Jedro

Za škodo, ki je nastala po rušitvi zidu objekta ob izkopu gradbene jame, so solidarno odgovorni izvajalec izkopa (obrtnik gradbene mehanizacije) kot imetnik nevarne stvari (gradbenega stroja) oziroma izvajalec nevarne dejavnosti, nadalje naročnik del in končno zavarovalnica, pri kateri so zavarovani gradbeni stroji. Delavec na bagru, ki je zaposlen pri obrtniku, za škodo ni odgovoren, razen če jo je povzročil namenoma.

Izrek

1. Pritožbi tretje tožene stranke T.C. se ugodi in se izpodbijana sodba v razmerju do T.C. spremeni tako, da se glasi: ""Tožbeni zahtevek: "Toženec T.C. je dolžan plačati tožniku A.K. 534.640,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti stroške pravde z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe" s e z a v r n e ." 2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v razmerju do tožencev F.M., J.Z. in Z. spremeni tako, da se znesek 159.800,00 SIT nadomesti z zneskom 194.000,00 SIT.

3. V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba prve tožene stranke ter pritožba druge in četrte tožene stranke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka je dolžna povrniti tretji toženi stranki T.C. pritožbene stroške, odmerjene na 2.700,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe; prva, druga in četrta tožena stranka pa so dolžne povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 13.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je vsem štirim toženim strankam naložilo plačilo zneska 159.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1992 dalje in pravdne stroške v znesku 30.648,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (razliko do vtoževanega zneska 534.640,00 SIT) pa je zavrnilo. Prvo sodišče je ugotovilo objektivno odgovornost toženih strank za škodo, ki je nastala tožniku, ko se je podrl del stavbe, v kateri je imel tožnik v najemu steklarsko delavnico. Zaradi objektivne odgovornosti izvajalca izkopa gradbene jame, mora ta (drugi toženec) plačati prisojeno odškodnino, hkrati z njim pa solidarno odgovarjata tudi prvi toženec kot naročnik kopanja gradbene jame in tretji toženec kot delavec na bagru ter četrta tožena stranka kot zavarovalna organizacija.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija zavrnilni del sodbe. Meni, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožnik deloma prispeval k nastanku škode in sicer tiste, ki se tiče uničenja stekla. Z ničemer ni dokazano, da bi tožnik mogel vedeti, da se bo stena podrla.

Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka iz naslova odškodnine za strah.

Proti sodbi se pritožuje prvi toženec, ki meni, da ni odškodninsko odgovoren. Ne drži očitek sodbe, da ni poskrbel, da bi se ohranitev starega objekta ustrezno upoštevala v gradbenih načrtih. Prav tako ni vedel, da je nasip, kjer se je opravljal izkop, tako problematičen.

Nadalje ni vedel, da je bil temelj, ob katerem je kopal bagerist, nepovezan z drugim vogalom stavbe z armiranim betonom. Tudi škoda bi bila lahko manjša, če bi tožnik steklo umaknil s stene, ki je mejila na jamo, kam drugam.

V skupni pritožbi druga, tretja in četrta tožena stranka uveljavljajo pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da navedene tri tožene stranke niso odgovorne za tožnikovo škodo. Drugi in tretji toženec sta ravnala v skladu s stroko in sta delala le tisto, kar jima je bilo naročeno in odmerjeno.

Pritožba tretje tožene stranke je v celoti utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbe prve, druge in četrte tožene stranke pa niso utemeljene.

