Jedro

Nova dejstva in novi dokazi, na kar v pritožbi opozarja pritožnik, niso samostojni pritožbeni razlog, temveč sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Da je novo dejstvo oziroma nov dokaz pravilno uveljavljen v pritožbi, morajo biti izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 369. člena ZKP, čemur v obravnavanem primeru ni bilo zadoščeno, saj pritožnik ni razumno pojasnil, zakaj ta dejstva oziroma dokazi niso bili navajani oziroma predloženi že prej.

Pritožbenim zavzemanjem, da bi šlo za eno kaznivo dejanje, ni moč slediti. Gre za raznovrstni kaznivi dejanji, usmerjeni zoper različna kazensko pravno varovana objekta (v primeru kaznivega dejanja grožnje so varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, v primeru kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe pa je objekt zaščite mladoletna oseba). Poleg tega gre med kaznivima dejanjema tudi za različen krog možnih storilcev le teh (pri kaznivem dejanju grožnje je storilec lahko vsak, pri kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe pa le storilec, ki ima določene lastnosti oziroma položaj - delicta propria). Še posebej pa je pomembna in upoštevna tudi okoliščina, da gre za različen časovni okvir izvršitvenih ravnanj, kot to izhaja že iz izreka izpodbijane sodbe, saj kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe datira v časovno obdobje od začetka leta 2011 do 10. 12. 2014, kaznivo dejanje grožnje pa je z dne 22. 2. 2020.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnima sklepoma z dne 18. 11. 2020 in 29. 1. 2021, obtoženega A. A. spoznalo za krivega štirih kaznivih dejanj in mu po določitvi posamičnih kazni - za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika - 1 (KZ-1) v višini sedem let zapora; za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 173. člena KZ-1 v višini tri leta in šest mesecev zapora; za kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 v višini šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 192. člena KZ-1 v višini eno leto in osem mesecev zapora, upoštevaje pravila o steku, izreklo enotno kazen v višini dvanajst let in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo v priporu prebit čas od 24. 2. 2020 dalje; po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika je odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila: - odvetnik B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje „pred spremenjen senat“; podrejeno, da izrečeno kazen obtožencu zniža na primerno višino; - odvetnik C. C. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vloženo pritožbo je dopolnil s posredovanjem dopisa Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše z dne 12. 12. 2020. 3. Seje pritožbenega senata se od pravilno obveščenih strank državni tožilec in obtoženec nista udeležila, vendar navedeno ni predstavljalo ovire, da senat seje ne bi opravil, glede na določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

**K pritožbi zagovornika odvetnika B. B.**

5. Pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, po vsebini pa graja le (neutemeljeno) zavrnitev dokaznih predlogov, zato so bila obtožencu kršena ustavna jamstva o zagotovljenem izvajanju dokazov v njegovo korist, sodišče pa ni moglo biti popolnoma prepričano o obtoženčevi krivdi. Zavrnitev predlaganih dokazov je po oceni tega pritožnika privedla tudi do bistveno previsoko izrečene zaporne kazni obtožencu, saj bi zaslišanje prič, ki lahko pričajo v korist obtoženca, pomenilo izvedbo relevantnih in pomembnih dokazov, ki bi vplivali tudi na višino izrečene zaporne kazni.

V podkrepitev svojih stališč se je pritožnik skliceval na odločbo V Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015. 6. Višje sodišče po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe glede zavrnjenih dokaznih predlogov v točki 16, pritožbenih navedb in podatkov v spisu, kot bo navedeno v nadaljevanju ugotavlja, da z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov s strani obrambe, obtoženčeva ustavna jamstva do zagotavljanja izvajanja dokazov v njegovo korist in določbe procesnega zakona, niso bile na noben način prekršene.

V ustavno sodni praksi je trdno uveljavljeno stališče, da mora sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih upoštevati vzpostavljena merila za odločanje o le-teh, ter določbo tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), pri tem pa izhajati tudi iz dejstva, da glede na načelo proste presoje dokazov, sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza s strani strank; predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni, pravno pomembnost predlaganega dokaza pa mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe šteti v korist obtoženca in ga mora sodišče izvesti, razen v primeru, če je očitno, da ta ne more biti uspešen. Po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno izvesti prav vsakega dokaza, ki ga stranke predlagajo, kar stori, če je dejstvo, ki naj bi bilo dokazovano s predlaganim dokazom že dokazano, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve nepotrebno ali je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Te odločitve sodišče sprejema tudi upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka. Navedena merila kot kriterij za presojo odločanja o utemeljenosti dokaznih predlogov izhajajo iz odločb Ustavnega sodišča1 in Vrhovnega sodišča2, in po navedenih merilih je tudi prvostopenjsko sodišče presojalo utemeljenost in potrebnost izvajanja predlaganih dokazov in pravilno odločilo, da izvedba le teh ni potrebna.

