Jedro

Odpiranje in zapiranje vrat motornega vozila pri vstopu in izstopu je dejanje, ki je povezano z uporabo motornega vozila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Ugotovi se, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen.“.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino 2.038,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2012 do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča materialnopravno zmotna in razlaga, kaj je tipična uporaba vozila, preozka. ZOZP v 15. členu zavarovalno kritje opredeljuje širše, pri čemer pritožba opozarja na sodbo sodišča Evropske unije v zadevi C-162/13, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji vezana. Pojma „uporaba vozila“, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, ni mogoče omejiti zgolj na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma prometni situaciji, temveč tudi na njegove običajne funkcije. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s slovensko sodno prakso, v kateri so znani primeri, ko je bilo odločeno, da zavarovalno kritje obstaja tudi za škode, ki so nastale zunaj tipičnih prometnih situacij, med katere spada tudi zapiranje vrat motornega vozila. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Motorno vozilo je bilo v uporabi kot motorno vozilo (v fazi priprave za promet) in ne kot sredstvo zaščite. Motorno vozilo je tudi v mirovanju nevarna stvar in se odgovornost voznika presoja po merilih objektivne odgovornosti. Zmotne so navedbe sodišča, da škode ni povzročilo motorno vozilo, ampak je do nje prišlo zaradi nepazljivosti matere tožeče stranke.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica je rojena 000 in je bila ob škodnem dogodku 000 stara približno tri leta in dva meseca. Glede opisa škodnega dogodka je sodišče prve stopnje sledilo kot prepričljivi izpovedbi matere otroka in ugotovilo sledeče: Mati tožnice jo je tega dne posadila na zadnjo klop osebnega vozila, ker je nameravala z osebnim vozilom v trgovino. Vrata na voznikovi strani je zaprla, pri čemer je tožnici priprla prste. Pri zapiranju vrat ni opazila, da je tožnica splezala iz sedeža in vtaknila roko med vrata. Vrata je zaprla zato, da tožnica ne bi stekla na cesto, ker se je sama hotela vrniti v hišo, da bi vzela posodo za vodo. Zoper toženo stranko, pri kateri ima lastnik vozila sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ker je za škodo odgovorna mati tožnice, ki je zavarovanka tožene stranke oziroma v konkretnem primeru uporabnica vozila.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da obravnavani škodni dogodek ni posledica tipične situacije uporabe motornega vozila. Sicer je bila tožnica res poškodovana v škodnem dogodku 6. 12. 2011, za katerega je odgovorna njena mati, ki je bila takrat uporabnica vozila, ker je ravnala neskrbno pri zapiranju vrat osebnega vozila. Vendar je bilo vozilo uporabljeno za drugačen namen, kot je njegova bistvena funkcija, torej uporaba motornega vozila v prometu oziroma v pripravah za promet, pač pa kot prepreka za triletnega otroka, da ne bi stekel na prometno pot. Nadalje je sodišče tudi ocenilo, da je vozilo v svoji tipični rabi šele od tistega trenutka dalje, ko je prižgan motor in zaradi tega lahko pride do premikanja vozila. A v konkretni zadevi do tega ni prišlo, saj je osebno vozilo stalo na dvorišču, pri tem pa mati tožnice tudi ni bila v vozilu, niti ni z njim upravljala.

6. Pritožbeno sodišče ne soglaša z odločitvijo in ne sprejema razlogov sodbe, pač pa pritrjuje pritožbi. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, ali je okoliščine konkretnega škodnega dogodka mogoče razlagati kot uporabo vozila, ki jo zajema kritje zavarovalnice iz obveznega zavarovanja po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno izhaja iz določbe 15. člena ZOZP, po kateri mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam. ZOZP ne definira pojma uporabe vozila, o njem pa se je sodna praksa opredelila v številnih in raznovrstnih primerih.(1)

