Jedro

Tožena stranka je na podlagi 236.a člena ZPP predložila pisno izjavo priče. V skladu s šestim odstavkom tega člena je v diskreciji sodišča prve stopnje odločitev, ali bo pričo zaslišalo ali bo namesto tega le prebralo njeno pisno izjavo. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru nobena stranka take zahteve ni dala, sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo, temveč se je pravilno oprlo na njeno pisno izjavo, v zvezi s katero je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 236.a členu ZPP. Pritožničino stališče, da s predložitvijo pisne izjave te priče predloga za njeno neposredno zaslišanje ni umaknila, tako ni utemeljeno. Kot že pojasnjeno, bi morala podati izrecno zahtevo za njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožene stranke do izjave in načela kontradiktornosti. Dejstvo, da je sodišče zaslišalo priče, zaslišanje katerih je po predložitvi pisnih izjav skladno s šestim odstavkom 236.a člena ZPP izrecno zahtevala tožeča stranka, navedenega ne more spremeniti.

Ker sta nadstrešek in talna obloga spojeni z nepremičnino in torej predstavljata sestavino nepremičnine (8. člen SPZ), nista (več) last tožene stranke (54. člen SPZ), zato ta (že iz tega razloga) ni aktivno legitimirana za tožbo po 198. členu OZ. Na podlagi te določbe lahko uporabnino uveljavlja imetnik stvari. Kot imetnika stvari sodna praksa šteje upravičenca do uporabe stvari. Tožena stranka pa nima pravice do uporabe nadstreška in talne obloge. Pravico do uporabe ima skladno s prvim odstavkom 37. člena SPZ lastnik stvari (tožeča stranka), iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi imela kakšen drug pravni naslov (npr. obligacijskopravni) za uporabo teh stvari. Glede na navedbe tožene stranke, ima ta na spornih stvareh zgolj ločitveno pravico (t. i. ius tollendi; prim. peti odstavek 604. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.599,17 EUR (I. točka izreka), v preostalem delu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.020,00 EUR (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.251,63 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe vlaga iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek oz. da ugotovi, da obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.020,00 EUR, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vseh primerih pa tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Tožena stranka je ugovarjala, da je terjatev tožeče stranke prenehala s pobotom z njenima nasprotnima terjatvama z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko. Prav tako je uveljavljala procesni pobot. Uveljavljala je terjatev v višini 1.200,00 EUR za dobavo blaga zaradi neizvedene kompenzacije in terjatev v višini 8.820,00 EUR kot uporabnino za uporabo talne obloge in nadstreška oz. kot škodo za izgubljeni dobiček.

_Glede dobave blaga_

6. Ni bilo sporno, da sta se pravdni stranki novembra 2019 dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki dobavila piškote v vrednosti 1.200,00 EUR, tožeča stranka pa se je toženi stranki zavezala zagotoviti stojnico (prostor) na božično novoletnem sejmu od 5. 12. 2019 do 31. 12. 2019 za najemnino 1.200,00 EUR. Tožena stranka je tožeči blago (namesto piškotov je dobavila čokoladne palčke) dobavila, tožeča stranka pa ji je omogočila stojnico na božičnem sejmu (stojnice ni oddala nikomur drugemu). Tožena stranka je začetek uporabe stojnice prestavljala, nato pa se je samovoljno odločila, da stojnice na sejmu ne bo imela.

7. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je ne glede na to, da je svojo obveznost izpolnila in da je prišlo do kompenzacije, v znak dobre volje toženi stranki omogočila stojnico na ... sejmu v februarju 2020, vendar pa je tudi takrat tožena stranka ni izkoristila, saj je dva dni pred začetkom sejma sporočila, da je njena zaposlena zbolela. Tožena stranka je ugovarjala, da tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila, kar izhaja iz njenih navedb, da se decembrska stojnica ni izvedla v letu 2019 in da sta se stranki dogovorili, da bosta prestavili izvedbo stojnice na februar oz. marec 2020. Zaradi objektivnih okoliščin naj se tudi novo dogovorjena stojnica ne bi izvedla, pri čemer naj posledično ne bi prišlo do kompenzacije.

8. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na dogovor pravdnih strank, da bosta zaradi neizvedbe dogovora v decembru 2019 kompenzacijo izvedli z brezplačno udeležbo tožene stranke na ... sejmu v februarju 2020 (sklicuje se torej na domnevni naknadni dogovor o kompenzaciji oz. na spremembo predmeta prvotne pogodbe).

9. Tudi če bi višje sodišče sledilo tem pritožničinim navedbam (torej, da je prišlo do naknadnega dogovora v zvezi s kompenzacijo), tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tudi na ... sejmu toženi stranki omogočila uporabo stojnice,1 s čimer je izpolnila svojo obveznost. Z najemno pogodbo se namreč najemodajalec zavezuje, da bo najemniku izročil določeno stvar v rabo (prvi odstavek 587. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Ali bo nato najemnik stvar dejansko uporabil oz. uporabljal, ni več stvar zaveze najemodajalca. Pri tem ni pravno odločilno, da tožena stranka stojnice ni mogla izkoristiti zaradi bolezni svoje zaposlene. Tožena stranka pa ni zatrjevala npr., da bi v konkretni zadevi prišlo do naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve (obveznosti tožeče stranke) v smislu 116. člena OZ. Pavšalna navedba v postopku na prvi stopnji, da se zaradi _objektivnih okoliščin_ novo dogovorjena stojnica ni izvedla, ne zadostuje. Tudi zatrjevano dejstvo, da tožeča stranka v svojih poslovnih knjigah nima zabeležene nikakršne kompenzacije oz. v zvezi s tem ni izdala nobene listine, ni pravno odločilno za presojo o izpolnitvi dogovora. Višje sodišče še dodaja, da odpoved najemne pogodbe s strani tožene stranke tik pred sejmom (sporočilo, da je njena zaposlena zbolela in da stojnice ne bo koristila) ni veljavna. Stranka lahko namreč najemno pogodbo, sklenjeno za določen čas (domnevna najemna pogodba v konkretni zadevi je bila sklenjena za čas sejma), (enostransko) odpove (od nje odstopi) le iz razlogov, navedenih v 590. do 599. členu OZ. Tožena stranka teh razlogov ne zatrjuje (sklicuje se namreč na bolezen svoje zaposlene), prav tako pa ne zatrjuje, da bi bila najemna pogodba sporazumno razvezana oz. da bi se pravdni stranki dogovorili o pravici do redne odpovedi pogodbe po volji ene od strank. Pritožničino sklicevanje na začet stečajni postopek nad toženo stranko v marcu 2020, zaradi česar naj bi izpolnitev tožene stranke na dogovorjeni način postala nemogoča, ni pravno relevantno. Tožena stranka se je namreč v svoji vlogi glede „prestavitve stojnice na februar oz. marec 2020“ sklicevala le na navedbe tožeče stranke, ta pa je govorila zgolj o februarskem ... sejmu. Drugih konkretiziranih navedb glede dogovora o najemu stojnice v marcu 2020 (kje in kdaj naj bi najemala stojnico), pa tožena stranka ni podala (prim. 212. člen ZPP).

