Jedro

Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.

Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 3. 2016 in pod isto številko z dne 9. 11. 2015 ter se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za upokojitev in da mu je toženec dolžan v roku 60 dni izdati ustrezno odločbo, na podlagi katere bo pridobil status upokojenca oziroma pravico do starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da sporna sodba ni zakonita, saj niso upoštevane določbe veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki urejajo pravico do starostne pokojnine, upoštevajoč okoliščine, ki so obstajale pri njem v času, ko je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi stečaja delodajalca. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo pomembnega in odločilnega dejstva, da je imel status brezposelne osebe od decembra 2012 dalje in da je bil prejemnik denarnega nadomestila s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Tožnik je v letu 2012 na podlagi 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) izpolnjeval vse zakonske pogoje za starostno upokojitev, vendar je sodišče to določbo prezrlo in odločilo v nasprotju s takrat veljavnim zakonom. Bistvena okoliščina je, da je tožnik na dan 31. 12. 2012 imel status brezposelne osebe in je bil prejemnik denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. To pa je bil bistveni pogoj za priznanje pravice do starostne upokojitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pri odločanju upošteva navedena dejstva in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 3. 2016, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 9. 11. 2015. S slednjo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. V postopku je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za starostno pokojnino po ZPIZ-2, niti pogojev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V tej zadevi je torej sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik rojen 12. 6. 1959 na dan 9. 11. 2015 (datum prvostopne odločbe toženca) dopolnil starost 56 let in 40 let ter 3 mesece pokojninske dobe, od tega 37 let, 9 mesecev in 28 dni pokojninske dobe brez dokupa in 2 leti, 5 mesecev in 9 dni druge zavarovalne dobe. Tožnik je imel tudi benificirano delovno dobo s stopnjo povečanja 12/16 v trajanju 2 leti in 11 mesecev. Nadalje iz dokumentacije izhaja, da je bila tožniku z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 16. 11. 2012 priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas 19 mesecev za obdobje od 30. 10. 2012 do 30. 5. 2014 oziroma se mu je pravica do nadomestila iztekla 7. 6. 2014, ker mu je v obdobju od 15. 5. 2014 do 31. 5. 2014 pravica zaradi vključitve v javna dela, mirovala.

7. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine, utemeljeno zavrnilo.

8. Po 27. členu ZPIZ-2 bi tožnik za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2015 moral dopolniti 59 let starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa (peti odstavek) oziroma starost 64 let in 6 mesecev in vsaj 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek).

9. Starost 64 let in 6 mesecev se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 lahko zniža za toliko, kolikor je zavarovanec imel benificirane delovne dobe. V konkretnem primeru se lahko zniža za 2 leti, 11 mesecev oziroma za 35 mesecev, kolikor je tožnik imel benificirane delovne dobe, na starost 61 let in 7 mesecev.

10. Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.

11. Tožniku tudi, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati.

12. Vse navedeno pomeni, da tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine ne izpolnjuje. Ker je tožnik uveljavljal pravico do starostne pokojnine tudi po določbah ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno razčiščevalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. V prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in to pravico uživa vse do izteka obdobja, za katerega mu je bila dodeljena, ali mu je ta pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi, veljavnimi do uveljavitve tega zakona, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Pomeni, da morata biti pri zavarovancu, ki uveljavlja upokojitev po ZPIZ-1 v času veljavnosti ZPIZ-2, izpolnjen ne le pogoj, da je bil uživalec denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na dan 31. 12. 2012 in da je to pravico užival vse do izteka obdobja za katero mu je bila ta pravica dodeljena oziroma mu je bila priznana pravica, pač pa tudi, da je v tem obdobju izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik, ki se mu je pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti iztekla 7. 6. 2014, pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine pa do tega datuma ni izpolnil, niti po izteku te pravice ni pridobil pravice do plačila prispevkov (odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 3. 11. 2014), ne sodi med upravičence določene v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice na podlagi določb ZPIZ-1. 13. Tožnika pa tudi ni mogoče šteti za upravičenca iz sedmega odstavka 394. člena ZPIZ-2. Po tej določbi zavarovanec, ki mu bo na podlagi postopkov ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev v skladu s 97. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, 79/06 - ZZZPB-F, 103/07, 45/08 - ZArbit) o katerih je bil Zavod RS za zaposlovanje obveščen pred 31. decembrom 2012, odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov do 30. 6. 2013, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pod pogojem, če mu je na dan 31. decembra 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Gre za prehodno in končno določbo in taksativno določene pogoje, pod katerimi lahko le zavarovanci, ki kumulativno izpolnjujejo te pogoje, uveljavijo pravico do starostne upokojitve po ZPIZ-1 in jih z dodatno razlago ni mogoče širiti oziroma širiti kroga upravičencev.

14. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožniku delovno razmerje prenehalo 30. 10. 2012 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012, zaradi stečajnega postopka delodajalca na podlagi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih. Iz dokumentacije je razvidno, da je Zavod RS za zaposlovanje o napovedanem prenehanju bil obveščen dne 15. 10. 2012, vendar je do prenehanja delovnega razmerja pri tožniku prišlo že 30. 10. 2012, to je še preden je ZPIZ-2 in določba sedmega odstavka 394. člena začela veljati. Določba sedmega odstavka 394. člena ZPIZ-2 velja za tiste zavarovance, ki jim delovno razmerje preneha po 1. 1. 2013 ob hkratnem izpolnjevanju vseh pogojev, določenih v citirani določbi.

15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo vse relevantne okoliščine ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2 in po ZPIZ-1 in pravilno zaključilo, da pogojev po nobeni določbi citiranih predpisov ne izpolnjuje, je pritožbeno sodišče v skladu s določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.