7. Kolikor se pritožnik sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča V Ips 73/2015 z dne 15. 12. 2015 (pravilno IV Ips), višje sodišče ugotavlja, da se navedena odločba nanaša na odločitev v prekrškovni zadevi, v kateri je bilo ugotovljeno, da je sodišče zmotno ocenilo, da podan dokazni predlog ni bil konkretiziran in da se do le tega tudi ni konkretno opredelilo, zato je s splošnimi navedbami, s katerimi je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, podalo vnaprejšnjo, nedovoljeno dokazno oceno in zato kršilo alinejo 29. člena Ustave v povezavi z 22. členom Ustave. Takšnemu stališču je moč brez zadržkov pritrditi.

8. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče predlogu obtoženčevega zagovornika za zaslišanje D. D., ki ga je ta podal na glavni obravnavi dne 9. 9. 2020 (list. 391 spisa) z utemeljitvijo, da je neposredno zaslišanje navedene priče, ki je sicer bila zaslišana v preiskavi, potrebno zato, da bi mu bilo potrebno postaviti določena dodatna vprašanja glede očitanih zlorab, ki mu niso bila postavljena v fazi preiskave; in dokaznemu predlogu za zaslišanje psihologinje E. E., ugodilo. Na glavni obravnavi 20. 10. 2020 (list. št. 398 in dalje), po opravljenem zaslišanju psihologinje, je sodišče odločilo tudi o do takrat podanih dokaznih predlogih. Dokazni predlog za zaslišanje D. D. je zavrnilo (list. št. 401 in točka 16 izpodbijane sodbe) z utemeljitvijo, da zaslišanje oškodovankinega brata, ki že nekaj let pred podajo kazenske ovadbe ni živel v družini, ne bi bistveno pripomoglo k pojasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo v celoti ugotovljeno že na podlagi drugih izvedenih dokazov in je torej zaslišanje navedene priče ocenilo za nepotrebno. V pritožbi pritožnik česa drugega in več kot to, da navaja, da prvostopenjsko sodišče po ugotovitvi, da D. D. na narok ni pristopil, njegovo zaslišanje za ugotavljanje dejanskega stanja ni več štelo za pomembno, vendar taki utemeljitvi višje sodišče ne sledi. Zaslišanje navedene priče je bilo ocenjeno kot nepotrebno zaradi ocene, da je bilo dejansko stanje tudi s sicer izvedenimi dokazi popolno ugotovljeno in razjasnjeno glede vseh odločilnih dejstev, sodišču pa se očitno tudi ni porajal noben dvom glede katerihkoli okoliščin, ki bi jih lahko pojasnjeval D. D. Toliko bolj, ker je tudi iz obtoženčevega zagovora izhajalo, da se je D. D. zapiral v sobo, iz oškodovankine izpovedbe, nenazadnje pa tudi iz obtoženčevega zagovora pa izhaja, da je do spolnih ravnanj in spolnih odnosov prihajalo pretežno v situacijah, ko sta se v stanovanju oziroma v kakšnem prostoru le tega obtoženec in oškodovanka znašla sama, pa tudi ponoči, v katerem od prostorov, v katerih ni bil prisoten D. D. Ob takih ugotovitvah se izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča o nepotrebnosti njegovega zaslišanja za pravilno, ne gre pa prezreti niti dejstva, da je bila taka odločitev sprejeta na zadnjem naroku za glavno obravnavo in po vseh izvedenih dokazih, kar je prvostopenjskemu sodišču omogočalo še bolj zanesljivo sklepanje o potrebnosti nadaljnjega izvajanja tega in drugih dokazov.

9. Zavrnitev dokaznega predloga obtoženčevega zagovornika za zaslišanje F. F. - družinske prijateljice, je prvostopenjsko sodišče prav tako obrazložilo v točki 16 izpodbijane sodbe, z utemeljitvijo, da izvajanje tega dokaza ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, zaradi ugotovitve, da je obtoženi za spolna ravnanja z oškodovanko izkoriščal priložnosti, ko je štel, da ga pri tem ne bo nihče zalotil; ko je bila njena mati v sanitarijah; da pa včasih tega tudi ni skrival, upoštevaje izpovedbo oškodovankine sestre. Tako navedene razloge zavrnitve izvedbe dokaznega predloga, pritožnik graja z navedbami, da bi navedena priča lahko pričala v korist obdolženca na način, da se je do otrok vedno spoštljivo obnašal, zanje skrbel, jih vozil na dejavnosti ter tudi finančno podpiral celotno družino.