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče A. A. Predlagani dokaz je namreč pravno neodločilen. Tudi če bi priča v zaslišanju potrdila vse trditve tožene stranke, navedeno ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. Tudi sicer pa je tožena stranka na podlagi 236.a člena ZPP predložila pisno izjavo priče. V skladu s šestim odstavkom tega člena je v diskreciji sodišča prve stopnje odločitev, ali bo pričo zaslišalo ali bo namesto tega le prebralo njeno pisno izjavo. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti le, če tako zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru nobena stranka take zahteve ni dala, sodišče prve stopnje navedene priče utemeljeno ni zaslišalo, temveč se je pravilno oprlo na njeno pisno izjavo, v zvezi s katero je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po 236.a členu ZPP. Pritožničino stališče, da s predložitvijo pisne izjave te priče predloga za njeno neposredno zaslišanje ni umaknila, tako ni utemeljeno. Kot že pojasnjeno, bi morala podati izrecno zahtevo za njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožene stranke do izjave in načela kontradiktornosti. Dejstvo, da je sodišče zaslišalo priče, zaslišanje katerih je po predložitvi pisnih izjav skladno s šestim odstavkom 236.a člena ZPP izrecno zahtevala tožeča stranka, navedenega ne more spremeniti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zavrnilo dokaznega predloga z neposrednim zaslišanjem prič oz. v zvezi s tem ni podalo nikakršne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je prebralo pisne izjave prič v skladu z 236.a členom ZPP. Glede na to, da tožena stranka zahteve za izrecno zaslišanje prič ni podala, sodišču tudi ni bilo treba zavrniti (nepodanega) predloga oz. zahteve za zaslišanje.

_Glede uporabnine oz. škode_

11. Ni bilo sporno, da je tožena stranka od tožeče stranke najemala lokal ... ter da sta bila na zunanji terasi tega lokala vgrajena kovinski nadstrešek in talna obloga. Sodišče prve stopnje je za namene tega postopka verjelo toženi stranki, da je prav ona postavila nadstrešek (in očitno vgradila talne obloge). Prav tako ni bilo sporno, da je tožeča stranka od te najemne pogodbe odstopila, da je bila 31. 1. 2018 opravljena primopredaja lokala ter da sta nadstrešek in talna obloga še vedno vgrajena na zunanji terasi tožeče stranke.

12. Tožena stranka je od tožeče stranke uveljavljala plačilo 8.820,00 EUR kot uporabnino za uporabo nadstreška in talne obloge za obdobje od maja 20192 do februarja 2021 (198. člen OZ) oz. kot škodo zaradi izgubljenega dobička zaradi nemožnosti oddaje nadstreška in talne obloge v najem v spornem obdobju (prvi odstavek 168. člena OZ).

13. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ker sta nadstrešek in talna obloga spojeni z nepremičnino in torej predstavljata sestavino nepremičnine (8. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), nista (več) last tožene stranke (54. člen SPZ), zato ta (že iz tega razloga) ni aktivno legitimirana za tožbo po 198. členu OZ. Na podlagi te določbe lahko uporabnino uveljavlja imetnik stvari. Kot imetnika stvari sodna praksa šteje upravičenca do uporabe stvari.3 Tožena stranka pa nima pravice do uporabe nadstreška in talne obloge. Pravico do uporabe ima skladno s prvim odstavkom 37. člena SPZ lastnik stvari (tožeča stranka), iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi imela kakšen drug pravni naslov (npr. obligacijskopravni) za uporabo teh stvari. Glede na navedbe tožene stranke, ima ta na spornih stvareh zgolj ločitveno pravico (t. i. ius tollendi; prim. peti odstavek 604. člena OZ).4

14. Skladno z določbo 31. člena najemne pogodbe je bilo v diskreciji najemodajalca, da ob prenehanju najema odloči, ali vgradnje, predelave, posebna oprema, napeljave, ki jih je najemnik izvedel na lastne stroške, brez odškodninskega zahtevka preidejo v last najemodajalca ali mora najemnik navedena vlaganja odstraniti na svoje stroške in vzpostaviti prvotno stanje.

15. Med pravdnima strankama je bila sporna vsebina dogovora (oz. zahteve tožeče stranke) ob prenehanju najemne pogodbe glede vlaganj (konkretno glede nadstreška in talne obloge). Tožena stranka je namreč trdila, da sta se dogovorili, da bo tožena stranka odstranila nadstrešek in talno oblogo (po primopredaji). Tožeča stranka pa je trdila, da sta se dogovorili, da bo tožena stranka odstranila vse, kar bo lahko odstranila (do primopredaje), ostalo pa bo stvar tožeče stranke. Višje sodišče soglaša s prepričljivo, razumno in celovito dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je med strankama obstajal dogovor, da tožena stranka odstrani vse, kar bo do primopredaje lahko odstranila, ostalo (torej tudi sporni nadstrešek in talna obloga) pa je stvar tožeče stranke. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. V nadaljevanju višje sodišče odgovarja le na izrecne pritožbene ugovore, ki dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

