Jedro

Ker ima Vlada RS diskrecijsko pravico, da ugotovi, ali je v nacionalnem interesu Republike Slovenije, da se določena oseba sprejme v državljanstvo RS, sodišče ne more presojati, ali je podana korist države v smislu prvega odstavka 13. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2004, s katero je ta odločila, da se prošnji tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah - ZST tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Prvi tožnik in druga tožnica sta zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz razlogov, določenih v 13. členu Zakona o državljanstvu RS - ZDRS-UPB1 (Ur. l. RS, št. 7/2003), na podlagi 14. člena ZDRS pa za svoje mladoletne otroke. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 8. 6. 2004, s katerim je ta ugotovila, da ne obstoji interes Slovenije za sprejem prvo tožnika in druge tožnice v državljanstvo RS, in ker za njun sprejem v državljanstvo na tej pravni podlagi niso izpolnjeni pogoji, s tem tudi ni izpolnjen pogoj iz 14. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo njunih mladoletnih otrok.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi in se sklicuje na določbe 13. in 14. člena ZDRS.

3. Tožniki z revizijo (prej pritožbo) po vsebini izpodbijajo 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Med drugim navajajo, da so upravičeni do slovenskega državljanstva, saj prvi tožnik živi v Sloveniji že od leta 1981, druga tožnica od leta 1988, njuni otroci pa od njihovega rojstva. Z odločitvijo v izpodbijani odločbi je tožena stranka kršila Ustavo RS in sicer 14., 15., 18., 32., 33., 34., 35., 43., 49., 50., 51., 53., 63., 65 in 78. člen in „odgovarjajoče“ člene mednarodnih konvencij o človekovih pravicah. Ker je po njihovem mnenju kršitelj njihovih ustavnih pravic tožena stranka kot državna ustanova, uveljavljajo pravico do primerne odškodnine po 26. členu Ustave RS. Predlagajo, da Vrhovno sodišče razveljavi odločbo tožene stranke in izda „pozitivno odločbo o sprejemu v državljanstvo“ ter prosijo za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Ker tožniki v obravnavani zadevi niso izrecno navedli revizijskih (prej pritožbenih) razlogov, zaradi katerih izpodbijajo sodbo sodišča prve stopnje, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 86. člena ZUS-1 preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno. Prvo tožnik in druga tožnica sta zaprosila za pridobitev državljanstva na podlagi 13. člena ZDRS, za svoje mladoletne otroke pa na podlagi 14. člena ZDRS. Na podlagi 13. člena ZDRS lahko z naturalizacijo pridobi državljanstvo RS polnoletna oseba, če to koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, pod pogojem, da dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca ter izpolnjuje pogoje iz 4., 6., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS (prvi odstavek); obstoj razlogov pa na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije (tretji odstavek). Ker ima Vlada RS diskrecijsko pravico, da ugotovi, ali je v nacionalnem interesu Republike Slovenije, da se določena oseba sprejme v državljanstvo RS, sodišče ne more presojati, ali je podana korist države v smislu prvega odstavka 13. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo. Sodišče presoja le, ali je bil postopek izveden v skladu z zakonom, ali je bilo pred odločitvijo vlade podano mnenje pristojnega organa ter, ali je vlada ugotovila obstoj nacionalnega interesa. Ker so ti pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni, saj je bila podana vloga tožnikov za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS, mnenje o tem je dal Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, Vlada pa je ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za njihov sprejem v državljanstvo RS, je bilo po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni bila kršena pravica tožnikov do učinkovitega pravnega varstva, saj pridobitev državljanstva po 13. členu ZDRS ne temelji na dokazovanju izpolnjevanja pogojev s strani tožnika, temveč temelji na presoji Vlade, ali je podan interes te države za sprejem določene osebe v državljanstvo Republike Slovenije.

10. Pravilno je bila uporabljena tudi določba prvega odstavka 14. člena ZDRS, ki določa, da, če oče in mati pridobita državljanstvo RS z naturalizacijo, ga na njuno prošnjo pridobi tudi njun otrok, ki še ni star 18 let. Ker v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZDRS za starša (prvo tožnika in drugo tožnico) s tem, glede na citirano določbo ZDRS, tudi niso izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva RS njunih mladoletnih otrok.

11. Revizijski ugovori, s katerimi revidenti smiselno ponovijo tožbene ugovore, ki jih je presodilo že sodišče prve stopnje in se Vrhovno sodišče z njegovo presojo strinja, na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave, zato jih je dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

12. Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

13. V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Torej oprostitev velja tudi za revizijo. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi že ugodilo zahtevi tožnikov za oprostitev sodnih taks, je glede na navedene določbe ZST zadevna zahteva brezpredmetna.