Višje sodišče zaključuje, da dejstvo dejanske skrbi in vpliva na vzgojo otrok v obravnavanem postopku, z nikogaršnje strani ni bilo posebej problematizirano, kot tudi ne obtoženčev finančni prispevek k preživljanju družine. Zato okoliščin, ki jih je sodišče že tako ali tako, upoštevaje druge dokaze, ugotovilo, ni bilo potrebno še dodatno dokazovati z izpovedbo navedene priče. Nadaljnje utemeljevanje dokaznega predloga, da se je v situaciji, ko je priča F. F. prespala v stanovanju družine D., oškodovankina mati ponoči zbujala, ko je obtoženi odhajal na WC, pa se navedena okoliščina, tudi v ničemer ne nanaša na odločilna dejstva obtožencu očitanih kaznivih dejanj, zato gre tudi po oceni višjega sodišča v zvezi z navedenim dokaznim predlogom, ne le za nepotreben, temveč tudi neprimeren dokazni predlog za ugotavljanje odločilnih dejstev.3

10. Izvedbo dokaznega predloga za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke zaradi vpogleda v komunikacijo med obtoženim in oškodovanko, je prvostopenjsko sodišče v 16. točki izpodbijane sodbe ocenilo za nepotrebno, iz razloga, ker je v spisu obstoječe gradivo v zadostni meri izpričevalo navedeno komunikacijo med obtoženim in oškodovanko, ki je bila ocenjena tudi v drugih delih obrazložitve sodbe. Takšno stališče pritožnik graja z navajanjem v pritožbi, da sodišče ni sledilo „želji obtoženca“ o postavitvi izvedenca telekomunikacijske stroke, ker bi izvedba tega dokaza izkazovala dejanski odnos med obtoženim in G. D., izvedba tega dokaza pa bi lahko sama zase, kot tudi v povezavi z drugimi dokazi lahko prispevala k boljši razjasnitvi dejanskega stanja v celotnem sklopu zadeve.

Po oceni višjega sodišča je tudi izvedbo tega dokaznega predloga prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo. Vrsta predlaganega izvedenstva že po svoji naravi predstavlja ugotavljanje „komunikacijskih dogodkov“, ne zadev razlage osebnega odnosa med udeleženci te komunikacije, zato je že iz tega vidika izvedba takega dokaza neprimerno sredstvo za dokazovanje pravno pomembnih dejstev kaznivega dejanja, ob siceršnji ugotovitvi, da je oškodovanka pojasnjevala, da je obtožencu odgovarjala, kar je želel slišati, zaradi strahu pred njim, ne pa da je to bil odraz njenih resničnih želja. Za ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj očitanih obtožencu, zato izvajanje tako podanega dokaznega predloga dejansko ni bilo niti potrebno niti primerno. O doživljanju njunega medsebojnega odnosa, pa je razen same oškodovanke in posameznih prič podala oceno tudi izvedenka klinično psihološke stroke, mnenju katere je prvostopenjsko sodišče, tudi po njenem zaslišanju, v celoti sledilo.

Po navedenem tudi višje sodišče ugotavlja, da je kljub zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov, dejansko stanje glede vseh pravno pomembnih dejstev in vseh kaznivih dejanj, ki so bila obtožencu očitana, pravilno in popolno ugotovljeno, zato z zavrnitvijo le teh obtoženčeva ustavna in zakonska jamstva niso bila kršena.

11. O pritožbenih navajanjih, da je bistveno previsoko odmerjena kazen, bo višje sodišče navedlo razloge v nadaljevanju te odločbe, ko bo odgovarjalo tudi na navedbe zagovornika odvetnika C. C. **K pritožbi zagovornika odvetnika C. C.**

12. Tudi ta pritožnik (v enakem obsegu in po vrsti dokaznih predlogov kot odvetnik B. B.) graja zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, zato se višje sodišče v zvezi s tem v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že v predhodnih točkah (8-10) obrazložitve te odločbe. Drži navajanje zagovornika, da ne zadošča ugotovitev sodišča, da je priča, ki jo je sodišče nameravalo zaslišati neposredno na glavni obravnavi, sicer že zaslišana v preiskavi in da se ve, kaj bi izpovedala, ko bi bila zaslišana na glavni obravnavi; ter da je obtoženec zahteval neposredno zaslišanje priče pred člani senata, ki v preiskavi ob njenem zaslišanju niso bili navzoči. Pri tem pritožnik prezre, da iz razlogov zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje priče D. D. kaj takega sploh ne izhaja. Ob sicer resničnem dejstvu, da obtoženčeva obramba ni podala soglasja za branje izpovedbe D. D., je pojasnjevanje pritožnika, da niso bili izpolnjeni pogoji za branje njegove izpovedbe po 340. členu ZKP nepotrebno, saj se prvostopenjsko sodišče, na izpovedbo navedene priče v preiskavi (glede na umankanje soglasja obtoženčeve obrambe za branje le-te), na izpovedbo D. D. ni opiralo v nobenem delu obrazložitve sodbe. Pritožnik tudi nima prav, da bi prvostopenjsko sodišče moralo posebej utemeljevati zakaj je prvotno sprejet dokazni predlog v nadaljnjem teku postopka zavrnilo. Glede na utemeljitev v točki 16 izpodbijane sodbe pa je očitno ocenilo, da je izvajanje tega dokaza nepotrebno.

