Jedro

Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 9. 2016. Odločbo št. ... z dne 14. 4. 2016 pa je odpravilo v prvem odstavku izreka (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami: lažja fizična dela, deloma sede, deloma stoje in deloma s hojo po ravnem terenu, dviguje lahko do 15 kg, brez vsiljenega ritma ali norme z možnostjo večkratnih krajših odmorov (10 minut), psihično manj zahtevno delo, s čim manj socialnimi kontakti, brez neposrednega dela z ljudmi, v polnem delovnem času brez vodstvenih funkcij, s polnim delovnim časom (8 ur) in brez dodatnih obveznosti po zaključenem delovnem času, od 31. 3. 2016 dalje (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 31. 3. 2016 dalje (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 339,43 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper III. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)1 napačno presodilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je v postopku za razjasnitev dejanskega stanja postavilo izvedenca s področja psihiatrije in izvedenca s področja ortopedije. Iz mnenj ne izhaja ugotovitev, da je pri tožnici delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %, kot je zahtevano za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Prav tako ne izhaja, da bi bilo mogoče spremembe odpraviti z zdravljenjem ali prilagoditi delovno mesto. Tožnica je nazadnje opravljala delo svetovalke s strankami, delala je kot samostojna podjetnica. Izvedenec psihiater pa je ugotovil, da tožnica zaradi osebnostne motnje in psihičnih težav ni primerna za opravljanje dela s strankami. Več desetletij nazaj je opravila izobraževanje za računovodjo, katerega prav tako po mnenju psihiatra ni zmožna opravljati. Podana je tudi ničelna stopnja tolerance na stres, ki pa je pri vsakem delu v določeni meri podan. Tega pa tožnica ni zmožna absorbirati, ne da bi bila suicidalno ogrožena. Tožnica zaradi osebnostne motnje in ponavljajoče ter poglabljajoče depresije ni zmožna opravljati pridobitnega dela, kar nenazadnje izhaja iz zadnjega mnenja lečeče psihiatrinje, ki pa ga izvedenec psihiater pri svojem mnenju ni upošteval. Tožnica tudi fizično ni zmožna zadostiti definiciji organiziranega pridobitnega dela, saj ima po ugotovitvah izvedenca ortopeda spremembe na vratni hrbtenici ter okvaro živcev. Gre za kronično ter progresivno stanje, ki se ne bo popravilo, temveč le še poslabšalo. Že postopek pred sodiščem je jasno pokazal, da tožnica ni sposobna razumeti in absorbirati pojma pridobitno delo. Izvedenski mnenji nista dovolj strokovno prepričljivo predstavili objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Sodišče bi moralo ugotoviti odstotkovno sposobnost oziroma zmožnost tožnice za opravljanje dela. Prav tako bi moralo na podlagi zdravstvenih ugotovitev samostojno presoditi, ali tožnica še vedno zadosti kriterijem in definiciji zmožnosti opravljanja pridobitnega dela. Ugotovitve izvedencev so namreč kontradiktorne v smislu povezave zdravstvenih težav in njene zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela. Iz podanih mnenj najprej izhaja, da tožnica ni sposobna kontinuiranega organiziranega pridobitnega dela, nato pa sta podala sklep o invalidnosti. Odstopanje tudi ni bilo razčiščeno z njunim neposrednim zaslišanjem. V takem primeru bi bilo potrebno pridobiti drugo izvedensko mnenje, vendar je bil tak dokazni predlog brez obrazložitve zavrnjen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo v II. točki izreka je pritožbo vložila tudi tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pridobilo izvedenska mnenja, pri čemer se z dodatnimi omejitvami, kot jih je predlagal specialist psihiater, tožena stranka strinjala, ne strinja pa se z razbremenitvami, ki jih je predlagal izvedenec s področja ortopedije in splošne kirurgije. Pri tožnici so v somatskem smislu podane degenerativne okvare vratne in ledvene hrbtenice, potrjene z objektivnimi slikovnimi meritvami, brez morfološke utesnitve oziroma prizadetosti živcev, ki ne povzročajo nevroloških izpadov in je v ospredju le subjektivna simptomatika. Takšne težave pa objektivno ne predstavljajo podlage za priznanje dodatnih razbremenitev, še zlasti ob upoštevanju delnih obremenitev na tožničinem delu izdelave numeroloških analiz in napovedi, svetovanja in prodaje poldragih in dragih kamnov in nakita ter oblikovanja spletne strani, kar je tožnica kot samostojno dejavnost opravljala preko 10 let. Tožnica je po izobrazbi ekonomski tehnik in je opravljala tej stopnji izobrazbe ustrezno delo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da črta sledeče omejitve: lažje fizično delo, deloma sede, deloma stoje in deloma s hojo po ravnem terenu, dvigovanje do 15 kg, brez vsiljenega ritma ali norme z možnostjo večkratnih krajših odmorov (10 minut), s polnim delovnim časom (8 ur) in brez dodatnih obveznosti po zaključenem delovnem času.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o sporu ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 9. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 4. 2016. Z omenjeno odločbo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: psihično manj zahtevno delo, s čim manj socialnimi kontakti, s polnim delovnim časom od 31. 3. 2016 dalje.

7. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica do 13. 6. 2000 delala pri podjetju A. d. o. o., pozneje se je registrirala kot samostojna podjetnica in opravljala numerološke analize. Po poklicu je ekonomski tehnik, prodajalec in tekstilni kemik II. Usposobljena je za delo v računovodstvu, za knjigovodska dela in za delo z računalnikom. Kot s. p. je bila registrirana do 31. 10. 2014, nato pa se je prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. V dokumentaciji upravnega spisa je opis tožničinega dela, ki ga je nazadnje opravljala.