7. Kot opozarja pritožba, je Vrhovno sodišče RS, ker je bilo v dvomu, ali obvezno zavarovanje zajema škodo, ki jo povzroči vozilo izključno v prometu, ali pa zajema vsakršno škodo, ki je kakorkoli povezana z uporabo oziroma delovanjem vozila, ne glede na to, ali je situacijo mogoče opredeliti za prometno, v eni od odškodninskih zadeva postopek prekinilo in na sodišče EU naslovilo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na razlago pojma uporabe vozil po določbi prvega odstavka 3. člena Direktive 72/166/EGS. Jedro odločitve sodišča EU(2) je v razlagi, da pojem „uporaba vozil“ iz tega člena Direktive zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila.(3) Vendar ta sodba, ki poudarja, da je odločilna uporaba vozila, skladna z običajno funkcijo tega vozila, v konkretni zadevi na odločitev ne vpliva odločilno, saj sodna praksa v RS že prej pojma uporabe vozil ni tako ozko razlagala, kot to stori tožena stranka in ji sodišče sledi. Tako zavarovanje ne krije le škode v zvezi s prevozom na javnih prometnih površinah, ampak tudi na zasebnih površinah (npr. dvoriščih), prav tako kritje ni vezano le na škode, ki nastanejo v prometnih nesrečah. Tudi v podobnih škodnih dogodkih, kot je obravnavani primer, se je sodna praksa že izrekla,(4) ter pri tem izhajala iz funkcionalne opredelitve pojma uporabe vozila. Z obveznim zavarovanjem so zato krite tiste škode, ki se redno, normalno ali praviloma dogajajo z uporabo motornega vozila na določen način in v dani življenjski situaciji. Škoda, nastala pri zapiranju vrat ob izstopanju iz avtomobila, je brez dvoma škoda, nastala v zvezi z uporabo motornega vozila. Zapiranje vrat je zadnje dejanje vsakega prevoza in neločljivo povezano z izstopom iz vozila. Odpiranje in zapiranje vrat motornega vozila pri vstopu in izstopu je torej dejanje, ki je povezano z uporabo motornega vozila.(5)

8. Pritožba ima zato prav, da je kot odločilno potrebno upoštevati, da je do škode prišlo „z uporabo vozila“, četudi to v trenutku škodnega dogodka ni obratovalo, ampak neposredno pred tem, ko se je mati tožnice želela z vozilom peljati. Dejstvo, da namestitev tožnice na zadnjo klop avtomobila in vožnja časovno ne sovpadata, pa ne more pomeniti, da naj bi mati motorno vozilo uporabila zgolj kot zaščito otroka in ne za prevoz. Ker je sodišče prve stopnje vse ostale ugovore tožene stranke obravnavalo in pravilno zavrnilo (glede nesklepčnosti tožbe, pasivne legitimacije tožene stranke ter glede ugovora krivde same mladoletne tožnice) in ker je ugotovilo vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke (škodo, krivdno ravnanje matere tožene stranke in vzročno zvezo), je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da se ugotovi utemeljenost zahtevka tožeče stranke za plačilo odškodnine po temelju (5. alineja 358. člena ZPP in prvi odstavek 315. člena ZPP). Zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka pa zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi drugega in tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Npr. v odločbah VS RS: II Ips 415/2011, II Ips 359/2011, II Ips 390/2010, II Ips 407/2008, II Ips 147/2006, II Ips 20/2005, II Ips 329/2003, II Ips 325/2002, II Ips 117/2002, II Ips 633/2003 ter drugih.

Op. št. (2): Sodba sodišča Evropske unije v zadevi Vnuk proti Zavarovalnici Triglav, d. d., št. C-162/2013 z dne 4. 9. 2014. Op. št. (3): Škodni dogodek, ki je bil predmet obravnave sodbe EU, je potekal tako, da je voznik traktorja s prikolico na dvorišču kmetije zaradi kmetijskih opravil vozil vzvratno, pri tem pa v skednju zadel lestev, na kateri je stal oškodovanec, ki je padel z lestve in se poškodoval. Op. št. (4): Npr. v odločbah VS RS II Ips 407/2008, II Ips 117/2002. Op. št. (5): Takšno stališče očitno zastopa tudi sama tožena stranka, kot izhaja iz prispevka Jerneja Veberiča: Uporaba vozila pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti, Pravna praksa 2015, št. 5.