13. Pritožnik tudi z nadaljnjimi navedbami, da sodišče procesnega sklepa po 340. členu ZKP ne more nadomestiti z odredbo o lastnem branju zapisnikov iz 339. člena ZKP in ko poudarja na katere listine se določba 339. člena ZKP nanaša, ponuja situacijo, ki v obravnavanem primeru sploh ni bila podana, zato so tovrstne navedbe neupoštevne; kot tudi povzemanje zakonskih določb, da morajo biti člani senata vzdržema navzoči na glavni obravnavi; da se ti lahko odločajo na podlagi neposrednega vtisa dobljenega z izvedbo dokaznih postopkov; in da je priča dokazno sredstvo, ki izpoveduje o dejstvih in okoliščinah, ki jih je neposredno zaznala, zaradi česar za dokazno oceno razpravljajočega senata ne zadošča branje zapisnika o zaslišanju priče v preiskavi.

Glede priče D. D. je pritožnik posebej navajal, da je bil ta čez noč buden, ker je igral računalniške igrice in da bi lahko povedal o tem, če je, kaj in kdaj videl in zaznal glede spolnega zlorabljanja oškodovanke, posebej če je kaj takega zaznal neposredno. Višje sodišče na te navedbe odgovarja s sklicevanjem na razloge prvostopenjskega sodišča o nepotrebnosti izvajanja tega dokaza kot je to že bilo obrazloženo v točki 8 te odločbe in ob dejstvu, da so bile okoliščine, o katerih naj bi izpovedala navedena priča, že ugotovljene z izpovedbo oškodovanke, delno tudi z zagovorom obtoženca in drugimi izvedenimi dokazi.

14. Pritožnik navaja tudi, da se izvedenka klinično psihološke stroke ni opredelila do tega, če je travmatiziranost oškodovanke moč pripisati tudi temu, da je biološki oče otroke zapustil, si ustvaril novo družino, da z njimi ni imel nobenega stika, da je H. D. zapadla v uživanje prepovedanih drog, D. D. je sedel v zaprti sobi in igral računalniške igrice; I. D. pa je zbolela za rakom; čeprav je izvedenka razpolagala z listinami v kazenskem spisu, je zaključke o travmatiziranosti pripisala izključno ravnanju obtoženca. Pričakovano bi bilo, da bi mati oškodovanke v manjšem stanovanju, v tako dolgem obdobju zlorabljanja kot je bilo očitano obtožencu, spolno zlorabo zlahka prepoznala ali videla.

Višje sodišče odgovarja, da že sam pritožnik navaja, da je izvedenka razpolagala tudi s podatki o razmerah med otroki in biološkim očetom. Glede na izdelano pisno izvedensko mnenje in ustno podajo le tega je jasno, da je izvedenki bila znana predhodna družinska problematika, do zaključkov o travmatiziranosti oškodovanke, o obsegu in načinu le te, pa je očitno prišla upoštevaje opravljen pregled oškodovanke, rezultate (vrednotenje in analizo) uporabljenih psiholoških testov, klinično psihološkega pregleda oškodovanke, podatkov v spisu (tudi o odnosu biološkega očeta do otrok) in podatkov iz oškodovankine zdravstvene kartoteke. Ravno zaradi dejstva seznanjenosti s celotno problematiko družine D., od razpada matične družine dalje, do funkcioniranja družine v času, ko je vanjo vstopil obtoženec, prvostopenjsko sodišče upravičeno ni imelo pomislekov in razlogov na kakršenkoli način podvomiti v pravilnost podanih zaključkov, kar je tudi izrecno navedlo v točki 11 in 12 izpodbijane sodbe. Ugotovitvam izvedenke o hudi razvojni travmatiziranosti, strahu in krivdi, pa je utemeljeno sledilo in štelo, da je to posledica prav doživljanja spolne zlorabe s strani obtoženca, ne pa kakšnih drugih dejavnikov, ki bi lahko enako pomembno vplivali na sprejem takih zaključkov.

15. Poudarjanje pritožnika, da bi bilo potrebno upoštevati izpovedbo oškodovankine matere I. D., ki o zlorabah dejansko ni vedela povedati nič konkretnega, pa bi to bilo utemeljeno pričakovati, ni upoštevno ob ugotovitvi višjega sodišča, da izpovedbe te priče prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, temveč jo je dokazno ovrednotilo v točkah 6 in 10, dokazni presoji navedene priče pa tudi višje sodišče pritrjuje. Dejstvo, da sama ni videla, verjela in vedela kaj se dogaja med obtoženim in oškodovanko, vprašana obtoženec in oškodovanka pa ji o tem nista povedala, kljub dejstvu najdenih zapisov očitno seksualizirane vsebine, zapisane s strani obtoženca in namenjene oškodovanki, izkazuje le to, kako je stvari okoli sebe videla ali želela videti oškodovankina mati, ne pa sama oškodovanka, ki je o tem, kaj se je dejansko dogajalo med njo in obtožencem, prepričljivo izpovedovala skozi ves tek kazenskega postopka in enako glede vseh bistvenih okoliščin.

16. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje F. F. pritožnik ponuja vsebinsko enake utemeljitve o potrebnosti zaslišanja te priče, kot zagovornik odvetnik B. B., s sklicevanjem na to, da bi navedena priča glede na pogoste stike z obtoženčevo družino lahko opazila, če bi se obtoženi do oškodovanke obnašal neprimerno in če je bila oškodovanka zaradi tega globoko prizadeta in travmatizirana.

V zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga se višje sodišče v celoti sklicuje na razloge navedene v tej odločbi v točki 9, kar velja tudi glede navedb pritožnika, da bi šele pridobitev celotne korespondence med obtoženim in oškodovanko potrdila, da sta si bila medsebojno naklonjena, in da sta imela sporazumne spolne odnose, oškodovankin strah pa da je bil posledica dejstva, da je bil obtoženec izvenzakonski partner hudo bolne matere, ki je oškodovanka ni hotela prizadeti. Tudi glede pravilnosti razlogov za zavrnitev postavitve izvedenca telekomunikacijske stroke se je višje sodišče že opredelilo in se na navedene razloge v točki 10 tudi na tem mestu sklicuje.

17. Z navajanjem, da oškodovanka, njena mati in sorojenca, ki z obtožencem živijo v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti, ki je razpadla spričo teh dogodkov, v preiskavi in na glavni obravnavi niso dobili pouka po 236. členu ZKP, pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je sicer posebej ne konkretizira, nakazuje pa na uveljavljanje kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar zatrjevana kršitev ni podana.

Podatki spisa izkazujejo, da je bila I. D. zaslišana 26. 3. 2020 (list. št. 158 spisa) in da je takrat navajala, da je bivša izvenzakonska partnerka obtoženca; H. D. in D. D. zaslišana istega dne (list. št. 164 in 168) sta prav tako navajala, da nista v razmerju do obdolženca v smislu določbe prvega odstavka 236. člena ZKP. Oškodovanka G. D. je bila zaslišana 31. 3. 2020 (list. št. 186 spisa) in tudi ta je glede razmerja do obtoženca v smislu določbe prvega odstavka 236. člena ZKP navajala, da razmerje do obdolženca v smislu navedene zakonske določbe ni podano.

Iz zaslišanj prič G. D. na glavni obravnavi (list. št. 342 spisa), I. D. (list. št. 388 spisa) in H. D. (list. št. 390 spisa) izhaja, da nobena od njih ni v razmerju do obtoženca v smislu navedene zakonske določbe, kar je dodatno izkazano tudi z okoliščino, da je tudi sam obtoženec, že pri podajanju generalij, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom (list. št. 79 spisa) dne 26. 2. 2020, navajal, da je samski in da je do 23. 2. 2020 bival na Cesti T., kar jasno nakazuje, da je do takrat trajajoča družinska skupnost razpadla. Višje sodišče ugotavlja, da je glede na čas zaslišanja navedenih prič potrebno ugotoviti, da so bila ta zaslišanja opravljena, ko je družinska skupnost v katero je bil vključen obtoženec, razpadla, zato so bili pričam dani pravilni pravni pouki, saj te priče v času opravljenih zaslišanj, glede na razpad družinske skupnosti, niso bile privilegirane priče, zatrjevana kršitev pa zato ni podana.

18. Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnik uveljavlja z navedbo, da ne obstoji noben dokaz, da je bil obtoženi do oškodovanke vsiljiv, da je z njo proti njeni volji spolno občeval pred in po 15. letu, oziroma izvrševal druga spolna dejanja; da je obdolženi v glavnem z oškodovanko spolno občeval v sobi, v kateri je bila prisotna tudi oškodovankina sestra, ki tega nikoli ni videla, razen v primeru, ko ga je videla ležati na postelji poleg oškodovanke in z njegovo roko na prsih; da še tega dogodka ni znala časovno umestiti in da tudi nihče drug v 13-tih letih ni nikoli opazil neprimernega vedenja obdolženca do oškodovanke, razen, da je bil do oškodovanke pretirano zaščitniški in ji posvečal več pozornosti kot drugima otrokoma, ob dveh priložnostih pa do oškodovanke bil tudi agresiven; modric na oškodovanki pa ni videl niti njen fant J. J., zato pritožnik ocenjuje, da razen oškodovankine izpovedbe drugih obremenilnih dokazov za obtoženca ni. Opozoril je tudi na nedoslednost v izpovedbi oškodovanke v zvezi z dejstvom nameščanja stola v sobi zaradi preprečevanja vstopa obtoženca v nočnem času, kar je okoliščina, ki bi jo po oceni pritožnika sodišče moralo odpraviti s soočenjem.