K pritožbi tožnice

8. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožnica ne strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskih mnenj in sicer sodnega izvedenca za področje psihiatrije in sodnega izvedenca za področje ortopedije ter splošne kirurgije. Sodni izvedenec ortoped ugotavlja, da gre pri tožnici za kronični bolečinski sindrom vratne hrbtenice ter za degenerativne spremembe na vratni hrbtenici, nadalje za kronični bolečinski sindrom ledvene hrbtenice ter za degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici in degenerativno okvaro medvretenčne ploščice na segmentu L5-S1. Pri tožnici gre tudi za kronične bolečine ter otekanje spodnjega dela goleni, gležnjev in stopal, podana pa je tudi bronhialna astma in alergijsko vnetje nosne sluznice. Sodni izvedenec psihiater pa ugotavlja, da ima tožnica ponavljajoče depresivne motnje, medtem ko ne ugotavlja hude akutne ali ponavljajoče se duševne motnje, ki bi hudo vplivala na tožničino presojo in obvladovanje vedenja. Pri tožnici je ohranjena realitetna kontrola. Podane pa so tudi neopredeljene osebnostne motnje. Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve.

10. Sodna izvedenca sicer res izrecno nista zapisala, za koliko odstotkov je pri tožnici zmanjšana delovna zmožnost, vendar pa je glede na celotno podano pisno izvedensko mnenje in pa izpovedbo obeh izvedencev povsem jasno, da gre pri tožnici za stanje, ko je njena delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Izvedenca namreč izrecno pojasnjujeta, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da je v takem primeru njena delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila mnenja kontradiktorna v smislu povezave zdravstvenih težav in stanja tožnice ter s tem v zvezi podanega mnenja o tožničini zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela. Iz podanih mnenj povsem jasno izhaja, kakšno je bilo tožničino zdravstveno stanje v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Izvedenca sta upoštevala medicinsko dokumentacijo, tožnico sta tudi osebno pregledala. Podroben izvid izhaja iz pisno podanega mnenja. Na naroku za glavno obravnavo sta tudi pojasnila razloge, zaradi katerih menita, da pri tožnici zaenkrat še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Pri tožnici so nedvomno podane ortopedske težave zaradi posledic bolezni, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da tožnica ne bi bila več zmožna opravljati organizirano pridobitno delo. Pri tožnici namreč ne gre za morfološke utesnitve oziroma za prizadetost živcev, kar bi povzročalo nevrološke izpade. Nedvomno pa gre za določene težave, zaradi katerih so potrebne fizične razbremenitve, ki jih je izvedenec podrobno pojasnil v pisno podanem izvedenskem mnenju in tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje, zato je sodišče prve stopnje temu mnenju utemeljeno sledilo. Glede pritožbenih navedb, da se bo tožnici zdravstveno stanje še dodatno poslabševalo oziroma glede sklicevanja na novejši izvid psihiatra pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju (ki so nastale po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke) lahko predmet novega postopka pri toženi stranki. Tudi sodni izvedenec specialist psihiater je prepričljivo pojasnil, da gre pri tožnici za psihične težave, zaradi katerih obiskuje psihiatra in jemlje zdravila, vendar pa tudi te psihične težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti. Oba izvedenca sta tudi pravilno upoštevala svoj poklic tožnice in pa obremenitve pri tem delu ter dodatno k razbremenitvam, ki jih je podala že tožena stranka v predsodnem postopku, predlagala še dodatne razbremenitve tako na fizičnem kot tudi psihičnem področju. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobiti še drugo izvedensko mnenje. Sodišče je namreč s postavljenima izvedencema dejansko stanje ustrezno razčistilo in je v tem primeru utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Nenazadnje zavrnitvi dokaznih predlogov tožnica na naroku ni ugovarjala oziroma ni uveljavljala relativne kršitve določb postopka po 286. b členu ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novih izvedencev in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

K pritožbi tožene stranke

11. Kot je bilo že pojasnjeno, iz prepričljivih mnenj obeh sodnih izvedencev izhaja, da so pri tožnici potrebne tako psihične kot tudi fizične razbremenitve, ki so sporne za toženo stranko. Glede fizičnih razbremenitev pritožbeno sodišče poudarja, da je sodni izvedenec glede na tožničine zdravstvene težave, ki jih je podrobno opisal in pa glede na njen poklic podal utemeljeno mnenje, da so potrebne tudi fizične razbremenitve. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožničino zadnje delo ni zahtevalo takih fizičnih naporov, da bi bile potrebne še dodatne razbremenitve, pa pritožbeno sodišče poudarja, da za odločitev ni odločilno zgolj njeno zadnje delo, temveč je potrebno upoštevati njen poklic in tudi dejstvo, da si tožnica kot brezposelna oseba išče delo. Kot svoj poklic pa se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu s zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnica drugo delo lahko opravlja le z razbremenitvami kot so ji bile priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke in pa še z dodatnimi razbremenitvami, kot sta jih tekom postopka predlagala oba sodna izvedenca. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v celoti sprejelo oba izvedenska mnenja in na podlagi teh mnenj poseglo v izpodbijani odločbi tožene stranke, je po stališču pritožbenega sodišča pravilna in zakonita in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo obe pritožbi in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Glede pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila tožnica pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da njeni stroški bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. Tožnico je namreč v pritožbenem postopku zastopala odvetnica, ki je bila dodeljena z odločbo o brezplačni pravni pomoči3. 1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 BPP 539/2017 z dne 8. 12. 2017.