrpala. Zato je Ustavno sodišče v tem delu ustavno pritožbo zavrglo.

10.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan