Jedro

S prezgodnjo izdajo sodbe je bila tožeča stranka na abstraktni ravni namreč prizadeta oz. prikrajšana v svojih procesnih pravicah glede možnosti dopolnjevanja trditev in do materialnoprocesnega vodstva s strani sodišča. Sodišče je s tem kršilo določilo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami 318. člena ZPP in s tem prizadelo pravni interes tožeče stranke.

Če sodišče šteje, da je tožba premalo substancirana, ker je opis življenjskega primera premalo natančen, je taka tožba nepopolna. Vse dotlej, dokler ostaja dejstveni substrat pomanjkljiv, ne moremo govoriti o popolni tožbi.

Pojem sklepčnosti je pojem materialnega prava, vendar pa v primeru kršitve in zmotne ocene (ne)sklepčnosti seže tudi na področje procesne kršitve, konkretno v vsebino določbe 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki za izdajo zamudne sodbe med ostalimi pogoji zahteva tudi, da je tožba sklepčna („da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi“). Če torej nižje sodišče zmotno presodi materialnopravno vprašanje sklepčnosti tožbe, hkrati stori procesno kršitev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavita ter se zadeva v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženca zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji jo je povzročil 18. 8. 2004, ko je z njo fizično obračunal. Za škodno dejanje je bil toženec pravnomočno obsojen, in sicer za kaznivi dejanji povzročitve lahke telesne poškodbe in ogrožanja varnosti. Tožnica je zahtevala odškodnino za telesne bolečine 2.000,00 EUR, za strah 2.800,00 EUR, za skaženost 800,00 EUR in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku delno ugodilo, tožencu je naložilo plačilo odškodnine, in sicer na račun telesnih bolečin 380,00 EUR, na račun strahu pa 432,86 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, zavrnilo pa je celotni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost ter višji tožbeni zahtevek od prisojenega za telesne bolečine in strah. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka v pravočasni, dovoljeni in popolni reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu in ponovno sojenje v tem obsegu. Opozarja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, še preden je potekel rok za odgovor na tožbo; da sodišče tožnici, če je menilo, da tožba ni sklepčna, ni vročilo sklepa, s katerim bi jo pozivalo na odpravo nesklepčnosti; da je sodišče druge stopnje zmotno povzelo vsebino listine v spisu, saj je v nasprotju z listinami v spisu ter razlogi sodbe sodišča prve stopnje navedlo, da je bil toženec obsojen le zaradi grdega ravnanja, ne pa tudi zaradi lahke telesne poškodbe; da pri odmeri višine odškodnine ni bilo upoštevano načelo individualizacije ter da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na grajo stroškovne odločitve.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Pravdni postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred 1. 10. 2008, zato se revizijski postopek glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) vodi po določbah ZPP, kot je veljal pred uveljavitvijo citirane novele.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo še pred potekom roka za vložitev odgovora na tožbo. Stališče pritožbenega sodišča, da ima pravni interes za uveljavljanje te kršitve le tožena stranka, je pravilno le v situaciji, ko je izdana prava, torej ugodilna zamudna sodba. V primeru izdaje neprave, to je zavrnilne zamudne sodbe, pa tako stališče ne vzdrži. S prezgodnjo izdajo sodbe je bila tožeča stranka na abstraktni ravni namreč prizadeta oz. prikrajšana v svojih procesnih pravicah glede možnosti dopolnjevanja trditev in do materialnoprocesnega vodstva s strani sodišča. Sodišče je s prezgodnjo izdajo zamudne sodbe kršilo določilo 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami 318. člena ZPP in s tem prizadelo pravni interes tožeče stranke.

8. Odločitev za izdajo zavrnilne zamudne sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na oceno, da je tožba, kolikor se nanaša na odškodnino za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova skaženosti, nesklepčna. Nesklepčnost tožbe pomeni, da v tožbi zatrjevana dejstva ne vodijo v vtoževano pravno posledico. Odgovor na vprašanje sklepčnosti tožbe je torej odvisen od tega, ali je tožeča stranka navedla (vsa) pravno pomembna dejstva v zvezi z vtoževano odškodnino za zgoraj našteti obliki nepremoženjske škode. Če sodišče šteje, da je tožba premalo substancirana, ker je opis življenjskega primera premalo natančen, je taka tožba nepopolna. Vse dotlej, dokler ostaja dejstveni substrat pomanjkljiv, ne moremo govoriti o popolni tožbi. Taka tožba je obremenjena s formalno pomanjkljivostjo in bi sodišče, ko je ocenilo, da je tožba (glede odškodnine za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pomanjkljiva v konkretizaciji pravno pomembnih dejstev, moralo z njo v tem delu postopati kot z nepopolno vlogo in izvesti postopek po 108. členu ZPP. Drugačna pa je situacija, kadar je dejstvena podlaga sicer popolna, pa nima za posledice utemeljenosti tožbenega zahtevka. V taki situaciji postopek po 108. členu ZPP ne pride v poštev.

Ob povedanem pa revizijsko sodišče sodi, da obravnavana tožba glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni nesklepčna. Tožnica opisuje svoje notranje počutje zaradi posledic škodnega dogodka (da sedaj težje navezuje stike, je nedružabna, jo je sram pred moškimi in ima težave pri navezovanju poslovnih stikov; posledice škodnega dogodka naj bi bile porazne za njen študij), kar revizijsko sodišče ocenjuje kot vsebinsko zapolnjevanje pravnega pojma duševnih bolečin, in kar zadošča za substanciranost zahtevka za plačilo tovrstne odškodnine. Manjkajoča uporaba besedne zveze zakonskega dejanskega stanu (trpi duševne bolečine) na po zahtevi sodišča prve stopnje pravem mestu v tožbi ne pomeni nesklepčne tožbe.

Pojem sklepčnosti je pojem materialnega prava, vendar pa v primeru kršitve in zmotne ocene (ne)sklepčnosti seže tudi na področje procesne kršitve, konkretno v vsebino določbe 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki za izdajo zamudne sodbe med ostalimi pogoji zahteva tudi, da je tožba sklepčna („da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi“). Če torej nižje sodišče zmotno presodi materialnopravno vprašanje sklepčnosti tožbe, hkrati stori procesno kršitev.

9. Revizijska graja je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na ugotovitev pritožbenega sodišča v zvezi z razlogi potrjevanja dosojene odškodnine po višini, da je bil toženec obsojen le za kaznivo dejanje grdega ravnanja. Taka ugotovitev pritožbenega sodišča je protispisna, saj je tožnica tožbi priložila pravnomočno sodbo (in se nanjo sklicuje v tožbenih trditvah), iz katere izhaja, da je bil toženec obsojen za dve kaznivi dejanji, poleg grdega ravnanja tudi za povzročitev lahke telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče je zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja glede odločilnega dejstva (na katerega je oprlo potrditev višine dosojene odškodnine) nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samo listino.

10. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je s sklepom v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje glede na tožbene trditve, ki se v primeru zamudne sodbe štejejo za resnične, ugotoviti trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin, nato pa glede na te ugotovitve prisoditi denarno odškodnino, ki bo odraz ugotovljenega obsega škode pri tožnici in hkrati skladna s primerljivimi škodami.

11. Ker je revizijsko izpodbijani odločbi nižjih sodišč delno razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, predstavljajo stroški revizijskega postopka nadaljnje pravdne stroške, o katerih bo odločeno s končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).