Jedro

O tožnikovi starostni pokojnini in njeni odmeri je bilo že pravnomočno odločeno, dejansko in pravno stanje, na katerega se opira zahtevek za ponovno odmero pokojnine, pa se ni spremenilo, tako da je toženka zahtevek pravilno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca z dne 17. 7. 2009 in sklep z dne 9. 6. 2009 in da se tožniku prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, ter da je toženec dolžan v roku 30 dni tožniku odmeriti pokojnino po citiranem 6. členu od 1. 12. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca z dne 17. 7. 2009 in sklep z dne 9. 6. 2009 in da se tožencu zadeva vrne v nov postopek in odločanje.

Zoper zavrnilo sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi, tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da nobena od odločb izdanih v prejšnjih postopkih ne vsebuje izreka o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, kar pomeni, da o takšnemu zahtevku, tudi če je bil podan do sedaj še ni bilo odločeno. Pravnomočna postane samo odločitev glede zahtevkov, o katerih je organ odločal, ne pa tudi glede zahtevkov, o katerih ni odločal. Pravnomočen postane le izrek odločbe, ne pa tudi obrazložitev odločbe tako, da o zahtevku, ki se uveljavlja sedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, čeprav je bil morda omenjen v obrazložitvi katere od odločb. Pri tem pa je v prejšnjih postopkih šlo le za vprašanje, od kdaj naprej gre tožniku pravica do starostne pokojnine. Toženka bi morala o tožnikovem zahtevku odločiti po vsebini. V kolikor tožnikovi argumenti ne bi bili sprejeti, je vprašanje ustavnosti ureditve v ZPIZVZ, ki onemogoča odmero pokojnine, ki bi tožniku šla, torej po 6. členu ZPIZVZ, ne pa po pavšalnih zneskih v smislu 7. in 8. člena ZPIZVZ. Pritožba opozarja tudi na 2. odstavek 36. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju po katerem gre tožnikova zavarovalna doba v breme Slovenije, ker je slovenski državljan in je nujno posledica tega, da bi mu pokojnina morala biti odmerjena glede na prejemke, ki jih je imel tekom te zavarovalne dobe in ga smiselno avtomatično uvršča v položaj iz 6. člena ZPIZVZ. Ker je Sporazum stopil v veljavo po izdaji vseh zgoraj navedenih individualnih odločb, je jasno, da se je z njim bistveno spremenila materialna podlaga za odločanje o odmeri pokojnine in je tožnik, če ne prej, pa vsaj od uveljavitve tega sporazuma pridobil pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 17. 7. 2009, s katerim je toženec zavrnil pritožbo tožnika zoper sklep z dne 9. 6. 2009, s katerim je toženec tožnikovo zahtevo za odmero pokojnine po določbi 6. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami) zavrgel in v obrazložitvi navedel, da je bila tožniku z odločbo z dne 19. 5. 2003 priznana pravica do starostne pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ in je tako tožnik že uveljavil pravico do pokojnine ter je bilo tudi o načinu odmere starostne pokojnine že pravnomočno odločeno, dejansko in pravno stanje pa se ni spremenilo ter je tako toženec njegovo zahtevo zavrgel po določbi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje.

Tožniku je bila priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 19. 5. 2003 v višini 151.513,77 SIT od 4. 2. 2003 dalje. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, katera je bila zavrnjena z odločbo z dne 3. 11. 2003. Zoper to dokončno odločbo je tožnik vložil tožbo. S sodbo Ps 2079/2003 z dne 18. 1. 2006 je bil njegov zahtevek po odpravi dokončne in prvostopne odločbe zavrnjen. Zavrnjena je bila tudi njegova pritožba s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 281/2006 z dne 22. 2. 2007. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 295/2007 z dne 23. 3. 2009 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožniku je bila pravica do starostne pokojnine priznana na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev sodišča pravilna. V navedenem primeru je bilo o tožnikovi starostni pokojnini in o njeni odmeri že pravnomočno odločeno in je tako tožena stranka njegov zahtevek pravilno zavrgla po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, dejansko ali pravno stanje, na katere se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Pritožbeno sodišče na podlagi tega ne more slediti pritožbenim navedbam, da o zadevi, t.j. o tožnikovi pokojnini in njeni odmeri ni bilo odločeno, saj so takšne navedbe v nasprotju z odločbami navedenimi zgoraj. Odločeno je bilo tako o pravici do pokojnine kot o višini le-te, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe tudi ustrezno obrazložilo.

V času dokončne odločitve toženke tudi še ni veljal Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, saj je bil Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter Administrativnega dogovora o izvajanju Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ratificiran 3. aprila 2010 (Ur. l. RS, št. 30/2010). Navedeni Sporazum pa ne vpliva na pravilnost odločitve v predmetni zadevi, saj je sodišče v tem postopku v skladu s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 17. 7. 2009 in v zvezi s tem presojalo, ali je toženec v predsodnem postopku upošteval bistvena pravila postopka, določena z veljavnimi predpisi s področja uveljavljanja pravic iz pokojninskega zavarovanja in ali je materialnopravno pravilno uporabil. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso bili podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.