V navedenem izpostavljanju posameznih okoliščin, višje sodišče ne prepoznava prepričljivega vsebinskega utemeljevanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni brezpogojno in nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke, temveč je njeno izpovedbo preverjalo z izpovedbami drugih prič, predvsem pa tudi z izvedenskim mnenjem klinično psihološke stroke, nenazadnje pa tudi z zagovorom obtoženca. Okoliščine na katere sicer (delno upravičeno) opozarja pritožnik, nimajo odločilnega pomena za pravilno presojo obstoja in dokazanosti odločilnih dejstev kaznivih dejanj, tega pa ne zatrjuje niti pritožnik, razen kolikor posebej izpostavlja sporazumnost spolnih odnosov po oškodovankinem 17. letu, kar pa je oškodovanka v postopku ves čas in argumentirano zanikala, navedla pa tudi razloge zakaj o tem, kar se je dogajalo med njima toliko let, ni spregovorila. Da se je zaradi obtoženčevega ravnanja počutila v stiski, da je v stiski bila tudi v času, ko je podala kazensko ovadbo in nato v času izvajanega dokaznega postopka pa jasno, prepričljivo in zanesljivo izhaja tudi iz ugotovitev izvedenke psihološke stroke, ki ji je prvostopenjsko sodišče upravičeno in v celoti sledilo in ko njenih zaključkov pritožnik ne izpodbija z razlogi, ki bi omogočali kakršnokoli resno preverjanje pravilnosti le teh. Razen v delu, da bi izvedenka pri oceni oškodovankine travmiranosti morala upoštevati tudi vpliv razhoda med njenima staršema na oškodovanko; da si je mati našla novega partnerja; biološki oče pa je z njimi prekinil vse stike. Do pomena teh okoliščin je višje sodišče že zavzelo stališče v točki 14 te odločbe in se na tam navedene razloge tudi na tem mestu sklicuje.

19. Pritožnik je v pritožbi navajal tudi, da je obtoženi duševno manj razvit, da je pri 24-tih letih začel razmerje s 16 let starejšo I. D., ki je imela troje otrok; da je obiskoval osnovno šolo ... in da ga je kot duševno manjrazvitega vodil tudi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, kar je po oceni pritožnika prvostopenjskemu sodišču narekovalo postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal mnenje o obtoženčevi intelektualni opremljenosti in njegovi duševni manjrazvitosti. Izvedenec bi lahko ugotovil vpliv obtoženčeve duševne manjrazvitosti na njegovo sposobnost pravilnega razumevanja in sposobnost imeti se v oblasti. Pritožnik je zato štel, da je izkazan dvom v obtoženčevo prištevnost, prvostopenjsko sodišče pa bi se glede na obtoženčeve izjave v predkazenskem postopku in način sodelovanja na glavni obravnavi tudi lahko prepričalo, da je obtoženi duševno manjrazvit, ker se tega ne da prezreti. Navajal je še, da je obramba podatek o tem, da je obtoženi obiskoval Osnovno šolo ... in Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, izvedela od obtoženčeve matere, ko je ta pooblastila obtoženčevega zagovornika odvetnika C. C. V dopolnitvi pritožbe je obtoženčev zagovornik priložil še listino Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše z dne 12. 12. 2020, ki je bila posredovana tudi okrožnemu državnemu tožilstvu, še pred predložitvijo spisa Višjemu sodišču v Ljubljani.

20. Iz določbe četrtega odstavka 369. člena ZKP izhaja, da pritožnik v pritožbi sicer sme navajati nova dejstva in nove dokaze (za kar gre tudi v tem primeru, ko zatrjuje, da je obtoženec duševno manj razvit in glede na predloženo listino Svetovalnega centra za mladostnike z dne 12. 12. 2020), vendar pritožnika pri takem navajanju navedena zakonska določba tudi omejuje na način, da mora pojasniti razloge, zakaj teh dejstev in dokazov ni navedel že prej. Ustavno sodišče je v odločbi Up - 109/4 z dne 11. 4. 2006 poudarilo, da ravno z zahtevanjem razlogov zakaj šele v pritožbi predlagani novi dokazi niso bili predlagani že prej, procesni zakon (ZKP) skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo (13. točka odločbe). Tako sprejetemu stališču je sledilo tudi Vrhovno sodišče - primeroma v odločbi I Ips 14857/2015 z dne 15. 6. 2017. Višje sodišče ugotavlja, da je obtoženec v obravnavanem postopku imel ves čas postopka kvalificirano pravno pomoč in da glede na naravo listine, ni moč šteti, da obrambi dejstvo obiskovanja šole s prilagojenim programom ni moglo biti poznano. Na drugačno odločitev in presojo pomena te okoliščine ne more vplivati dejstvo, da je bil za zastopanje obtoženca poleg že aktualnega zagovornika pooblaščen še nov zagovornik. Razen tega višje sodišče ugotavlja tudi, da obtoženčev zagovornik C. C. vztrajno uporablja termin obtoženčeve duševne manjrazvitosti, iz vložene listine pa to ne izhaja, kot tudi ne iz nobenih drugih podatkov spisa, saj ta (priloga B3) izkazuje le, da je A. A. prvič prišel na obravnavo v svetovalni center 22. 10. 1991, ko je obiskoval drugi razred osnovne šole in bil voden na tem centru do 23. 9. 1992, razlog obravnave pa so bile učne težave. Iz navedene listine izhaja tudi dvakratno obiskovanje male šole, da je A. A. drugi razred ponavljal, s pregledi pa je bilo ugotovljeno, da ima neharmonično razvite intelektualne sposobnosti, da so bile besedne sposobnosti mejne, nebesedne povprečne, večji primanjkljaji pa bili ugotovljeni na področju splošnega razumevanja, pomnenja in poznavanja splošnih pojmov. Vsebini prebranega je težko sledil in imel manj spretno grafo motoriko ter krajšo zbranost. Uspešnejši je bil na preizkusih matematike in praktičnih konstrukcijskih sposobnosti, navedeno pa je očitno predstavljalo podlago za predlog za prešolanje v tretji razred osnovne šole s prilagojenim programom. Naveden dopis se nanaša na povzetek pregleda dokumentacije, kar nakazuje, da se je ta povzetek nanašal na vso razpoložljivo dokumentacijo.

