Jedro

Pri presoji ponovne prošnje za mednarodno zaščito je relevantno predvsem, ali zatrjevani pritožnikov strah pred posledicami razkritja spolne usmerjenosti v Republiki Sloveniji predstavlja opravičljiv razlog, da tega ni razkril že v postopku odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3/2018/73 (1222-08) z dne 18. 8. 2023. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov drugi zahtevek, vložen 2. 8. 2023, za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke. Presodilo je, da tožnik ni dokazal, da brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni zatrjeval svoje istospolne usmerjenosti kot razloga za uveljavljanje mednarodne zaščite, kot to zahteva tretji odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da čeprav sta toženka in sodišče prve stopnje upoštevala njegovo splošno verodostojnost pri ugotavljanju njegove identitete, pa nista štela, da je verodostojen pri izražanju svoje spolne identitete, ker te okoliščine ni razkril takoj, ko bi jo po presoji sodišča in tožene stranke moral. Noben od navedenih organov pa ni navedel, kdaj prej naj bi jo razkril. V zvezi očitki o nekonsistentnosti svoje izpovedbe navaja, da je bistveno, ali je lahko imel strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi svoje spolne usmerjenosti. Toženki in sodišču očita, da nista upoštevali sodne prakse "Evropskega sodišča" (C-148/13), ko zaradi morebitnih subjektivnih zadržkov na strani prosilca ni dopustno sklepati na njegovo neverodostojnost zgolj zato, ker se ni razkril ob prvi priložnosti. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da pogoji iz 64. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek 65. člena).

7. Predmet izpodbijane sodbe je torej presoja dopustnosti drugega pritožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti,1 ne pa presoja vsebinske (ne)utemeljenosti njegove druge prošnje za mednarodno zaščito. Zato so za odločitev nebistveni tudi sicer nekonkretizirani pritožbeni očitki, da naj bi bili manj natančno obravnavani vsebinski elementi zahtevka, čeprav pri tem ne bi smelo priti do razlikovanja glede na to, ali gre za prvo ali za naknadno prošnjo, in splošne navedbe o nedopustnosti zahtev po določenih načinih dokazovanja istospolne usmerjenosti, pri čemer tudi ni razvidno, da bi bil pritožnik s takimi zahtevami dejansko soočen.

8. Ni sporno, da je pritožnik v tej zadevi sam navajal, da je odšel iz Alžirije zaradi svoje istospolne usmerjenosti, prav tako ne, da je ta okoliščina obstajala že v času njegovega prvega postopka odločanja o mednarodni zaščiti. Sporno pa je, kar je sodišče presojalo v izpodbijani sodbi, ali zatrjevani pritožnikov strah pred posledicami razkritja spolne usmerjenosti v Republiki Sloveniji predstavlja opravičljiv razlog, da tega ni razkril že v postopku odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito. To presojo pritožnikovih pavšalnih navedb o strahu (v izpodbijani sodbi so opredeljene kot golo zatrjevanje) je sodišče prve stopnje ocenilo v kontekstu okoliščin obravnavanega primera, pri čemer se je sklicevalo na ugotovitve v sklepu toženke, kot na pritožnikove navedbe na glavni obravnavi.

9. Sodišče je tako upoštevalo, da je bil pritožnik v Sloveniji in v postopku za priznanje mednarodne zaščite od leta 2017, a je šele po petih letih ko razlog za odhod iz Alžirije in prošnjo za mednarodno zaščito navedel istospolno usmerjenost, čeprav je za to imel možnost ob razgovoru na policijski postaji za izravnalne ukrepe pred podajo prve prošnje 27. 12. 2017, ob vložitvi prošnje 29. 12. 2017, na osebnem razgovoru 12. 3. 2018 in tudi ob vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite 26. 9. 20222 (25. in 24. točka obrazložitve v zvezi s 6. točko izpodbijane sodbe), ko je bil vsakokrat seznanjen z zaupnostjo postopka in je imel možnost, da se izjavi. Zato in upoštevaje, da je pritožnik po lastni navedbi v Sloveniji živel dalj časa s partnerjem v času postopka, je sodišče kot neprepričljivo zavrnilo njegovo pojasnilo, da se je v Sloveniji bal, da ga ne bi tukaj sprejeli takšnega, kot je, in da bo tako kot v Alžiriji, ko se je zaradi tega srečal s težavami (da pa resničnih težav tam ni imel, ker se tam ni razkril). Ob tem je sodišče prve stopnje tudi opozorilo (v 26. točki obrazložitve) na pritožnikovo spreminjanje izjav glede tega, kdaj je odkril svojo istospolno usmerjenost (ali že v Alžiriji ali šele po prihodu v Slovenijo), kar je oprlo na njegove navedbe v tožbi in na glavni obravnavi 9. 1. 20233 (torej na navedbe v upravnem sporu, ki se je vodil v zvezi z njegovim prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka odločanja o azilu) ter na (drugačne) navedbe v drugem zahtevku. Na tej podlagi je kot nedokazano zavrnilo tožbeno navedbo, da naj bi pritožnik govoril enako od trenutka, ko glede izražanja te osebne okoliščine ni imel več zadržkov.

10. Glede na navedeno je očitno neutemeljena pritožbena navedba, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo glede pritožnikovega nestrinjanja o kontradiktornosti njegovih izjav in da je navedlo le, da ima pritožnik pravico, da se z ugotovitvami toženke ne strinja, kar pa da še ne dokazuje utemeljenosti tožbe. Prav tako ne drži, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker da naj ne bi bilo razvidno, kdaj bi tožnik lahko izpostavil razlog za mednarodno zaščito, saj je navedeno, kdaj je pritožnik imel stike z uradnimi osebami. Vrhovno sodišče zaradi nekonkretiziranosti zavrača tudi očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožnikovih navedb v pripravljalni vlogi o strahu oziroma sramu.

11. Zgrešena je trditev v pritožbi, da je stališče sodišča prve stopnja, da bi moral pritožnik navedeni razlog navajati že takoj ob podaji prvega zahtevka. Takega stališča v izpodbijani sodbi ni in tako tudi ne razlage, da bi se moral pritožnik razkriti ob prvi priložnosti, ko se je lahko izrekel o razlogih za preganjanje, ne glede na to, ali so tedaj pri njem še obstajali zadržki subjektivne narave. Tako je neutemeljeno sklicevanje na prakso Sodišča EU (SEU),4 da v tovrstnih primerih ni dopustno sklepati na neverodostojnost prosilca le zaradi tega, ker ta svoje spolne usmerjenosti ni razkril ob prvi priložnosti, ko se je lahko izjavil o razlogih za preganjanje. Dejanskega sklepanja sodišča pritožba ne more izpodbiti niti s splošnim sklicevanjem na pomen varnosti, ki jo morajo osebe LGBTIQ čutiti, da se razkrijejo, in ki naj bi izhajala iz resolucije Evropskega parlamenta,5 saj pritožnik ne trdi konkretizirano, da je v tej zadevi podal pravočasne navedbe o tem, kako se je navedeno odražalo v njegovem primeru.

12. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo, zakaj ni verjelo pritožnikovim navedbam o strahu in kot enega od razlogov navedlo njegovo nekonsistentnost v izjavi glede nastanka razloga za preganjanje v izvorni državi. S tem v zvezi pritožba zatrjuje, da ne more biti bistveno, kje je pritožnik prepoznal svojo istospolno usmerjenost, pomembno je, ali je lahko imel v izvorni državi strah pred preganjanjem zaradi svoje spolne usmerjenosti.

13. Navedena trditev bi držala, če bi prvostopenjsko sodišče meritorno odločalo o pritožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, ko se kot relevantna ugotavlja utemeljenost sedanjega prosilčevega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo zaradi tveganja, da bo tam izpostavljen preganjanju zaradi enega od zakonskih predvidenih razlogov (v tej zadevi zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini na podlagi spolne opredelitve – četrta alineja prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1). V postopkovnem smislu, to je za vprašanje konsistentnosti pritožnikovih izjav kot pomembnem elementu njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene njegove izpovedi, pa je omenjena navedba neutemeljena.

14. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da ni mogoče uporabiti prekluzije iz 52. člena ZUS-1,6 če gre za splošno znana dejstva. Če dejansko gre za taka dejstva (pritožba kot primer navaja, da so splošno znane informacije o kaznivosti homoseksualnosti v Alžiriji in zgodovinskega odnosa do homoseksualnosti na splošno), ima to lahko posledico na procesnem področju, saj splošno znanih dejstev v upravnem sporu ni treba dokazovati (peti odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Če jih ni treba dokazovati, pa še ne pomeni, da stranki dejstev, na katere se sklicuje, ni treba navajati že v postopku pred izdajo upravnega akta.

15. Glede na navedeno in ker druge navedbe za odločitev niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Odločitev, da se zavrže pritožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti, je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 36/2023 z dne 5. 4. 2023. V navedeni zadevi je tožnik šele v tožbi zatrjeval naknadno spremembo spolne usmerjenosti, pri čemer je Vrhovno sodišče presodilo, da gre v tem primeru za drug razlog preganjanja, kot ga je uveljavljal pred toženko in o katerem je odločila z izpodbijanim sklepom, zaradi česar je tožnikova homoseksualnost novo dejstvo, ki ga lahko uveljavlja z novim zahtevkom, ne pa dovoljena tožbena novota v smislu 52. člena ZUS-1, ki bi jo bilo treba upoštevati že v takratnem upravnem sporu. 2 Pravilen datum je 4. 8. 2022, tako tudi v 2. točki izpodbijane sodbe. 3 Ta je bila opravljena v upravnem sporu, o katerem je Vrhovno sodišče odločalo v že omenjeni pritožbeni zadevi I Up 36/2023. 4 Gl. sodbo Sodišča (EU) z dne 2. 12. 2014 v združenih zadevah A, B, C proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, št. od C-148/13 do C-150/13. 5 Gre za Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 20. aprila 2023 o splošni dekriminalizacijihomoseksualnosti glede na nedavne dogodke v Ugandi. 6 Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.