Jedro

Sodišče prve stopnje je pravno logično pojasnilo tudi pomen določb tretjega odstavka 112. člena in 155. člena ZCes-2, po katerih so morale občine uskladiti svoje predpise v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona in torej sprejeti splošne akte za vzpostavitev območij omejene hitrosti. Zamuda uskladitvenega roka namreč ne pomeni razveljavitve dotedanjih zakonitih občinskih predpisov in prometne ureditve, česar ZCes-2 ne določa in drugačno stališče pritožnika nasprotuje sistematični in teleološki razlagi pravnih pravil, upoštevaje pravni pomen prometne ureditve javnih cest, ki vključuje varnost udeležencev v cestnem prometu. Tako tudi na podlagi izpostavljene določbe 153. člena Ustave ni mogoče ugotoviti vsebinske neskladnosti med določbami ZCes-2 in lokalno ureditvijo z Odlokom o občinskih cestah v Mestni občini *** iz leta 2012, ki ni posebej določal ločenega pravnega urejanja območij omejene hitrosti s posebnim odlokom, temveč je v 25. členu občinsko pristojnost za postavljanje prometne signalizacije urejal enovito.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Storilka je dolžna plačati 150,00 EUR sodne takse v roku 15 dni po prejemu poziva prekrškovnega organa za plačilo takse, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo storilke A. A. za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije *** z dne 31. 3. 2025 zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker je storilka kot voznica za 21 km/h prekoračila najvišjo dovoljeno hitrost vožnje v območju omejene hitrosti.

2.Storilkin zagovornik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnega prava. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na podlagi listin in po zaslišanju storilke, ki je v postopku podala obvestilo, da prometna signalizacija za označitev območja omejene hitrosti ni postavljena zakonito, saj Mestna občina *** ni sprejela ustreznega splošnega občinskega akta na podlagi 50. točke prvega odstavka 2. člena in 112. člena Zakona o cestah (ZCes-2), signalizacija pa tako ne zavezuje uporabnikov javnih cest. Sodišče je pri presoji upoštevalo, da je bil prometni znak na obravnavanem kraju postavljen skladno s takrat veljavnima ZCes-1 in Odlokom o občinskih cestah v Mestni občini ***, ki sicer nista usklajena z določbami ZCes-2, rok za uskladitev predpisov pa je potekel, kljub temu pa je presodilo, da še vedno velja odlok o ureditvi območij omejene hitrosti, ker je 155. člen ZCes-2 uskladitvena in ne razveljavitvena norma. Po 153. členu Ustave morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti skladni z ustavo in zakoni, posamični akti državnih organov pa morajo temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. ZCes-2 velja od 29. 10. 2022 in v tretjem odstavku 112. člena določa, da se lahko prometna ureditev za vzpostavitev območij omejene hitrosti v smislu 50. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-2 izvede le na podlagi splošnega akta občine. Ta je bila po 155. členu ZCes-2 dolžna svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona v šestih mesecih od njegove uveljavitve oziroma do 29. 3. 2024, vendar ustreznega splošnega akta še zmeraj ni sprejela. Izpodbijana sodba je zato v nasprotju s 153. členom Ustave in 112. členom ZCes-2, z zakonom neusklajen podzakonski predpis pa ne more biti podlaga za kaznovanje brez kršitve kaznovalnopravnega načela zakonitosti. Predpisani rok za uskladitev občinskih predpisov z novim zakonom je po 153. členu Ustave obvezujoč za vse lokalne skupnosti ne glede na to, ali prejšnji podzakonski predpisi nasprotujejo določbam novega zakona in ne glede na to, ali jih je ta zakon razveljavil. Po novi ureditvi lahko občina vzpostavi območje omejene hitrosti le s splošnim aktom, med katere spadajo odloki, ki jih sprejme občinski svet in s katerimi občine na podlagi zakona urejajo zadeve iz svoje izvirne in prenesene državne pristojnosti, odredba vzdrževalcu občinske ceste za postavitev prometnih znakov pa ni splošni akt v smislu 112. člena ZCes-2, temveč izvedbeni akt odloka, ki ga izda občinski izvršilni organ. Pravna narava obeh aktov je tako različna, novega splošnega akta pa Mestna občina *** pred storitvijo obravnavanega prekrška ali pozneje ni sprejela, kar je ugotovilo tudi sodišče. Prometna ureditev, ki omejuje pravice udeležencev v cestnem prometu, kot je vzpostavitev območja omejene hitrosti, mora biti določena strogo zakonito, postavljena prometna signalizacija brez podlage v zakonsko predpisanem splošnem aktu občine pa nima pravne veljavnosti, ki bi lahko bila temelj prekrškovne odgovornosti udeležencev v cestnem prometu.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi pridobljenih listin pravilno presodilo materialnopravno utemeljenost očitka storilki, da je kršila predpisano omejitev hitrosti vožnje na temelju zakonite prometne ureditve območja omejene hitrosti. Pri tem je odgovorilo na pomislek zagovornika, ponovljen v obravnavani pritožbi, da Mestna občina *** pred storjenim prekrškom ni sprejela splošnega akta, predvidenega v tretjem odstavku 112. člena ZCes-2 v zvezi s 50. točko prvega odstavka 2. člena istega zakona, zaradi česar naj bi sodba zoper storilko pomenila kršitev kaznovalnopravnega načela zakonitosti v smislu 2. člena ZP-1. Ob analizi pravne ureditve v zvezi z določitvijo območja omejene hitrosti na obravnavanem kraju je namreč ugotovilo, da vzpostavljena tamkajšnja prometna signalizacija temelji na določbi 25. člena Odloka o občinskih cestah v Mestni občini ***, objavljenega 8. 11. 2012, ki je na podlagi drugega odstavka 100. člena ZCes-1 določil pristojnost za postavljanje prometne signalizacije na občinskih cestah z odredbami občine vzdrževalcu ceste. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pridobilo predpisane odredbe občine z dni 16. 11. 2017, 23. 11. 2021, 2. 4. 2022 in 4. 8. 2022, ki se nanašajo na postavitev prometne signalizacije na obravnavanem območju omejene hitrosti. Pravno logično je pojasnilo tudi pomen določb tretjega odstavka 112. člena in 155. člena ZCes-2, po katerih so morale občine uskladiti svoje predpise v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona in torej sprejeti splošne akte za vzpostavitev območij omejene hitrosti. Zamuda uskladitvenega roka namreč ne pomeni razveljavitve dotedanjih zakonitih občinskih predpisov in prometne ureditve, česar ZCes-2 ne določa in drugačno stališče pritožnika nasprotuje sistematični in teleološki razlagi pravnih pravil, upoštevaje pravni pomen prometne ureditve javnih cest, ki vključuje varnost udeležencev v cestnem prometu. Tako tudi na podlagi izpostavljene določbe 153. člena Ustave ni mogoče ugotoviti

