Jedro

Prvostopenjski oceni, ki začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na dan škodnega dogodka, pritožba ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče nanjo vezano. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe potekel 5-letni zastaralni rok (čemur pritožba prav tako ne nasprotuje). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 44.000,00 EUR z obrestmi od 18. 11. 2019 do plačila. Toženki je priznalo povračilo 149,12 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot poudarja, je sporna zlasti ugotovitev, da je bila tožba vložena po izteku 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka. Izvedenec je nepravilno ugotovil, da je bilo zdravljenje zaključeno najkasneje 6. 2. 2017 in da naj bi trajne težave tožnika izvirale iz degenerativnih sprememb. Tudi po tem datumu je imel tožnik več zdravniških pregledov in terapij, z odločbo z dne 22. 7. 2019 pa mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni in poškodbe pri delu. Zdravstveno osebje ga je vseskozi (vsaj do 5. 7. 2018, če ne do izdaje odločbe ZPIZ) obravnavalo kot poškodovanega v nesreči pri delu. Tudi če se sledi ugotovitvam izvedenca, tožnik kot laik ni mogel vedeti, da se je zdravljenje zaključilo 6. 2. 2017. Pri tem mu ni mogoče očitati neskrbnosti, saj se je tudi v letu 2018 aktivno zdravil. Sodišče je kršilo 245. člen ZPP, ker ni zaslišalo izvedenca v zvezi z očitano neustreznostjo njegovega mnenja o zaključku zdravljenja. Tožnik je predlagal tudi postavitev drugega izvedenca (Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze A., Fakultete B.), a se do tega dokaznega predloga sodišče ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do vseh navedb, s katerimi je tožnik oporekal datumu zaključka zdravljenja. Zaradi vsega navedenega je storilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 22. člen URS. V posledici opustitve dokaznega predloga ni ustrezno ugotovilo dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Predmet spora je odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nesreče pri delu z dne 6. 8. 2016. Če je delavcu povzročena škoda pri delu, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Med ta pravila spadajo tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) o zastaranju odškodninske terjatve.

6. Objektivni zastaralni rok ureja drugi odstavek 352. člena OZ, ki določa, da v vsakem primeru odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nastanek škode lahko sočasen z dnem škodnega dogodka, lahko pa nastopi kasneje, če se je šele tedaj oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano ustalilo. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče pričetek teka objektivnega roka navezalo na dan škodnega dogodka (6. 8. 2016) in ugotovilo, da je do dneva vložitve tožbe poteklo več kot pet let, torej je bila vložena po poteku objektivnega zastaralnega roka.

7. Prvostopenjski oceni, ki začetek teka objektivnega zastaralnega roka navezuje na dan škodnega dogodka, pritožba ne nasprotuje, zato je pritožbeno sodišče nanjo vezano. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do dneva vložitve tožbe potekel 5-letni zastaralni rok (čemur pritožba prav tako ne nasprotuje). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožbene navedbe nanašajo le na izpodbijanje prvostopenjskega zaključka o poteku 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka. Zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka te pritožbene navedbe niso odločilnega pomena in ne morejo vplivati na drugačno odločitev v sporu. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP).