Jedro

Pod "druge okoliščine primera" iz 2. odstavka 154. člena ZPPje mogoče šteti tako to, da tožeča stranka ni umaknila dela zahtevka, kot tudi to, da ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka III in točka V) potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sklep in sodbo. S sklepom je dopustilo spremembo tožbe, vendar to ni predmet pritožbe. Zavrnilo je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izročitev nepremičnin v posest, pa tudi to ni predmet pritožbe (točka II. odločitve). V točki III. je odločilo, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki uporabnino v znesku 14.336,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov, začenši z zneskom 54.973,77 SIT, zadnji znesek pa je 193,65 EUR. V točki IV. je presežek tožbenega zahtevka iz naslova uporabnine zavrnilo, kar tudi ni predmet pritožbe. V točki V. pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati drugi toženi stranki njene stroške postopka v znesku 244,97 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje druga toženka glede tistega dela, v katerem je zahtevku ugodeno. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških (točka V). Druga toženka predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe, tožeča stranka pa predlaga razveljavitev sklepa oziroma odločitev, da ima tožeča stranka pravico do povrnitve vseh pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Na pritožbo druge toženke je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi druge toženke: Pritožba najprej trdi, da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi namreč neobrazloženo in neutemeljeno zapisalo ugotovitev o tem, da naj bi imeli toženki posest nad nepremičninami, ki so predmet tožbenega zahtevka. Po stališču pritožbe naj bi sodišče prve stopnje v tem delu ne bilo zapisalo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do takega zaključka.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne gre za kršitev, ki jo uveljavlja pritožba, sodišče prve stopnje pa tudi ni napravilo nobene druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku. To, da sta toženki imeli posest nad nepremičninami, v postopku ni bilo sporno. V odgovoru na tožbo sta toženki predvsem trdili, da je tožnica tista, ki ni imela posesti. Nista trdili, da onidve posesti nimata. Sicer pa se tako ta trditev, kot tudi nadaljnja, o kateri bo govor v nadaljevanju, izkaže za neutemeljeno, saj je druga toženka na naroku 25.5.2007 (list. št. 39) izročila tožeči stranki ključe vhodnih vrat, tožeča jih je prevzela, dogovorili pa sta se tudi o prevzemu drugih ključev. Torej je jasno, da je druga toženka posest imela.

Tudi v nadaljevanju se glavnina pritožbe nanaša na vprašanje dejanskega stanja in na to, ali je tožena stranka oziroma druga toženka, kar je odločilno v zvezi s pritožbo, imela posest. Pritožba navaja, da naj bi bila hiša odklenjena, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti ogled in da je sodišče napačno ravnalo, ker ni verjelo pričam J. A. in J. R..

Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni napravilo nobene kršitve, dokazna ocena pa je jasna in prepričljiva. Trditve o tem, da je bila hiša odklenjena in da je sodišče v zvezi s tem napačno ocenilo izpovedbe prič, niso upoštevne. Kot je bilo že zapisano spredaj, bi ne bilo nobenih razlogov in tudi ne potrebe, da bi druga toženka izročala tožeči stranki ključe, če bi pritožbene trditve držale, če bi torej hiša bila odklenjena. Tudi sicer je tako zatrjevanje neživljenjsko, ne glede na to, za kakšne vrste nepremičnino gre. Z ogledom bi sodišče prve stopnje ne moglo ugotoviti, ali je bila hiša zaklenjena ali ne. Stanje nepremičnine, kolikor bi ga bilo mogoče ugotoviti s sodnim ogledom, pa za zadevo ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje poleg drugih dokazov, imelo za podlago svoje odločitve tudi izvedensko mnenje. Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov glede tistega dela sodbe, kjer zapiše, da je dejansko šlo za oviranje tožnice pri uporabi. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje.

Pritožba nato trdi, da se je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno in na podlagi logičnega sklepanja opredelilo, da je v sferi toženk razlog, da je tožeča stranka opustila obdelavo vrta. Tudi v tem delu pritožba zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje se z razlogi sodbe v tem delu v celoti strinja in jih sprejema. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tožnica in njena mati prihajali na vrt vse do smrti O.S., nato pa nenadoma prenehali. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bil razlog opustitve obdelave vrta v sferi toženk, kajti sodišče prve stopnje je že v zvezi z izročitvijo ključev ugotovilo, da so bila med strankami nesoglasja v zvezi z uporabo nepremičnine. Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z uporabo vrta je torej logična in življenjsko izkustveno prepričljiva.

Pritožba nato navaja, da se pritožuje tudi glede višine, ker da je višina uporabnine v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in cenami v predmetnem obdobju. Te trditve pa z ničemer ne podkrepi. Zato na to trditev niti ni mogoče odgovoriti, saj ni jasno, katero sodno prakso in kakšne cene ima pritožba v mislih oziroma kakšni zneski bi bili po stališču pritožbe primerni.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka tista, ki mora toženi stranki povrniti 244,97 EUR pravdnih stroškov.

Pritožba kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izpolnitev zahtevka v času trajanja postopka treba šteti kot pripoznavo tožbenega zahtevka po vložitvi tožbe. Opravičen je bil strošek vložitve tožbe in nadaljnjih procesnih dejanj. Sodišče bi lahko ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela v tem delu tožbenega zahtevka le v primeru, če bi se ugotovilo, da je bil zahtevek neutemeljen, ker je tožena že pred začetkom postopka tožeči izročila ključe. Tožeča stranka tudi navaja, da je z zahtevkom na plačilo uporabnine v celoti uspela, zato ji gredo vsi pravdni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s stroški. 2. odst. 154. člena ZPP ne določa natančno, kako se uspeh računa, sodna praksa pa ima zato različne pristope, nobenemu pa ni mogoče odreči pravilnosti. Sicer pa je sodišče prve stopnje očitno upoštevalo tudi druge okoliščine primera, saj ni odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške, pač pa je vrnitev dela stroškov naložilo tožeči stranki. Pod "druge okoliščine primera" je mogoče šteti tako to, da tožeča stranka ni umaknila dela zahtevka, kot tudi to, da ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. To so torej druge okoliščine, na podlagi katerih je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz navedene določbe ZPP ni mogoče povzeti, da je način, ki ga ponuja pritožba pravilen, rešitev, za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje, pa napačen. Kolikor gre za višino uporabnine, so pritožbene trditve v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da je zahtevek za uporabnino skupaj znašal 28.547,57 EUR, taki podatki pa izhajajo tudi iz spisa. Tožeča stranka je glede uporabnine uspela približno s polovico in ne v celoti, tako kot trdi pritožba.

Povzetek glede odločitve obeh pritožb: Kolikor gre za odločitev sodišča prve stopnje o določitvi uporabnine, je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 198. člena Obligacijskega zakonika, ki pravi, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Na tej določbi je torej utemeljena odločitev sodišča prve stopnje.

Kolikor gre za odločitev o pravdnih stroških, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. odst. 154. člena ZPP.

Neutemeljeni pritožbi je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške: tožeča in druga toženka zato, ker s pritožbo nista uspeli, tožeča glede stroškov odgovora na pritožbo pa zato, ker ne gre za potrebne stroške (152. člen ZPP, 2. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP).