Jedro

Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.

V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.

Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se drugi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 212/2020-11 z dne 17. 12. 2020, se v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožba zavrne, v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.306,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 66. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku I. točke izreka delno ugodilo tožnikovi tožbi tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko na podlagi sklepa Županje Občine ..., št. 0322-0017/202-1 z dne 6. 10. 2020 (v nadaljevanju sklep Županje), tožniku ni omogočila udeležbe na 4. izredni seji Občinskega sveta Občine ... dne 7. 10. 2020, nezakonito posegla v njegove ustavne pravice iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). V preostalem delu (drugi odstavek I. točke izreka) pa je glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 39. in 44. člena Ustave RS v zvezi z udeležbo na 12. redni seji Občinskega sveta Občine ... dne 1. 10. 2020 in glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 44. člena Ustave RS v zvezi z udeležbo na 4. izredni seji Občinskega sveta Občine ... dne 7. 10. 2020 ter glede zahteve, da sodišče toženi stranki prepove v prihodnje tožniku zavračati možnost udeležbe na sejah Občinskega sveta Občine... iz razloga, ker ne bi opravil prijave na sejo vsaj tri dni pred sejo, ali pa ker bi župan občine pred sejo sprejel odločitev o izključitvi javnosti za sejo občinskega sveta, tožnikovo tožbo zavrnilo, toženki pa naložilo povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da o izključitvi javnosti na 4. izredni seji ni odločal Občinski svet, ki je za tako odločitev sicer pristojen, pač pa je brez pristojnosti in brez pravne podlage v zakonu in predpisih toženke odločila Županja. Zato je bila zavrnitev udeležbe tožniku na 4. izredni seji Občinskega sveta nezakonita, tožniku pa je bila s tem nezakonitim dejanjem kršena pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Glede zavrnitve udeležbe na 12. redni seji Občinskega sveta dne 1. 10. 2020 pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da toženka s tem dejanjem ni posegla v tožnikovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS, saj je tožnikovo udeležbo odklonila iz utemeljenih razlogov, in sicer zato, ker tožnik svoje udeležbe na to sejo ni priglasil pravočasno in ker so bila štiri prosta mesta za zainteresirano javnost že zasedena, tožnik pa se je s potekom seje lahko seznanil preko zvočnih posnetkov in zapisnika seje, dostopnih na spletni strani toženke. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da toženka z zavrnitvijo udeležbe tožniku na 12. redni seji in 4. izredni seji Občinskega sveta tudi ni posegla v njegovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS, ker taka udeležba ne sodi med načine upravljanja javnih zadev po Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS). Zahtevo, da se toženki prepove, da bi tožniku tudi v prihodnje zavračala možnost udeležbe na sejah iz razloga nepravočasnosti prijave, ali ker bi župan občine pred sejo sprejel odločitev o izključitvi javnosti, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker sta bili že obe seji Občinskega sveta zaključeni, vnaprejšnje prepovedi bodočih hipotetičnih ravnanj pa 66. člen ZUS-1 ne predvideva.

3. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) s pritožbo izpodbija drugi odstavek I. točke izreka sodbe v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da toženka tridnevnega prijavnega roka ne upošteva povsem togo, kar pomeni, da je relevantno merilo za zavrnitev zgolj domnevni vrstni red prijav. To merilo pa je sporno in v obravnavanem primeru ni bilo pravilno uporabljeno, saj je svojo prijavo podal že več mesecev nazaj in je naknadno svojo udeležbo le še dodatno potrjeval. Navaja, da je obstoječa ureditev v tem delu nezakonita in neustavna, ker ne določa meril, po katerih se presoja, kdo od prijavljenih naj bi možnost udeležbe imel, kdo pa ne, in tudi ne postopka, v katerem naj bi se presojalo izpolnjevanje teh meril in pravnih sredstev, niti tega merila ne določajo Ustava RS, zakon, ali Poslovnik občinskega sveta Občine ... (v nadaljevanju Poslovnik), kar pomeni, da je takšno merilo neobstoječe in brez pravne podlage. Glede kršitve 44. člena Ustave RS pa navaja, da sodelovanje državljanov in občanov ni podano samo z neposrednim glasovanjem, ampak skozi politični trg, ki deluje tudi vsa obdobja med volitvami in tudi skozi neposredni nadzor prisotnosti na sejah. Omejevanje tega z zahtevo po vnaprejšnji prijavi s časovno omejitvijo in naknadno skozi sito meril, ki jih ni, po njegovem mnenju predstavlja nedopusten poseg v to možnost, ki jo zagotavlja Ustava RS. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

5. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) s pritožbo izpodbija prvi odstavek I. točke izreka ter II. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima pravno relevantnih razlogov in se je ne da preizkusiti, razlogi sodbe pa so sami s seboj v nasprotju. Meni, da tožniku pravica, da si priskrbi informacije o poteku 4. izredne seje, kot pasivni del pravice do svobode izražanja, ni bila kršena, saj je imel možnost, da si priskrbi informacije o poteku seje preko objav pritožnice na njeni spletni strani in tudi preko zahteve za pridobitev informacije javnega značaja po Zakonu o dostopu informacij javnega značaja (ZDIJZ). Zgolj dejstvo, da mu spremljanje seje ni bilo omogočeno „v živo“, pa po prepričanju pritožnice ne dosega standarda posega v ustavno zavarovano dobrino, ki bi jo sodišče moralo sankcionirati. Županja je s sklepom z dne 6. 10. 2020, s katerim je odločila o izključitvi javnosti na 4. izredni seji, ravnala v dobri veri in v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) zaradi preprečitve nadaljnjega širjenja bolezni Covid-19, kar bi sodišče moralo upoštevati pri tehtanju ustavnopravne relevantnosti morebitnega posega v ustavne pravice tožnika. Zato meni, da je odločitev sodišča, da je sporni sklep, ki ga je izdala Županja, brez pravne podlage, neutemeljena. Predlaga, da sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne in odloči, da ji mora tožnik povrniti vse stroške tega postopka.

6. Pritožnik in pritožnica v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke zavračata pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev ter zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

7. Pritožba pritožnika ni utemeljena. Pritožba pritožnice je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je temeljno pravno vprašanje, ali je bila z zavrnitvijo udeležbe pritožniku na 12. redni seji Občinskega sveta iz razloga nepravočasnosti prijave na sejo in ker ni bilo več prostih mest za zainteresirano javnost ter zavrnitvijo udeležbe na 4. izredni seji Občinskega sveta, na podlagi sklepa, s katerim je Županja sejo zaradi epidemiološke situacije zaprla za javnost, pritožniku kršena ustavna pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS.

9. V predmetnem sporu se torej presoja zakonitost dejanja pritožnice, s katerim naj bi posegla v ustavne pravice pritožnika. Z zakonom (4. člen ZUS-1), je skladno z drugim odstavkom 157. člena Ustave RS določeno, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

10. Za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 morajo biti torej izpolnjeni pogoji, ki izhajajo iz navedene zakonske ureditve. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati, morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člena ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna in dovoljena ter vložena po upravičeni osebi, itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v povezavi s 4. členom ZUS-1). Tako je tožba dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči. 11. Za uspeh tožbe, ki izpolnjuje procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, mora biti dokazano, da je očitano dejanje javne oblasti tožnika nezakonito oviralo ali omejevalo v izvrševanju njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine oziroma da je to izvrševanje pravice v celoti preprečevalo. Dokazano mora torej biti, da je navedeno dejanje storjeno, da je bilo nezakonito in da je povzročilo zatrjevano kršitev človekove pravice oziroma temeljne svoboščine tožnika.

**O pritožbi pritožnika**

12. Pritožnik s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče prve stopnje glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 39. in 44. člena Ustave RS v zvezi z udeležbo na 12. redni seji Občinskega sveta Občine ... dne 1. 10. 2020 in glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 44. člena Ustave RS v zvezi z udeležbo na 4. izredni seji Občinskega sveta Občine ... dne 7. 10. 2020, njegovo tožbo zavrnilo.

13. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da pritožnica z zavrnitvijo udeležbe pritožniku na 12. redni seji Občinskega sveta ni posegla v njegovo pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita.

14. ZLS ne določa načina zagotavljanja javnosti dela organov, pač pa to prepušča občinam (36. člen ZLS). Pritožnica je javnost dela svojih organov uredila v 11. členu Statuta, kjer je, kot eno izmed možnosti, uredila tudi možnost navzočnosti občanov in predstavnikov sredstev javnega obveščanja na sejah občinskih organov, pri čemer je način zagotavljanja javnosti dela posameznega občinskega organa podrobneje določila v Poslovniku. Način zagotavljanja javnosti dela Občinskega sveta je uredila v 27. členu Poslovnika, ki glede udeležbe na sejah v drugem odstavku določa, da se morajo zainteresirani predstavniki javnosti, razen medijev, na sejo prijaviti najmanj tri dni pred sejo z navedbo točke dnevnega reda, pri kateri želijo prisostvovati, pri čemer je za predstavnike javnosti rezerviranih 8 sedežev, od tega najmanj štirje za predstavnike medijev in štirje za zainteresirano javnost (če je zainteresirana javnost organizacija, se lahko prijavita največ dva člana organizacije). Navedeni člen Poslovnika torej vzpostavlja merila, po katerih se presoja, kdo od občanov ima možnost udeležbe na seji, in sicer rok prijave ter vrstni red prijave glede na razpoložljivo število sedežev, ta merila pa so enaka za vse. Tako ne drži, da se omogočanje udeležbe izvaja po neobstoječem merilu. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da za takšno selekcioniranje ni pravne podlage, saj taka ureditev, glede na navedeno, ni v nasprotju z določbo 36. člena ZLS.

