Jedro

Predlog za izvršbo pri ponovnem motenju posesti poda upnik v 30 dneh od dneva, ko zve za ponovno motenje.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru obeh dolžnikov in razveljavilo svoj sklep o dovolitvi izvršbe z dne 8.8.1991 ter smiselno zavrglo predlog za izvršbo kot prepozen. Upnici je naložilo, da povrne dolžnikoma stroške izvršilnega postopka v znesku 5.900,00 SIT.

Proti temu sklepu se je pritožila upnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. Navaja, da je kršitev postopka v tem, ker se v izvršilnem postopku priče in stranke ne zaslišujejo. Če je kaj sporno, se rešuje v pravdnem postopku. Sicer pa se je z osebnim avtom lahko nemoteno vozilo po sporni poti vse do 16.6.1991. Po 1.6.1991 so bile nametane na kup kamenja še dodatne veje, to pa je izpovedal tudi pritožničin mož. Njegovo izpovedbo je prvostopno sodišče popolnoma napačno interpretiralo. Po tem datumu se do hišice ni dalo več pripeljati. Tudi sedaj se ne da peljati. Sicer pa dolžnika upnico stalno šikanirata. Sodišče tudi ni poslovalo ažurno, kar je pripomoglo k težji razjasnitvi zadeve. Upnica je predlog za izvršbo vložila pravočasno. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovor dolžnikov zavrne in izvršba opravi, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Dolžnika sta odgovorila na pritožbo. Predlagata, da se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pri ponovnem obravnavanju zadeve je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi izpovedb prič in obeh strank v postopku je ugotovilo, da je upnica že dne 1.6.1991 izvedela za motenje, povzročeno s strani obeh dolžnikov.

Predlog za izvršbo, vložen dne 12.7.1991, je bil torej vložen po preteku 30 dnevnega roka iz člena 228 Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki se nanaša na ponovno motenje posesti. Pri tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Z zaslišanjem prič in strank je ugotavljalo le procesno vprašanje samega izvršilnega postopka, to je pravočasnost vložitve predloga za izvršbo. To dejstvo je moralo ugotoviti samo in nobenega razloga ni, da bi stranke napotilo na pravdo, kot to zmotno trdi pritožba.

Dokazna ocena s strani sodišča prve stopnje izvedenih dokazov je pravilna in se z njo pritožbeno sodišče v celoti strinja. V izogib ponavljanju se zato sklicuje na razloge prvostopne odločbe. V nasprotju s spisovnimi podatki so trditve v pritožbi, da se po 16.6.1991 ni dalo več peljati mimo kupa kamenja, ki predstavlja ponovno motenje posesti. Sodišče prve stopnje je vendar opravilo ogled na kraju samem (list 13), ter ugotovilo, da je prehod z vozilom zaradi širine 1,80 m na najožjem delu otežkočen, zlasti je težko pripeljati nazaj na vaško pot. Vendar je prehod možen. To pa je skladu tudi z izpovedbo priče D. G., katere sodišče prve stopnje očitno ni zmotno interpretiralo, kot trdi pritožba. V kolikor pa pritožba prihaja z novo trditvijo, da naj bi bil na kup kamenja nametan tudi kup vejevja, je treba opozoriti, da to vejevje ni bilo predmet izvršbe, kot je bila predlagana v predlogu za dovolitev izvršbe.

Ker torej upnica ni v 30 dneh od dneva, ko je zvedela za ponovno motenje posesti, predlagala izvršbe v skladu z določilom člena 228 ZIP, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe in smiselno zavrglo predlog za izvršbo kot prepozen. Pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.