Up-122/00

30. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 30. maja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 310/99 z dne 19. 1. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 457/99 z dne 17. 3. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 285/96 z dne 1. 12. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank ter pritožnici naložilo, naj izprazni stanovanje v stanovanjski hiši in ga izroči tožeči stranki.

Pritožničino nasprotno tožbo, s katero je od toženih strank, lastnikov spornega stanovanja, zahtevala, naj z njo skleneta kupoprodajno, podrejeno pa najemno pogodbo za sporno stanovanje, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da pritožnica po smrti najemnice stanovanja biva v stanovanju nezakonito, saj ni ožji družinski član najemnice, v najemni pogodbi pa tudi ni navedena kot uporabnica stanovanja. Lastnik stanovanja ji zato po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji - v nadaljevanju: SZ) ni dolžan prodati stanovanja niti skleniti z njo najemne pogodbe. Višje in Vrhovno sodišče sta pritrdili stališču sodišča prve stopnje in zavrnili pritožničino pritožbo in revizijo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da so ji bile z izpodbijanimi sodbami kršene pravice iz 22., 25., 50., in 78. člena Ustave. Navaja, da je s podpisom najemne pogodbe med bivšo imetnico stanovanjske pravice in lastnikom stanovanja izgubila pravice, ki jih je imela kot uporabnica stanovanja na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in naslednji - v nadaljevanju: ZSR). Zatrjuje nepravilnosti v postopku podpisa najemne pogodbe, v katerem sama ni imela možnosti, da zaščiti te svoje pravice. Pritožnica navaja, da bo z izvršitvijo izpodbijanih sodb z majhnim otrokom ostala brez stanovanja. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj do končne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanih sodb, kolikor pa se SZ razlaga tako, da jemlje uporabnikom pridobljene pravice, naj Ustavno sodišče zadrži tudi izvrševanje določbe drugega odstavka 159. člena tega zakona.

3.Ustavno sodišče ni inštančno sodišče, zato pritožničine navedbe, s katerimi izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravnega stališča, ki so ga zavzela sodišča v izpodbijanih sodbah, same po sebi ne morejo biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo. Pristojnost Ustavnega sodišča je v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) omejena le na presojo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bila pritožnici kršena, če v postopkih, v katerih so bile sprejete izpodbijane sodbe, ne bi bila spoštovana ustavna jamstva poštenega postopka. Ta jamstva pa se nanašajo na postopke pred sodišči, zato z zatrjevanjem nepravilnosti v postopku podpisa najemne pogodbe med tožnikoma in bivšo imetnico stanovanjske pravice na spornem stanovanju pritožnica ne uveljavlja kršitve procesnih garancij, pač pa izpodbija dejansko in materialnopravno podlago izpodbijanih sodb. Kot pa sta v obrazložitvah svojih sodb pojasnila že Višje in Vrhovno sodišče, za pritožničin pravni položaj sploh ni pomembno, ali je bila v najemni pogodbi navedena kot uporabnica ali ne.

Pritožnica namreč ni ožji družinski član najemnice in ji zato ne pripada upravičenje iz 56. člena SZ (sklenitev najemne pogodbe z lastnikom po smrti najemnika), lastnik stanovanja pa ji tudi ni dolžan stanovanja prodati (117. člen SZ). Ker je bila med lastnikom stanovanja in prejšnjo imetnico stanovanjske pravice sklenjena najemna pogodba, pa ni mogoče uporabiti določbe 147. člena SZ. Taki pravni obrazložitvi, ki jo vsebujejo izpodbijane sodbe, ni mogoče očitati nerazumnosti, sodiščem, ki so izdala izpodbijane sodbe, pa ne arbitrarnega odločanja, ki bi kršilo pritožničino pravico iz 22. člena Ustave.

5.Stališča, ki so jih zavzela sodišča v izpodbijanih sodbah, tudi niso v nasprotju s kakšno drugo pritožničino ustavno pravico.

Določba 78. člena Ustave, katere kršitev pritožnica zatrjuje, zavezuje državo k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ne daje pa pravice državljanu zahtevati od države stanovanja ali celo zahtevati od nje, naj ga pušča v stanovanju, ki ga nezakonito zaseda. Iz istega razloga tudi ne gre za kršitev pritožničine pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Možnost podaljšanja najemnega razmerja oziroma njegovo prehajanje na drugo osebo ob smrti najemnika je ukrep zagotavljanja socialne funkcije stanovanja in s tem socialne varnosti najemnika ter določenega kroga oseb. Omejitev tega kroga oseb na ožje družinske člane najemnika, ob dejstvu, da predstavlja obveznost sklenitve najemne pogodbe za lastnika omejitev ustavne pravice do zasebne lastnine, ter ob upoštevanju, da Ustava države ne zavezuje da skrbi za socialno varnost svojih državljanov s točno določenimi ukrepi, temveč si ukrepe izbere sama, sama po sebi zato ni v nasprotju z pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

6.Neutemeljeno je tudi pritožničino sklicevanje na pridobljene pravice. Status uporabnice stanovanja, ki ga je pritožnica, kot izhaja iz izpodbijanih sodb, pridobila na podlagi določb ZSR, je pritožnici omogočal, da bi v primeru smrti imetnice stanovanjske pravice ostala v stanovanju. Do takega primera pa v času veljavnosti ZSR ni prišlo, tako da pritožnica na podlagi ZSR na spornem stanovanju ni pridobila nobene pravice.

7.V čem naj bi bila kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, pritožnica ne pojasni, Ustavno sodišče samo pa kršitve te ustavne določbe tudi ni ugotovilo. Pritožnica je namreč svojo pravico iz 25. člena Ustave z vložitvijo pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje izkoristila. Zadoščeno pa je bilo tudi zahtevi po učinkovitosti vloženega pravnega sredstva, saj je pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe na pritožničine pritožbene navedbe argumentirano odgovorilo.

8.Z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene pritožničine človekove pravice ali temeljne svoboščine, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, o predlogu za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanih sodb ni bilo treba odločati.

9.Pritožničinega predloga, naj Ustavno sodišče zadrži izvrševanje določb SZ, če se ta razlaga tako, da uporabnikom stanovanj jemlje pridobljene pravice, Ustavno sodišče ni presojalo. Ustavno sodišče lahko na podlagi določbe 39. člena ZUstS zadrži izvršitev zakona le v okviru postopka za presojo njegove ustavnosti. Tudi če bi pritožničin predlog za začasno zadržanje izvrševanja drugega odstavka 159. člena SZ šteli za podrejeno pobudo za oceno ustavnosti SZ, Ustavno sodišče te pobude ne bi presojalo, saj ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal presojo ustavnosti zakona. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude