Jedro

Predlog tožeče stranke v upravnem sporu, da bi se ji znižal oziroma odpustil dolg, ki ga je dolžna plačati upniku (tožeči stranki na podlagi pravnomočne sodbe), ne more predstavljati podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1968/2003-7 z dne 10.12.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je ugotovila, da v obravnavanem primeru niso podani pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001).

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točke izreka sodbe in sklepa) sklicuje na določbe 2. odstavka 11. člena in 2. odstavka 24. člena ZBPP. Sodišče prve stopnje na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da se tožnikova vloga za brezplačno pravno pomoč nanaša na že pravnomočno pravdno zadevo in pravnomočno kazensko zadevo (za pravno svetovanje in zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, za pravno svetovanje in zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pravno svetovanje in zastopanje pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in pravno svetovanje in zastopanje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani), na podlagi katere teče izvršba zaradi poplačila terjatve upniku na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi. Ker so postopki pravnomočno končani, jih po mnenju sodišča prve stopnje z rednimi pravnimi sredstvi ni mogoče izpodbijati, razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa niso razlogi, ki bi prišli v poštev za vložitev izrednega pravnega sredstva. Tožnik namreč prošnjo za brezplačno pravno pomoč utemeljuje s svojim težkim finančnim stanjem, zaradi česar bi rad v postopku uveljavljal znižanje administrativne prepovedi na svojo pokojnino oziroma bi rad dosegel, da bi se mu znižal oziroma odpustil dolg, ki ga je dolžan plačati tožeči stranki na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zaradi ugotovitve, da izvršilna postopka potekata na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodb in ker tožnik ni navedel nobenih dejanskih okoliščin, ki bi lahko predstavljale razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva v postopkih, v katerih je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila ob upoštevanju 24. člena ZBPP.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru presodilo, da je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in da temelji na zakonu, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa).

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Tožnik kot laik niti ne ve, kakšne možnosti ima za uspeh in kadar v vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne navede vrste in obsega te pomoči, bi morala to po lastni presoji proučiti tožena stranka, ki pa tega ni storila, ampak je avtomatično zavrnila njegovo prošnjo za to pomoč. Smiselno ravnanje tožene stranke bi bilo, da bi odobrila brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja pri določenem odvetniku, ki bi izdelal prognozo primera, in toženo stranko obvestil o možnostih tožnika kot prosilca za uspeh s pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku. Po prejetem mnenju odvetnika bi šele lahko tožena stranka odločala o smiselnosti prošnje in njeni zavrnitvi zaradi očitne nerazumnosti. Samo dejstvo, da ne ve, kakšna pravna sredstva bi vložil, ne more biti razlog za zavrnitev prošnje iz razloga očitne nerazumnosti. V svoji vlogi je navedel le, da želi rešitev situacije v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper njega, ni pa navedel načina rešitve, ker ga kot laik ne pozna. Sodbo izpodbija tudi zaradi kršitve postopka, saj je strokovna sodelavka, ki je sodelovala na nejavni seji, na kateri je sodišče prve stopnje odločalo o tožbi, spisala tudi samo tožbo, ki jo je podal na zapisnik. Glede na znano dejstvo, da strokovni sodelavci pripravljajo osnutke sodb, obstaja dvom, da strokovna sodelavka v tem primeru ni ravnala nepristransko, saj je sama sodelovala pri izdelavi sodbe zoper tožbo, ki jo je sama narekovala po njegovi laični pripovedi. Želi poudariti tudi, da nima denarja za plačilo 4.058.000,00 SIT in zato vztraja pri postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki mu lahko pomaga dokončno urediti zadevo in ga spraviti iz dolgov. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je bil tožniku zavrnjen zahtevek za odobritev brezplačne pravne pomoči v pravdni zadevi in kazenski zadevi, na podlagi katere teče izvršba zaradi poplačila terjatve upniku na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi Okrajnega in Okrožnega sodišča v Ljubljani). Njegova zahteva je bila pravilno zavrnjena, saj so ti postopki pravnomočno končani. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik utemeljuje prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči s svojim težkim finančnim stanjem, zaradi česar bi rad v postopku uveljavljal znižanje administrativne prepovedi na svojo pokojnino oziroma bi rad dosegel, da bi se mu znižal oziroma odpustil dolg, ki ga je dolžan plačati tožeči stranki na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, kar ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da izvršilna postopka potekata na podlagi pravnomočnih in izvršljivih sodb in ker tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo in tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih dejanskih okoliščin, ki bi lahko predstavljale razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva v postopkih, v katerih je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo ob upoštevanju določb 24. člena ZBPP. Odobritev te pomoči bi bila torej očitno nerazumna, ker tožnik v prej navedeni pravdni in kazenski zadevi in v zvezi s sklepi o izvršbi nima več na razpolago nobenih pravnih sredstev in je postopek pravnomočno končan. Njegov predlog, da bi se mu znižal oziroma odpustil dolg, ki ga je dolžan plačati tožeči stranki na podlagi navedene pravnomočne sodbe, pa ne more predstavljati podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP.

Neupoštevna je tudi tožnikova pritožbena navedba, da obstaja dvom, da strokovna sodelavka ni ravnala nepristransko, ker je sodelovala pri izdelavi sodbe zoper njegovo tožbo, ki jo je sama narekovala po njegovi laični pripovedi. Izpodbijano sodbo je namreč sprejel senat sodišče prve stopnje, ki so ga sestavljali višji sodniki, tako da strokovna sodelavka na to njihovo odločitev ni imela nobenega vpliva, saj ni sodelovala pri sojenju kot sodnik, ampak le kot strokovni sodelavec, ki je pomagal tožniku sestaviti tožbo in kot zapisnikarica, ki vodi le zapisnik, ni pa član senata.

Pritožbeno sodišče meni, da so neupoštevne tudi preostale tožnikove pritožbene navedbe, da je laik, da bi tožena stranka morala odločati o smiselnosti njegove prošnje in njeni zavrnitvi zaradi očitne nerazumnosti šele po prejetem mnenju odvetnika in da samo dejstvo, da ne ve, kakšna pravna sredstva bi vložil, ne more biti razlog za zavrnitev prošnje iz razloga očitne nerazumnosti. V navedeni prošnji je namreč navedel le, da želi rešitev situacije v zvezi z izvršilnim postopkom zoper njega, ni pa navedel načina rešitve, ker ga kot laik ne pozna. Te navedbe ni mogoče šteti za podlago odločanju tožene stranke v skladu z določbami 24. člena ZBPP, saj gre za dejanske okoliščine, ki nimajo neposrednega vpliva na reševanje tožnikove prošnje v skladu s temi določbami.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.