Tudi partnerska zveza moškega s starejšo žensko (z otroki) sama po sebi nikakor ne nakazuje na duševno manjrazvitost moškega, saj take zveze niso povsem neobičajne in celo lahko funkcionirajo.

Pritožnik zatrjuje dvom v obtoženčevo prištevnost tudi s tem, ko opozarja na obtoženčev zagovor ter izjavo v predkazenskem postopku in način sodelovanja na glavni obravnavi, vendar tudi takemu stališču višje sodišče ne more pritrditi. Iz izjave obtoženca v predkazenskem postopku izhaja le (list. št. 64-65), da svoje izjave ne bo podal, bo pa odgovarjal na vprašanje kriminalista, kar je tudi storil; na glavni obravnavi pa je tudi podal zagovor glede posameznih obtožbenih očitkov ter aktivno sodeloval s podajanjem pripomb in vprašanj, ko so bile zaslišane posamezne priče. Kaj tako nenavadnega in iz katerih delov njegovih izjav izhaja karkoli takega, da bi bilo sposobno vzbuditi kakršenkoli pomislek v obtoženčevo prištevnost, pritožnik ni pojasnil in se višje sodišče do tako posplošenih navedb ne more konkretneje opredeliti. Glede na način procesnega udejstvovanja obtoženca v postopku se očitno tudi prvostopenjskemu sodišču ni porodil prav nikakršen pomislek ali celo dvom v obtoženčevo prištevnost. 21. Nova dejstva in novi dokazi, na kar v pritožbi opozarja pritožnik, niso samostojni pritožbeni razlog temveč sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja4. Da je novo dejstvo oziroma nov dokaz pravilno uveljavljen v pritožbi, morajo biti izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 369. člena ZKP, čemur pa v obravnavanem primeru ni bilo zadoščeno, saj pritožnik ni razumno pojasnil, zakaj ta dejstva oziroma dokazi niso bili navajani oziroma predloženi že prej. Na drugačno oceno ne more vplivati navajanje pritožnika, da je obtoženčeva mati K. K. skušala priti tudi do dokumentacije v Svetovalnem centru za obtoženca, vendar do le te ni mogla priti zaradi epidemiološkega stanja v državi, pri čemer ne gre prezreti, da se obtoženec nahaja v priporu od 24. 2. 2020 dalje, obravnavana zadeva pa je priporna in tudi epidemiološke razmere v državi, vsaj sodišča pri pridobivanju potrebne dokumentacije ne bi ovirale, če bi dokazni predlog v tej smeri seveda bil sploh podan. Ker obtoženčeva obramba ni podala dokaznega predloga že pred sodiščem prve stopnje in tudi ni izkazala z utemeljenimi razlogi, zakaj tega ni storila, višje sodišče zaključuje, da obtožencu ni bila kršena pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave - pravica do poštenega postopka.

22. Na kršitev kazenskega zakona nakazuje tudi nadaljnja navedba pritožnika, da bi bilo potrebno šteti, da ravnanji obtoženega pod točkama 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe (kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1) predstavljata eno kaznivo dejanje in sicer po drugem odstavku 182. člena KZ-1 za kateri je tudi sicer prvostopenjsko sodišče določilo bistveno previsoki kazni.