vsebinske

neskladnosti med določbami ZCes-2 in lokalno ureditvijo z Odlokom o občinskih cestah v Mestni občini

***

iz leta 2012, ki ni posebej določal ločenega pravnega urejanja območij omejene hitrosti s posebnim odlokom, temveč je v 25. členu občinsko pristojnost za postavljanje prometne signalizacije urejal enovito (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-348/96 z dne 27. 2. 1997, točka 9). Presoja sodišča prve stopnje je ne nazadnje skladna tudi v pogledu zakonitosti v kaznovalnem pravu, pri čemer je odločilen pomen tega načela v zagotavljanju možnosti posamezniku, da se pravočasno seznani, ali je njegovo določeno ravnanje skladno z veljavnim pravnim redom in kakšne so posledice kršitve prava. V obravnavanem primeru se namreč po uveljavitvi ZCes-2 ni spremenila vsebina petega odstavka 100. člena prej veljavnega ZCes-1 (sedaj peti odstavek 112. člena ZCes-2), ki določa, da se prometna ureditev, tudi na območju omejene hitrosti, označi s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo, kar je bilo na kraju prekrška v obravnavanem času glede na pridobljeni obvestili Sektorja za komunalo in promet Mestne občine

***

z dni 15. 5. 2025 in 10. 2. 2026 zagotovljeno, pred storitvijo prekrška pa je veljal tudi peti odstavek 46. člena ZPrCP, ki predpisuje tak prekršek in sankcijo zanj.

5.Po ugotovitvi neutemeljenosti pritožbenih navedb in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru 159. člena ZP-1 v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1 ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločilo, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

6.Za obravnavanje in zavrnitev pritožbe je storilka dolžna plačati sodno takso iz tarifnih številk 8132, 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).