Jedro

Če je predlog za nepravo obnovo utemeljen in podan s strani upravičenega predlagatelja, je sodišče v predlogu navedene pravnomočne sodbe v odločbi o kazni dolžno spremeniti ter obsojencu izreči enotno kazen, tudi če se nasprotna stranka z združitvijo ne strinja.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani, v postopku t. i. neprave obnove po določbi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), na predlog okrožne državne tožilke sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 24506/2013 z dne 27. 8. 2013, pravnomočno dne 19. 9. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 24506/2013 z dne 15. 4. 2015, pravnomočnim dne 26. 5. 2015, s katero je bila obsojencu izrečena kazen en mesec zapora, ki jo je štelo kot določeno; sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 86265/2010 z dne 22. 5. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 86265/2010 z dne 27. 8. 2014, pravnomočno dne 2. 9. 2014, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen sedem mesecev zapora, ki jo je štelo kot določeno; sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 2256/2015 z dne 4. 1. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 2256/2015 z dne 9. 3. 2016, pravnomočno dne 21. 3. 2016, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto zapora, ki jo je štelo kot določeno in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11292/2014 z dne 30. 5. 2016, pravnomočno dne 23. 6. 2016, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen pet let zapora, ki jo je štelo kot določeno, v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenemu A. A. na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 in 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 71778/2010 z dne 3. 6. 2013, pravnomočni dne 25. 6. 2013, čas pridržanja in pripora od 13.25 ure dne 1. 4. 2010 do 12.00 ure dne 20. 9. 2010 po sodbi III K 23455/2010 z dne 20. 9. 2010, pravnomočni dne 29. 9. 2010, čas pridržanja in pripora od 23.50 ure dne 12. 3. 2014 dalje ter delno prestano kazen od 13.00 ure dne 6. 8. 2014 dalje po sodbi III K 11292/2014 z dne 18. 7. 2014 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 11292/2014 z dne 15. 10. 2014, pravnomočni dne 5. 11. 2014, delno prestano kazen od dne 4. 11. 2015 dalje po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 11292/2014 z dne 16. 1. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11292/2014 z dne 13. 5. 2015, pravnomočni dne 3. 6. 2015 ter delno prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11292/2014 z dne 30. 5. 2016, pravnomočni dne 23. 6. 2016 in sicer od 20. 7. 2016 dalje. Odločilo je, da v preostalem ostanejo navedene pravnomočne sodbe nespremenjene.

2. Zoper sodbo je obsojenec vložil laično pritožbo v kateri predlaga, naj mu sodišče druge stopnje združi zgolj kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 24506/2013 (v zvezi s sklepom istega sodišča II Kr 24506/2013) ter Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 86265/2010 in VI K 2256/2015 in mu izreče „enotno čakajočo kazen, ki naj jo malo omili“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe in pregledu podatkov spisa ter priloženih spisov Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 2256/2015, I K 86265/2010 in I K 71778/2010 ter Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 24506/2013 sodišče druge stopnje pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da so, ob upoštevanju, da je obsojenec storil kazniva dejanja po pozneje pravnomočni sodbi II Ks 11292/2014, preden je začel prestajati zaporne kazni izrečene s prej pravnomočnimi sodbami III K 24506/2013, I K 86265/2010 in VI K 2256/2015 (ki jih še ni začel prestajati), izpolnjeni pogoji za odmero kazni obsojencu določeni v prvem odstavku 55. člena KZ-1 in posledično za izrek enotne zaporne kazni po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1. 5. Obsojenec je, enako kot v pritožbi, že v odgovoru na predlog okrožne državne tožilke (ki je predlagala združitev kazni izrečenih s pravnomočnimi sodbami navedenimi v izreku izpodbijane sodbe) predlagal, da naj se v postopku neprave obnove upoštevajo le kazni, ki so mu bile izrečene s pravnomočnimi sodbami III K 24506/2013, I K 86265/2010 in VI K 2256/2015. Sodišče prve stopnje je v točki 11 razlogov sodbe zavzelo pravilno stališče, da je sodišče, če je predlog za nepravo obnovo utemeljen in podan s strani upravičenega predlagatelja, v predlogu navedene pravnomočne sodbe v odločbi o kazni dolžno spremeniti ter obsojencu izreči enotno kazen, tudi če se nasprotna stranka z združitvijo kazni ne strinja. Posledično pa obsojenec ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da naj se mu združijo le tiste s pravnomočnimi sodbami izrečene zaporne kazni, ki jih še ni začel prestajati.

6. Sodišče prve stopnje je pri odmeri izrečene enotne zaporne kazni pravilno upoštevalo samo tiste obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri zaporne kazni v posamičnih pravnomočnih sodbah v rednem kazenskem postopku; dodatnih okoliščin pa, čeprav so podane, pri odmeri enotne kazni v postopku neprave obnove ne more upoštevati. Glede na navedeno pritožbene navedbe obsojenca, da naj sodišče druge stopnje upošteva, da je oče dveh mladoletnih otrok in mu izreče nižjo kazen, kar je izpostavljal tudi v odgovoru na predlog okrožne državne tožilke, niso utemeljene. Ta okoliščina namreč, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, v posamičnih pravnomočnih sodbah pri odmeri zaporne kazni ni bila upoštevana kot olajševalna okoliščina, zato je tudi ni mogoče upoštevati v postopku neprave obnove oziroma v predmetnem pritožbenem postopku. Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je določno navedlo v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe, tudi ustrezno ovrednotilo in obsojencu izreklo primerno in pravično enotno zaporno kazen.

7. Ob ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

8. Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka sprejelo na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP, saj je presodilo, da bi bilo s plačilom sodne takse, upoštevaje njegove premoženjske in socialne razmere ter dejstvo, da prestaja dolgotrajno zaporno kazen, lahko ogroženo vzdrževanje obsojenca in oseb, ki jih je dolžan preživljati.