Jedro

V primeru kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja se konkretno, storilcu očitano ravnanje, presoja glede na vse okoliščine primera, tako na primer glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega A. N. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bil pogojna obsodba, v kateri sta mu bili določeni za vsako kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ kazni šest mesecev zapora, nakar mu je bila določena enotna kazen enajst mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 240,00 EUR sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedla, da z njo uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, še posebej iz razloga po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagala je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da obsojencu izreče oprostilno sodbo, stroške kazenskega postopka pa naloži v plačilo proračunu.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka podala obrazloženo mnenje, da je ta neutemeljena, ker zatrjevane kršitve niso podane, deloma pa se uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno in je zato predlagala, da se jo zavrne. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, da se o njem izjavita. Zagovornica obsojenca je v pisni izjavi navedla, da so stališča vrhovne državne tožilke povsem neutemeljena in je vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve.

5. Glede stališča obsojenčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj tako imenovane dvojne kaznivosti, ker Kazenski zakon Republike Hrvaške (v nadaljevanju KZ RH) ne vsebuje „takšne inkriminacije kot slovenski KZ oz. KZ-1 UPB2, saj ne vsebuje surovega ravnanja in trpičenja“. Primerljiv naj bi bil le tretji odstavek 213. člena KZ RH, ki pa določa kot posledici storilčevega dejanja hudo telesno poškodbo ali hudo okvaro zdravja mladoletne osebe. Nobena od takih posledic mladoletnima oškodovancema v tem primeru ni nastala in zato ni bilo podlage za pregon obsojenca v Republiki Sloveniji.

6. O istovrstni pritožbeni navedbi se je sicer pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve), ko je navedlo, da bi bilo obsojenčevo ravnanje kaznivo po drugem odstavku 213. člena KZ RH. Čeprav tega stališča sodišče ni konkretneje obrazložilo, je treba ugotoviti, da je besedilo drugega odstavka 213. člena KZ RH, veljavnega v času storitve obsojencu očitanih ravnanj (avgust 2008), določal kot eno izmed alternativnih izvršitvenih oblik tudi „zlostavljanje djeteta ili maloljetne osobe“ (sicer vsebovano že v poimenovanju tega kaznivega dejanja). S pojmom „zlostavljanja“ pa je v hrvaški teoriji in sodni praksi uveljavljeno razumevanje takega ravnanja, ki povzroča močnejše fizične ali psihične bolečine, brez povzročanja telesnih poškodb ali okvare zdravja.(1) Taka opredelitev zakonskega znaka pa vsebinsko ustreza ravnanju, ki ga drugi odstavek 201. člena KZ opredeljuje kot surovo ravnanje oziroma trpinčenje. Glede na navedeno je neutemeljeno stališče vložnice zahteve, ko zatrjuje, da ni bil izpolnjen pogoj za sojenje obsojencu v Republiki Sloveniji, zaradi nekaznivosti obsojenčevega ravnanja „na Hrvaškem v času storitve.“

7. Stališče vložnice zahteve je neutemeljeno tudi glede zatrjevanja, da bi bilo obsojenčevo ravnanje kaznivo le v primeru trajajočega surovega ravnanja ali trpinčenja, medtem, ko je šlo v obravnavanem primeru le za dve samostojni dejanji. Sodna praksa se je v zvezi s tem vprašanjem že opredelila (kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje – točka 8 obrazložitve sodbe) in pri čemer je bilo izpostavljeno, da je treba konkretno, storilcu očitano ravnanje, presojati glede na vse okoliščine primera, tako na primer glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.(2) Na podlagi tako, konkretno ugotovljenih okoliščin posameznega primera, je mogoč tudi zaključek, da gre za surovo ravnanje oziroma trpinčenje, četudi je bilo to izvršeno z enkratnim ravnanjem. V primeru obsojenega N. pa mu izpodbijana sodba očita ne le enkratno temveč ravnanje v dveh primerih, ki so ju spremljale izvršitvene okoliščine take narave, da je bil zaključek sodišča o izpolnjenih zakonskih znakih surovega ravnanja in trpinčenja nedvomno pravilen. Opis obsojenčevega ravnanja v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, namreč določno navaja tiste okoliščine, ki pomenijo konkretizacijo tako surovega ravnanja (na škodo mladoletnega A.) in trpinčenja (na škodo mladoletne B.), do česar se je še posebej opredeljevalo, glede na enake pritožbene navedbe, tudi sodišče druge stopnje (točka 8 in 11 obrazložitve). Zato je neutemeljeno tudi zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, s katero osebo je obsojenec surovo ravnal in katero je trpinčil. V tej zvezi je neutemeljeno, tudi sicer povsem brez vsebinske utemeljitve navrženo stališče vložnice zahteve, da v konkretnem opisu dejanskega stanja v krivdoreku prvostopenjske sodbe niso opisane psihofizične posledice, ki naj bi jih utrpela mladoletna oškodovanca (kar sicer ni niti zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja), in se zato Vrhovno sodišče do teh navedb posebej ne opredeljuje.

8. V delu zahteve (točka IV.), ko vložnica utemeljuje primernost in nujnost vzgojnih ukrepov, ki da jih je v obravnavanih primerih uporabil obsojeni N., in to s sklicevanjem na izpovedbe mladoletne B. in J. F. ter zaključuje, da obstaja precejšen dvom, da bi bil obsojeni N. storilec obravnavanih kaznivih dejanj, gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa v tej zvezi Vrhovno sodišče dodatno poudarja, da so bila v obravnavani zadevi odločilna dejstva pravilno ugotovljena in v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazloženi dokazni zaključki, tako da razlogi, ki bi utemeljevali odločitev na podlagi 427. člena ZKP, niso bili podani.

9. Glede uveljavljene kršitve kazenskega zakona, „in sicer drugega odstavka 192. člena KZ-1 UPB2“, ker da sprememba opisa zakonskih znakov tega kaznivega dejanja ne pozna več izraza „roditelj“, ki torej ne more biti več inkriminirana oseba in bi zato moralo sodišče za obsojenca uporabiti to novo določbo kot milejšo, je treba ugotoviti, da ta razlog ni bil uveljavljan v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in se zato nanj ni mogoče sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, zahteva pa vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

(1) Glej na primer: Š. Pavlović, Kazneni zakon, Zakonski tekst – komentari – sudska praksa – pravna teorija, 3. izdanje, Rijeka, 2015, str. 832 in V. Grazdanić, M. Škorić, I. Vinja: Nasilje u obitelji u svjetlu promjena Kaznenog zakona, Hrvatski ljetopis za kazneno pravo i praksu, Zagreb, vol. 17. št. 2/2010, str. 669-698. (2) Na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 39/2005 z dne 13. 4. 2006 in I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015.