15. Glede na to, da je pritožnica pritožniku udeležbo na 12. redni seji Občinskega sveta odklonila, ker je pritožnik svojo udeležbo na to sejo podal dva dni pred sejo, kar je prepozno glede na določbo drugega odstavka 27. člena Poslovnika, in ker so udeležbo na tej seji pred tem pravočasno priglasili že štirje občani, torej toliko, kot je skladno s Poslovnikom rezerviranih mest za prisotnost zainteresirane javnosti, se Vrhovno sodišče zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pritožnica pritožniku udeležbo na 12. redni seji Občinskega sveta odklonila iz utemeljenih razlogov in tako z odklonitvijo možnosti udeležbe na tej seji tudi ni posegla v pritožnikovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS.

16. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe pritožnika, da je prijavo na vse bodoče seje Občinskega sveta v letu 2021 podal že več mesecev prej, in je nato naknadno svojo udeležbo le še dodatno potrjeval. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje Poslovnik takšne splošne prijave na sejo Občinskega sveta ne predvideva, pač pa določa, da se morajo zainteresirani posamezniki prijaviti na vsako posamezno sejo Občinskega sveta posebej in k posameznim točkam dnevnega reda takrat, ko je objavljeno vabilo, ki mu je priloženo tudi gradivo seje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča bi upoštevanje takšne splošne prijave, kot jo je podal pritožnik, prav iz razloga, ker Poslovnik takšne splošne prijave ne predvideva, ostale zainteresirane osebe postavilo v neenakopraven položaj, saj bi jim bilo onemogočeno, da se pod enakimi pogoji kot pritožnik prijavijo na posamezno sejo.

17. Neutemeljene so tudi navedbe, da je način omejevanja števila udeleženih na sejah z zahtevo po predčasni prijavi nedopusten in neustaven. Takšen način omejevanja udeležbe bi bil lahko sporen v primeru, če bi bila udeležba na sejah Občinskega sveta edini možni način izvajanja javnosti dela tega organa. V obravnavanem primeru pa se lahko osebe z delom pritožničinega Občinskega sveta seznanijo tudi na druge načine, preko spletne strani pritožnice in z informacijami, ki jih objavijo mediji. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tovrstna ureditev načina omejevanja prisotnosti nezakonita in neustavna, ker ne vzpostavlja meril, po katerih se presoja, kdo od prijavljenih naj bi imel možnost udeležbe, kdo pa ne, in tudi ne postopka, v katerem naj bi se presojalo izpolnjevanje teh meril in pravnih sredstev, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da bi bila vzpostavitev meril, kot jih navaja pritožnik, smiselna le v primeru, da bi se lahko na njihovi podlagi vzpostavilo razlikovanje med udeleženci - občani, ki sodijo med tisti del javnosti, ki ne spadajo med svétnike. Tega pa pritožnik ne trdi.

18. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da z zavrnitvijo udeležbe na sejah Občinskega sveta ni prišlo do posega v pritožnikovo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS. ZLS kot neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju v občini sicer res določa le zbor občanov, referendum in ljudsko iniciativo, kar pa ne izključuje tudi drugih oblik sodelovanja državljanov pri upravljanju javnih zadev. Te druge oblike se lahko izvršujejo na različne načine in ne nujno neposredno. Namenjene pa so uresničevanju temeljne vsebine pravice iz 44. člena Ustave RS, saj posameznikom omogočajo pravočasno in informirano uresničevanje temeljnih vidikov sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (ljudska iniciativa, referendum,...) in drugih ustavnih pravic (npr. volilna pravica). Med te oblike zagotovo sodi tudi nadzor na delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki se lahko izvršuje tudi z neposredno kontrolo dela Občinskega sveta oziroma občinskih svetnikov, na primer z neposredno udeležbo na seji. Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta torej ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora na delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustave pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta pritožnice, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinski svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.

19. Glede na navedeno in ker ostale navedbe za odločitev niso pomembne, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka.

**O pritožbi pritožnice**

20. Pritožnica s pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožnica, s tem, ko je na podlagi sklepa Županje pritožniku onemogočila udeležbo na 4. izredni seji Občinskega sveta Občine..., nezakonito posegla v njegovo ustavno pravico iz 39. člena Ustave RS.

21. Pritožnica trdi, da zgolj dejstvo, da pritožniku ni bilo omogočeno spremljanje seje „v živo“, ne dosega standarda posega v ustavno zavarovano dobrino, ki bi ga sodišče moralo sankcionirati. Meni, da je pasivni del pravice iz 39. člena Ustave RS glede dela državnih in občinskih organov zakonsko urejen prek ZDIJZ. Pritožnik pa kršitve po tem zakonu ni niti zatrjeval. 22. Kot že navedeno, je v obravnavanem primeru sporno oblastveno dejanje pritožnice, ki je imelo za rezultat, da se pritožnik 4. izredne seje Občinskega sveta ni mogel udeležiti. Po oceni Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bilo to oblastveno dejanje pritožnice nezakonito. Sklep, na podlagi katerega je bila pritožniku zavrnjena udeležba na 4. izredni seji, je namreč Županja pritožnice sprejela, ne da bi bila za tak ukrep pristojna in imela zanj pravno podlago. Sprejela ga je na podlagi določb 30. člena Statuta in 13. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDV), ki pa ji ne dajejo pooblastila oziroma pristojnosti za takšno odločitev. Bistveno vprašanje, ki ga je treba v obravnavanem primeru nadalje razrešiti pa je, ali je bilo s tem nezakonitim dejanjem pritožnice poseženo v ustavno pravico pritožnika iz 39. člena Ustave RS, kar je odvisno od vidika, kakšna je vsebina pravice iz 39. člena Ustave RS.

23. Razlikovati je namreč treba med dvema situacijama. Za prvi primer gre, ko že zakon določa (ustavno dopustni) poseg v ustavno pravico. V takem primeru kršitev zakona že lahko pomeni kršitev ustavne pravice, saj se vanjo tedaj poseže brez zakonite podlage. Po drugi strani pa lahko gre za primer, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice. V takem primeru kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.

24. Pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS varuje svobodo misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja, prav tako ima vsakdo pravico pridobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. S to pravico torej ni varovano le širjenje novic in mnenj, pač pa tudi njihovo sprejemanje in zbiranje. Pravica do svobode izražanja je omejena s pravicami drugih, dopustno pa jo je tudi omejiti, na primer začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem ali izrednem stanju (16. člen Ustave RS in 15. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP)), ali pa njeno izvrševanje podrediti obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva (drugi odstavek 10. člena EKČP).

25. Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), je tako po svoji vsebini namenjena tudi pridobivanju informacij, in s tem tudi pravici do obveščenosti o delu javnih organov, vendar pa v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako je mogoče pritrditi pritožničinemu stališču, da do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem ( v obravnavanem primeru, ko sklep Županje, zaradi katerega je bila pritožniku zavrnjena udeležba na 4. izredni seji, ni imel podlage v zakonu in podzakonskih predpisih, niti odločitve o tem ni sprejel pristojen organ), ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1). Samega varstva pred nezakonitimi akti ali dejanji (kot subsidiarno varstvo na podlagi 4. člena), ne da bi prišlo do posega v ustavno zagotovljene pravice in svoboščine, pa ZUS-1 ne ureja. Zato v obravnavanem primeru nezakonitost akta Županje še ne pomeni posega v pritožnikovo ustavno pravico iz 39. člena Ustave RS. Do posega v navedeno ustavno pravico bi lahko prišlo le tedaj, če bi bilo posamezniku na voljo le to sredstvo (neposredna udeležba na občinskih sejah) za seznanjanje z delom Občinskega sveta, kar pa v obravnavanem primeru nesporno ni podano, saj je imel pritožnik možnost, da se seznani z delom Občinskega sveta tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice, pa tudi sicer pritožnik tega, da bi mu bila seznanitev na drug način onemogočena, ne trdi.

26. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo tudi v delu glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic iz 39. člena Ustave RS v zvezi z udeležbo na 4. izredni seji Občinskega sveta Občine ... zavrnilo (3. točka tretjega odstavka 80. člena ZUS-1).

**Stroški postopka**

27. Pritožnica je s pritožbo in v upravnem sporu na prvi stopnji uspela, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi 165. člena in 154. člena ZPP, odmerilo pa jih je skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo, in sicer v višini: 500 točk za odgovor na tožbo (druga alineja 1. točke tar. št. 30 OT), 625 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 30 OT), 625 točk za pritožbo (4. točka tar. št. 30 OT) in 2 % materialnih stroškov v višini 35 točk (11. člen OT), skupaj 1.785 točk oziroma 1.071,00 EUR, povečano za 22% DDV v višini 235,62 EUR, kar skupaj znaša 1.306,62 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).