16. Ni sporno, da je tožeča stranka ob prenehanju najemne pogodbe najprej zahtevala, da tožena stranka lokal izprazni in ga vrne v stanju, kot ga je prejela (v tretji gradbeni fazi), vendar pa je nato tožeča stranka zatrjevala (in dokazovala), da tožena stranka tega ni bila sposobna storiti, zato je bilo dogovorjeno, da to obveznost prevzame tožeča stranka, da tožena stranka izprazni, kar lahko, ostalo (med katerim sta bila tudi nadstrešek in talna obloga) pa prepusti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje ni zgolj nekritično sledilo izjavi zaposlenega pri tožeči stranki, B. B., temveč se je pri svoji odločitvi oprlo tudi na druge dokaze. Dejstvo, da B. B. ni bil prisoten ob primopredaji, ni pravno odločilno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil takšen dogovor sklenjen na sestanku januarja 2018 (B. B. je izpovedal da je bil sestanek okrog 15. 1. 2018).

17. Pravdni stranki sta v primopredajnem zapisniku navedli, da potrjujeta primopredajo lokala in zunanje terase, in sicer „površine brez opreme“. Višje sodišče ocenjuje, da takšen zapis pomeni, da je najemnik do primopredaje odstranil svojo opremo oz. opremo, ki jo je vgradil, in predaja lokal brez te opreme. Najemnik nesporno do primopredaje ni odstranil vseh stvari, ki naj bi jih sam vgradil (poleg spornega nadstreška in talne obloge tudi ni odstranil npr. predelnih sten, inštalacij, stropa). Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zapis, da opreme ni, ob tem, da tožena stranka ni vsega odstranila, nakazuje, da sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka obdržala vse, kar tožena stranka ni odstranila. Če bi bil dogovor drugačen (torej, da mora tožena stranka vzpostaviti prvotno stanje, tj. tretjo gradbeno fazo), bi tožena stranka zahtevala tudi odstranitev ostalih (vgrajenih) stvari, ki jih je pustila v lokalu, česar pa nesporno ni storila, temveč je te stvari na svoje stroške odstranila tožeča stranka. V zapisniku pa ni opombe, da bo najemnik nadstrešek in talno oblogo odstranil šele po primopredaji. Izjava B. B., da oprema v zapisniku ni navedena, ker se je tožena stranka temu odpovedala oz. da tožeča stranka v zapisnik zapiše zgolj opremo, ki jo ima najemnik namen kasneje odstraniti, je logična in življenjska. Poleg tega si tožena stranka z navedbami prihaja sama s seboj v nasprotje. V postopku na prvi stopnji je namreč trdila, da se pripis „brez opreme“ nanaša izrecno le na gostinsko opremo kot so stoli, mize, inventar, nikakor pa ne na talno oblogo in konstrukcijo, v pritožbi pa navaja, da se nanaša tudi na nadstrešek in talno oblogo. Da torej navedba „brez opreme“ pomeni, da se lokal predaja tudi brez nadstreška in talne obloge. Očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s tem tako ni utemeljen. Prav tako tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev po tej določbi je namreč napaka tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno te listine pa takšne kršitve ne predstavlja.

18. Višje sodišče v zvezi z navedbami tožene stranke, da nadstreška v času prenove ni mogla odstraniti, ker zaradi gradbenih del ni imela dostopa do terase s primernim vozilom, pojasnjuje, da če bi res obstajal takšen dogovor, kot trdi tožena stranka, bi slednja zagotovo zahtevala od tožeče stranke, da ji omogoči dostop zaradi odstranitve stvari oz. bi kadarkoli od primopredaje (januarja 2018) do začetka stečaja (marca 2020) zahtevala od tožeče stranke vrnitev oz. ločitev teh stvari, česar pa nesporno ni storila. Šele novi najemnik je v letu 2019 prvi obvestil tožečo stranko, da se je tožena stranka nanj obrnila s svojimi zahtevki glede nadstreška in talne obloge. Prav tako bi lahko kadarkoli odstranila in odpeljala tudi talno oblogo, glede katere niti ni zatrjevala, da ji je bil dostop onemogočen, pa tega ni storila. Neživljenjsko je, da bi tožena stranka več kot dve leti po izvedeni primopredaji čakala z odstranitvijo stvari, ki jih je vgradila, oz. da v tem času ne bi zahtevala od tožeče stranke, da ji omogoči dostop do teh stvari oz. ji te stvari vrne. Neprepričljiva je pritožbena navedba, da tožena stranka ni videla nobene potrebe po dodatnem pozivanju tožeče stranke do zaključka prenove, ker naj bi tožena stranka najemala tudi poslovni prostor v pritličju in je bila zato seznanjena s stanjem prenove. Poleg tega tožena stranka tudi po zaključku prenove ni naslovila nobenega zahtevka na tožečo stranko (temveč le na novega najemnika). Prav tako višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da če bi se stranki res dogovorili, da bo tožena stranka nadstrešek in talno oblogo odstranila šele po primopredaji, bi bilo logično, da bi določili za odstranitev tudi okviren rok. Zatrjevano dejstvo, da tožena stranka že ves čas nadstrešek in talno oblogo vodi v svojih evidencah osnovnih sredstev, glede na preostale izvedene dokaze pa ne izkazuje, da je bil dogovor o ločitvi nadstreška in talne obloge sklenjen.

19. Sodišče prve stopnje je zgolj dodatno ugotovilo, da je šele po več kot enem letu od primopredaje tožena stranka 8. 3. 2019 začela zatrjevati, da sta nadstrešek in talna obloga njena, ko je podala zahtevek proti novemu najemniku A., d. o. o. Tudi če držijo pritožničine trditve, da sta bila tožena stranka in novi najemnik že pred tem (v vmesnem času) dogovorjena, da bo novi najemnik nadstrešek in talno oblogo odkupil, navedeno ne more omajati prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje glede vsebine dogovora med tožečo in toženo stranko. Zaradi navedenega tudi ni utemeljena uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za soočenje njenega nekdanjega zakonitega zastopnika C. C. in zakonitega zastopnika družbe A., d. o. o., ki ga je tožena stranka podala v potrditev navedb o dogovoru za nakup nadstreška in talne obloge ter s tem v potrditev navedb, da se lastništvu nad nadstreškom in talno oblogo ni odpovedala. Iz istega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanih okoliščin glede dogovora tožene stranke z novim najemnikom za odkup zadevne opreme. Tudi sicer pa se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo v 15. točki obrazložitve. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem nekdanjega zakonitega zastopnika tožene stranke C. C. in stečajnega upravitelja D. D., saj je v zvezi s slednjima pridobilo pisni izjavi v skladu z 236.a členom ZPP, tožena stranka pa njunega zaslišanja ni zahtevala (šesti odstavek 236.a člena ZPP).

20. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožena stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.5 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

21. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 279,99 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

1 Teh trditev tožena stranka tudi v postopku na prvi stopnji ni prerekala, zaradi česar se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). 2 Tožena stranka je trdila, da je bila tožeča stranka seznanjena s konkretno situacijo (z zahtevkom tožene stranke do novega najemnika na plačilo talne obloge in nadstreška) že od 8. 3. 2019 (ko je tožena stranka naslovila pisni zahtevek na novega najemnika) oz. najkasneje od 24. 4. 2019, ko je poslala dopis po svojem pooblaščencu, da so zahtevki tožene stranke do najemnika oz. tožeče stranke glede opreme neutemeljeni. 3 Prim. sodne odločbe VSRS II Ips 166/2008 ter VSL I Cp 2348/2018, II Cp 2551/2017, II Cp 2814/2015, I Cp 1802/2012, I Cp 3360/2011, II Cp 1499/2011 idr. 4 Glej tudi M. Juhart v N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 692. 5 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017.