Jedro

50x60 cm velika poledenela „flika“ na suhem cestišču v zimskem času ne kaže na opuščeno skrbnost zimskega vzdrževanja ceste.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15. 11. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2005 dalje ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.655,76 EUR, stranskemu intervenientu na strani tožene stranke pa pravdne stroške v znesku 605,88 EUR, v primeru zamudnega plačila obema skupaj s pripadki.

Tožnik je v pritožbi zoper navedeno sodbo zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajal, da je tožena stranka kot lastnik odgovorna za opravljanje del svojega podizvajalca, saj mora kot lastnik poskrbeti, da se dela izvedejo tako, kot bi se morala. Ne glede na to pa iz naročila toženke njenemu izvajalcu V. C., kot to izhaja iz izvedbenega programa zimske službe z dne 7. 11. 2005, izhaja, da se naj preventivno posipanje omeji na minimum, s tem pa je tožena stranka izvajalca omejila tako, da v primeru poledice ni posipaval tako, kot bi menil, da mora. Iz tega pa izhaja toženkina odgovornost tožniku za nastalo škodo. Tožnik je res pokazal sodišču tri različna mesta, kjer bi naj padel, na razdalji približno 6 m. To pa je bilo zaradi tožnikove slabše orientacije kot posledice narkoz. Zato je pravilno mesto padca tožnik pokazal šele na kraju samem. Zato pa meni, da ni bil neprepričljiv in neverodostojen.

Tožena stranka je na pritožbene trditve tožnika obrazloženo odgovorila, da te niso utemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe. Hkrati je priglasila stroške sestave odgovora na pritožbo in zahtevala njihovo povračilo od tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Ob spornosti (odločilnega) dejstva, ali je mesto, kjer je tožnik padel in se poškodoval, ležalo na javni poti, ki je bila v upravljanju (in v lasti) tožene stranke, kot je to zatrjeval tožnik, ali pa izven te poti na površini, ki je v upravljanju (in lasti) etažnih lastnikov stanovanjskega bloka N. z. ..., C., je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnika (ki je predstavljal edini dokaz, s katerim je tožnik dokazoval točno mesto svojega padca) zaključilo, da tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, mesta padca na javni površini ni dokazal. Izpovedbo tožnika je glede na to, da je ta najprej na fotografiji kraja dogodka mesto padca označil na dveh različnih lokacijah, dve različni lokaciji pa je tožnik pokazal kot mesto padca tudi ob ogledu na kraju samem, sodišče namreč ocenilo kot neprepričljivo. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi. Zato pa tožnik s pritožbenim pojasnjevanjem vzroka različnega označevanja oziroma kazanja mesta padca in s protispisnimi trditvami, da je od treh različnih lokacij padca pravilno mesto, ki ga je pokazal na ogledu na kraju samem, kjer pa je sicer pokazal dve različni lokaciji, prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Že takšen dejanski zaključek sodišča prve stopnje pa bi glede na trditve tožnika o toženkini podlagi odškodninske odgovornosti (kot upravljavke oziroma lastnice javne poti, na kateri je tožnik padel zaradi poledenelosti poti oziroma opuščene dolžnosti preventivnega posipavanja oziroma čiščenja snega) nalagala zavrnitev tožnikovega odškodninskega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi trditvami, da je tožena stranka z naročilom vzdrževalcu, kot to izhaja iz izvedbenega programa zimske službe za leto 2005, omejila preventivno posipanje na minimum, s tem pa povzročila, da ta sporne javne poti ni posipal oziroma v zvezi z očitki o neskrbnem zimskem vzdrževanju javne ceste, kjer bi naj potrditvi tožnika ta na poledeneli “fliki” padel, na podlagi zapisov vzdrževalcev v knjigi dežurstev in izpovedbe samega tožnika ugotovilo, da ob 3.55 uri ponoči na dan tožnikovega padca (dne 8. 12. 2005) mestne ceste niso bile poledenele, bile so le mokre in spolzke, temperatura pa je znašala – 2°C, zjutraj, v času tožnikovega padca, pa je bila javna cesta suha in čista, razen na majhnem delu (“fliki” površine 50 x 60 m, kot je povedal tožnik), kjer je padel tožnik. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev (ki jih tožnik pritožbeno sicer ni izpodbijal) pa izhaja pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neutemeljenosti očitka o neskrbnem vzdrževanju. Ob takšnih ugotovitvah stanja cestišča in temperature preventivno posipanje javnega cestišča pred morebitno posledico ni bilo potrebno, samo majhna poledenela “flika” na sicer suhem cestišču v zimskem času pa ne kaže na opuščeno skrbnost zimskega vzdrževanja ceste. Zato pa tudi pritožbeni očitki o takšnem ravnanju toženke kot podlage njene odškodninske odgovornosti za tožniku nastalo škodo, niso utemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločalo (člen 163/I ZPP).

Navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo niso doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov in tožena stranka do njihove povrnitve od tožnika ni upravičena (člen 155 ZPP). Zato je glede teh priglašenih stroškov tožene stranke pritožbeno sodišče odločilo, da jih trpi tožena stranka sama.