Drugi, tretji in četrti toženec v svoji pritožbi izpodbijajo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, vendar tega pritožbenega razloga ne obrazložijo. Prvi toženec pa se spušča v posamezne elemente dejanskega stanja v zvezi z zemljiščem, načrti za gradnjo in samim odkopom, vendar okoliščine, ki jih obravnava v pritožbi, za odločitev v tej pravdni zadevi niso pravno pomembne.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo objektivno odgovornost tožencev, zato je nadaljnja obravnava okoliščin, ki jih navaja prvi toženec, nerelevantna. V zvezi z dejanskim stanjem torej pritožbeno sodišče v celoti sprejema vse dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, iz katerih izhaja, da je bil prvi toženec naročnik kopanja gradbene jame na problematičnem terenu nasute žlindre, delo pa je izvajal obrtnik gradbene mehanizacije J.Z. preko svojega delavca T.C., ki je dne 16.3.1992 opravljal izkop za gradnjo bodočega objekta prvega toženca. Zidani del prejšnjega objekta naj bi ostal neporušen, pri kopanju gradbene jame tik ob steni navedenega zidnega objekta pa je pri globini 1,5 m prišlo do spodsipavanja materiala izpod objekta, da so njegovi temelji ostali nepodprti in se je v gradbeno jamo zrušila stena zidanega objekta.

Drugi do četrti toženec zatrjujejo, da je bilo delo pri kopanju gradbene jame opravljeno v skladu s stroko in s potrebno vestnostjo, ter tudi, da ne pridejo v poštev načela objektivne odgovornosti.

Pritožbeno sodišče se s temi trditvami ne strinja in se pridružuje prvostopnemu sodišču, ki je zavzelo stališče, da spadajo dela v zvezi z izkopom gradbene jame med dela s povečano nevarnostjo. Izkopi zemljišča pomenijo nevarno dejavnost, opravljajo pa se z gradbenimi stroji, ki so nevarne stvari. Kopanje gradbenih jam s pomočjo posebnih gradbenih strojev v neposredni bližini drugih objektov pomeni posebno nevarnost in se za škodo, ki nastane v zvezi s tako dejavnostjo domneva, da izvira iz te dejavnosti (čl. 173 ZOR), za škodo pa odgovarja tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo oziroma imetnik nevarne stvari (čl. 174/1 ZOR). Glede na navedeno je podana odškodninska odgovornost drugega toženca J.Z., obrtnika težke gradbene mehanizacije, ki je prevzel izkop gradbene jame po naročilu investitorja prvega toženca. Presoja prvostopnega sodišča o odgovornosti drugega toženca in hkrati o odgovornosti četrte tožene stranke Z., je pravilna. Slednja odgovarja po čl. 941/1 ZOR kot zavarovalnica, pri kateri je bil zavarovan delovni stroj, s katerim se je opravljal izkop zemljišča. Prav tako je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo solidarno odgovornost prvega toženca, kot naročnika kopanja gradbene jame. Ker je objektivno odgovoren drugi toženec kot izvajalec del, ki predstavljajo nevarno dejavnost, je po določbi čl. 207 ZOR za škodo v zvezi z izvajanjem teh del solidarno odgovoren tudi naročnik. Glede na to je pritožba prvega toženca neutemeljena, saj ne gre za njegovo krivdno, ampak objektivno odgovornost. Sklicevanje na gradbeno dovoljenje ali na bagerista pri tem ne more biti upoštevno, prenašanje dela odgovornosti na samega oškodovanca pa tudi ni utemeljeno, kot bo razvidno iz nadaljevanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca kot neutemeljeno zavrnilo.

Zmotno pa je presodilo prvostopno sodišče, ko je plačilo odškodnine naložilo tudi tretjemu tožencu T.C., delavcu na bagru. Ta je res neposredno opravljal delo kopanja gradbene jame z gradbenim strojem, vendar je to delo opravljal kot delavec pri drugem tožencu kot izvajalcu del. Prvostopno sodišče je tretjega toženca štelo kot imetnika nevarne stvari oziroma izvajalca nevarne dejavnosti, pri tem pa je prezrlo, da tretji toženec ni delal za svoj račun in v svojem interesu in ne kot lastnik nevarne stvari in ne kot izvajalec nevarne dejavnosti. Tretji toženec je bil zgolj delavec pri obrtniku, za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu pa po čl. 170/1 in 171/1 ZOR odgovarja njegov delodajalec. Le v primeru namenoma povzročene škode je mogoče zahtevati njeno povrnitev tudi neposredno od delavca (čl. 170/2 ZOR). V tej zadevi ni nihče zatrjeval, da bi bila škoda povzročena namenoma, kar pomeni, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tretjega toženca. Zanj odgovarja, kot je bilo že navedeno, njegov delodajalec, to je drugi toženec. Glede na to je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tretjega toženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper tretjega toženca v celoti zavrnilo.