Višje sodišče najprej ugotavlja, da se je obtoženčevemu zagovorniku očitno napačno zapisala označba člena, ki bi ga bilo potrebno po njegovem uporabiti, saj se določba 182. člena KZ-1 nanaša na kaznivo dejanje malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti, tako da je očitno, da je imel v mislih uporabo določbe drugega odstavka 192. člena KZ-1. Pritožbenim zavzemanjem za to, da bi šlo za eno kaznivo dejanje pa ni moč slediti. Gre za raznovrstni kaznivi dejanji usmerjeni zoper različna kazensko pravno varovana objekta (v primeru kaznivega dejanja grožnje so varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, v primeru kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe pa je objekt zaščite mladoletna oseba). Razen tega gre med kaznivima dejanjema tudi za različen krog možnih storilcev le teh (pri kaznivem dejanju grožnje je storilec lahko vsak, pri kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe pa le storilec, ki ima določene lastnosti oziroma položaj - delicta propria). Še posebej pa je pomembna in upoštevna tudi okoliščina, da gre za različen časovni okvir izvršitvenih ravnanj kot to izhaja že iz izreka izpodbijane sodbe pod točko 3 in 4, saj kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe datira v časovno obdobje od začetka leta 2011 do 10. 12. 2014, kaznivo dejanje grožnje pa z dne 22. 2. 2020. 23. Navajanje pritožnika, da je jasno, da so dejanja, s katerimi se tako ali drugače prizadene oškodovančevo spolno integriteto zelo različna in intenzivna in da je ocena, ali gre za spolno dejanje oziroma dejanje, s katerimi lahko drugače prizadeta spolna integriteta drugega, odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera, je tudi po oceni višjega sodišča pravilno, vendar navedeno pritožnik povezuje z navajanjem, da je o konkretnem stiku med obtožencem in oškodovanko izpovedala samo sestra oškodovanke, ko je opisala situacijo, da je obtoženec ležal na postelji poleg oškodovanke in imel roko na njenih prsih. Drugih dokazov, da bi obtoženec spolno nadlegoval oškodovanko, pa da ni.

Takšne navedbe višje sodišče ocenjuje za protispisne, saj je obtoženčev zagovornik očitno povsem prezrl izpovedbo G. D. o tem, da je obtoženec nad njo izvajal ne le spolna dejanja, ki jih je tudi opisala, temveč z njo tudi spolno občeval, in ko je tudi navajala v katerem časovnem obdobju. Zato takšno navajanje meji na sprenevedanje, sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 30092/2016 pa tudi ne obravnava primerljive dejanske situacije, zato sklicevanje na navedeno odločbo ne more privesti do drugačne ocene o vrsti, teži in pomenu obtoženčevih spolnih ravnanj usmerjenih zoper oškodovanko.

24. Oba zagovornika odločbo o kazenski sankciji izpodbijata z vsebinsko primerljivimi okoliščinami in sicer, da je prvostopenjsko sodišče v premajhni meri upoštevalo, da obtoženec doslej še ni bil obsojen, zagovornik C. C. je navajal tudi, da se ne nahaja v drugih kazenskih postopkih; da je obtoženec pomagal po finančni plati družini v kateri je živel in skrbel za bolno partnerko; odvetnik B. B. pa je kot olajševalno okoliščino, ki ni bila upoštevana, navajal, da sta bila obtoženec in oškodovanka par od 16 leta in zaročena.

Razlogi glede vrste in višine obtožencu določenih in izrečene enotne zaporne kazni so navedeni v točki 19 izpodbijane sodbe. Upoštevaje zakonsko predpisan okvir kaznovanja za posamična kazniva dejanja, je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dosedanjo obtoženčevo neobsojenost, ki jo kot edino okoliščino upravičeno izpostavljata tudi oba pritožnika, tej okoliščini pa je dalo primeren in zadosten dokazni pomen. Ni pa moglo prezreti niti ugotovljenih obteževalnih okoliščin, ki sta jih pritožnika povsem zanemarila, to pa je dolgoletno kontinuirano izvajanje različnih vrst nasilja nad oškodovanko (fizično, spolno, psihično), kar je trajalo kar več kot pol oškodovankinega življenja, pri čemer mu glede na način izvrševanja kaznivih dejanj in okoliščine, v katerih je do izvrševanja različnih kaznivih dejanj prihajalo, ni bilo mar ničesar drugega kot zadovoljevanje lastnih potreb, želja in nagnenj, ne pa otroka, njenega otroštva in mladosti, stisk, ki jih je povzročil in zaradi katerih je globoko travmatizirana kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Vsem okoliščinam izpostavljenim v točki 19 višje sodišče lahko brez zadržkov pritrdi, ker ocenjuje, da so obtožencu določene primerne zaporne kazni, izrečena tudi enotna primerna in predvsem pravična kazen, ne glede na to, da jo obtoženec in pritožnika štejejo za bistveno previsoko.

25. Pritožbi obtoženčevih zagovornikov sta se po povedanem izkazali za neutemeljeni. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

26. Čeprav obtoženec s pritožbama ni uspel, ga je višje sodišče, upoštevaje določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ter ob dejstvu, da se bo obtoženec poslej nahajal na daljšem prestajanju kazni, ocenilo, da obtoženec nima realnih možnosti za plačilo stroškov pritožbenega postopka, zato ga je plačila le teh oprostilo.

1 Odločbe Up-304/96 z dne 10. 12. 1996, Up-339/96 z dne 18. 9. 1997, Up 11/00, Up 3367/07 in druge. 2 I Ips 118/08, 154/06, I Ips 564417/2012, I Ips 43956/2017, I Ips 11894/2014 z dne 12. 1. 2021. 3 I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020. 4 I Ips 45377/2012 z dne 28. 9. 2017.