Jedro

Delavec, ki je samovoljno opustil opravljanje določenih delovnih nalog, ki pa jih je pred tem redno opravljal, čeprav le-te niso bile določene z opisom del in nalog, je ravnal nevestno in je zato odgovoren za kršitev delovne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilno zahtevek tožečih strank, da se ugotovi, da so sklepi disciplinske komisije št. 1347-1951/90 in sklep delavskega sveta z dne 16.5.1990 DO XY nezakoniti in neveljavni.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vsi tožniki iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane odločbe.

Pritožniki v pritožbi navajajo, da sodišče ni v celoti izvedlo postopka za razjasnitev dejanskega stanja, kot je usmerilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 30.7.1992. Poleg priče A.B., naj bi se zaslišalo še drugega odgovornega delavca glede opisov del in nalog in kako so bili tožniki z njimi seznanjeni. Po izjavi tožene stranke ni drugega, ki bi vedel za opise, zato je treba izjavo A.B. upoštevati kot dokaz. On je izpovedal, da opisi del in nalog ne ustrezajo dejanskemu stanju in so bili po njegovem mnenju nestrokovni in zgolj formalni. A.B. je povedal, da so prodajalci v trgovini prodajali, sprejemali blago, ga evidentirali, evidentirali prodajo in opravljali dnevni obračun. Poleg svojega dela so opravljali še delo poslovodkinje. Tožniki torej niso opustili svojega dela. Ta dela je bila dolžna opravljati C.D., kot poslovodkinja. Oni so ga opravljali prostovoljno in dodatno. Zaradi povečanega obsega prodaje niso imeli več časa voditi tudi evidenc, ki bi jih morala voditi izključno C.D..

Morali bi delati tudi čez noč. Nadalje pritožniki navajajo, da bo sodišče moralo dodatno zaslišati A.B., če dvomi v njegovo izpovedbo.

Ker od 20.12.1989 niso več opravljali dodatnega dela, niso kršili delovnih obveznosti. Pismeni opisi del jim niso bili izročeni. A.B. j je pred začetkom dela v prodajalni povedal, kakšna so njihova dela in so se teh navodil stalno držali. Po zamenjavi poslovodkinje C.D. je k poslovodja trgovine delal tožnik EF in je opravljal vsa dela, ki bi jih morala opravljati C.D.; torej tista, katere so tožniki opustili.

Kasneje, ko je EF opravljal delo poslovodje, niso tožniki opravljali spornih del. Sodišče se o tem ni izreklo in se v tem delu sodba ne da preizkusiti.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da navedbe pritožbe ne morejo biti odločilne. Sodišče prve stopnje je razčiščevalo, kakšni so bili opisi del in nalog, vendar pritožbeno sodišče meni, da po dopolnjenem dokaznem postopku to ni več odločilno. Bistveno je, da so vsi tožniki prej opravljali dela, ki so jih potem svojevoljno opustili. Pri tem ne more biti odločilno, ali so opuščena dela bila v opisu del in nalog. Pritožbeno sodišče je že v svojem razveljavitvenem sklepu Sp 406/92 z dne 30.7.1992 načelno pripomnilo, da so lahko delavci tudi odgovorni, če so določena dela in naloge, ki so jih sicer prej opravljali, samovoljno opustili, čeprav niso bile izrecno določene z opisom del in nalog. Iz obrazložitve sklepa delavskega sveta tožene stranke o zavrnitvi ugovorov vseh tožnikov izhaja, da so vsi tožniki delali v XY že več kot leto dni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so nevestno ravnali, ker so opravila, ki so jih prej opravljali, enostavno opustili, ne da bi predhodno opozorili na to, da opravljajo naloge, ki bi jih moral drugi in dobiti odobritev predpostavljenih, da jih več ne opravljajo. S tem so povzročili, da delo, ki je bilo nujno za poslovanje, ni bilo tekoče opravljeno. Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so vsi tožniki storili očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti in da je bilo zakonito izreči disciplinski ukrep javni opomin, ki je itak le opominjevalne narave.

Zaradi navedenega pritožba ni utemeljena, in jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi zavrnitve pritožbe so pritožniki dolžni nositi sami svoje stroške pritožbenega postopka.