Jedro

288. členu ZPIZ se nanaša na verzijski zahtevek, po katerem je toženka zavodu dolžna vrniti znesek preplačila, ker ji je zavod še v času, ko ni bila več upravičena do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, le-to izplačeval še dva meseca in pol. Zavod je tožnico tudi pozval z opominom na vrnitev preplačano prejeti znesek in plačati tudi zakonite zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka iz opomina.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije 42.574,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo ter da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo je toženka vložila laično pritožbo. Poudarja, da zahtevanega zneska preplačila nadomestila glede na svoje premoženjsko stanje ne more vrniti. Z denarjem, ki ga prejema, ne more niti preživeti, kaj šele da bi denar vrnila. Navaja, da ni kriva, da je prejemala nadomestilo in da bi tožnik moral takoj prenehati z izplačevanjem, če do nadomestila ni bila upravičena. Prosi, da se jo zaradi težke finančne situacije oprosti plačila. Pritožba ni utemeljena. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) pazi po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi gre za verzijski zahtevek po 288. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ), po katerem mora zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik je z odločbo z dne 27.2.1996 toženki ustavil izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z 11.12.1995, ker ji je 11.12.1995 prenehalo delovno razmerje. Kot je razvidno iz upravnega spisa je toženka od 12.12.1995 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. V konkretni zadevi dejansko stanje niti ni sporno, saj toženka preplačila in s tem zahtevka po temelju in višini ni prerekala in se tudi v pritožbi sklicuje le na težko finančno situacijo, kar pa za razsojo zadeve pravno sploh ni relevantno. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le, da po odločbi z dne 27.2.1996 od 11.12.1995 dalje več ni imela pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z dopisom datiranim na 25.3.1996, ki ga je toženka prejela 29.3.1996, jo je zavod pozval, da v 15 dneh vrne preplačila, ki jih je prejela še v času od 11.12.1995 do 29.2.1996. Po določbi 1. odstavka 277. člena v povezavi z 214. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Ker je bilo toženki navedeno nadomestilo izplačano še v času od 11.12.1995 - 29.2.1996, je dolžna vrniti skupno neupravičeno prejeti znesek v višini 42.574,00 SIT in plačati tudi zakonite zamudne obresti od 14.4.1996 dalje, ko je potekel 15-dnevni rok iz opomina. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, ko je poleg glavnice toženki naložilo še plačilo zakonitih zamudnih obresti. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.