Delno je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke in sicer v zvezi s tožnikovim prispevkom k nastanku škode za uničeno steklo v višini 30 %. Prvostopno sodišče je menilo, da bi moral tožnik v svoji delavnici steklo odmakniti s stene, ki se je dotikala mesta izkopa. S takim stališčem se ni mogoče strinjati, saj ima prav v svoji pritožbi tožeča stranka, da tožnik podrtja stene svoje delavnice ni mogel pričakovati. Dejansko ni nobenega dokaza, da bi kdorkoli predhodno predvideval, da bo imelo kopanje gradbene jame za posledico zrušitev ene od sten delavnice. Glede na sklenjeno pogodbo o najemu tožnik ni imel razlogov, da bi svojo obrt preselil drugam, sam investitor in izvajalec del pa tudi nista računala s takim potekom dogodka, do kakršnega je prišlo. Neutemeljeno bi bilo nalagati tožniku večjo skrbnost od tiste, ki jo je pokazal naročnik ali izvajalec del. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da tožnik s tem, ko je imel naslonjeno steklo na steno delavnice, ki je gledala v smeri proti gradbeni jami, ni prispeval k nastanku ali povečanju škode in zato glede dela škode, ki se tiče uničenega stekla, ni podana njegova delna odgovornost. Pritožbi tožeče stranke je bilo torej potrebno ugoditi in prisoditi celotno odškodnino za uničeno steklo v znesku 72.000,00 SIT oziroma v znesku 42.000,00 SIT, namesto za 30 % zmanjšanih zneskov, kot je to storilo prvostopno sodišče. V tem delu je bilo torej treba spremeniti izpodbijano sodbo in prvemu, drugemu in četrtemu tožencu namesto zneska 159.800,00 SIT naložiti odškodnino v skupnem znesku 194.000,00 SIT, seveda skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V zvezi z višino odškodnine, postavke o izgubi na dohodku (42.000,00 SIT) in o stroških selitve oziroma ureditve druge delavnice (38.000,00 SIT) niso več sporne, tožeča stranka pa izpodbija zavrnitev njenega zahtevka za odškodnino za strah. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, da glede na okoliščine ta zahtevek ni utemeljen. Za strah je mogoče prisoditi denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo za daljše obdobje porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Tožnik je izpovedal, da se je le trenutno ustrašil, saj je bil ob začetku rušenja v objektu, ko pa je stena objekta padla v gradbeno jamo, je že pobegnil ven skozi odprta vrata. Strah je bil torej skrajno kratkotrajen, saj je takoj skočil iz objekta ven in ni morda ostal v delno porušenem objektu, ko bi morda grozilo dodatno rušenje.

Posledic trenutnega strahu ni bilo, kot je tožnik izrecno povedal, tako da stopnja strahu in njegovo trajanje (čl. 200 ZOR) ne opravičujeta nobene denarne odškodnine. V navedenem delu je bilo torej treba pritožbo tožeče stranke zavrniti. Isto velja v celoti tudi za pritožbe prve, druge in četrte tožene stranke.

Tretji toženec je v pritožbi uspel, zato mu mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške. Ker gre za skupno pritožbo treh toženih strank, uspel pa je samo tretji toženec, znašajo njegovi pritožbeni stroški 1/3 stroškov za takso za pritožbo, to je 2.700,00 SIT.

Tožeča stranka je v pritožbi delno uspela in sicer z zneskom 34.200,00 SIT. Pritožbeno sodišče je odmerilo njene pritožbene stroške od navedenega zneska v skladu s Tarifo o odvetniških storitvah in z Zakonom o sodnih taksah na 13.850,00 SIT, navedene stroške pa morajo povrniti prva, druga in četrta tožena stranka.