Jedro

V skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, ob tem pa ni pomembno, ali je ravnala po lastni volji ali po navodilih koga drugega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 7. 2001, s katero je ta (v izpodbijanem delu) kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 9. 3. 2001. Z navedeno prvostopenjsko carinsko odločbo je bil tožnik kot solidarni carinski dolžnik (poleg družbe A. d.o.o., in družbe B. d.o.o.)zavezan k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost v skupnem znesku 2.203.500,00 SIT za plinsko olje, ki je bilo po enotni carinski listini Carinske izpostave T.S. z dne 27. 8. 1999 (v nadaljevanju: ECL), napoteno na Carinsko izpostavo T.L., kamor pa ni nikoli prispelo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za tranzitni carinski postopek, ki se ni končal s predajo carinskega blaga namembni carinarnici. Tožnik je namreč kot voznik cisterne s plinskim oljem na meji prejel ECL in blago namesto na carino odpeljal na razkladanje v L., kjer je omogočil prečrpanje olja. Na podlagi teh dejstev je po presoji sodišča prve stopnje carinarnica upravičeno štela, da je tožnik odstranil blago izpod carinskega nadzora, preden je bil plačan carinski dolg. V skladu z določbami 145. člena Carinskega zakona (CZ, Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora nastane carinski dolg, zanj pa je odgovoren tisti, ki je odstranil blago izpod carinskega nadzora, to je tožnik kot voznik. Okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi in na glavni obravnavi, se ne nanašajo na odločilno dejansko stanje, zato sodišče prve stopnje ni izvedbo dokazov, ki so bili v zvezi s tem predlagani. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih prejemnika, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo iz ECL, ki pa mu nesporno ni sledil. Ne more se sklicevati niti na ugotovitve iz postopka o prekršku, saj gre za postopek, ki na carinskega nima neposrednega vpliva. Obveznost tožnika je z zakonom določena kot solidarna (150. člen CZ), kar pomeni, da njegov ugovor zaporedja ni na mestu. Ugovori v zvezi s stvarno in krajevno pristojnostjo organov, ki so odločali v zadevi, niso utemeljeni. Zakaj ustna obravnava v carinskem postopku ni bila potrebna, je pravilno obrazložila že tožena stranka. Možnost zastopanja po pooblaščencu je imel tožnik ves čas postopka, ravno tako so bili pravilno sestavljeni zapisniki o naknadnem preverjanju deklaracij. Na pripombe, ki jih je podal po pooblaščencu, pa je tožnik prejel tudi odgovor.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 72. člena ZUS. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da ene odločbe tožene stranke, s katero je odločeno tako o obveznosti špediterja kot voznika, ni mogoče ločeno obravnavati v dveh postopkih. Špediter in voznik sta enotna sospornika in zato zanju ni mogoče izdati različnih sodb. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih okoliščinah, saj ni jasno, na katerih dokazih gradi sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno. Iz izreka dokončne carinske odločbe ne izhaja, v katero kategorijo izmed štirih možnih carinskih dolžnikov po tretjem odstavku 145. člena CZ sodi tožnik. Voznik je le izpolnjeval navodila, vezana na izročitev blaga, in bi ga lahko obravnavali le kot osebo iz 2. alineje tretjega odstavka 145. člena CZ. V tem primeru bi bilo treba ugotavljati, ali se je voznik zavedal oziroma moral zavedati, da odstranjuje blago izpod carinskega nadzora. Poleg tega je voznik tovornega vozila le v pravnem razmerju do prevoznika (nosilca dejavnosti), za vsa razmerja do tretjih oseb pa je odgovoren nosilec dejavnosti. Dejansko je blago izpod carinskega nadzora samovoljno odstranil uvoznik, ki ga je po vedenju tožnika tudi prodal. Dokazovanje v to smer je sodišče prve stopnje onemogočilo, s čimer je kršilo pravico do enakosti ter načelo zakonitosti. Kršena so bila pravila o krajevni in stvarni pristojnosti carinskih organov. Carinski postopek je dejansko vodil delavec tožene stranke, saj je prvostopenjski organ le povzel ugotovitve iz zapisnika inšpektorja, ki je delavec Generalnega carinskega urada, ki je sestavni del tožene stranke. S tem je bilo kršeno načelo devolutivnosti. Zavrnitev njegovih dokaznih predlogov na glavni obravnavi vsebinsko pomeni, da glavna obravnava ni bila opravljena. Zaradi tega je ostalo nepojasnjeno tudi, kakšna je krivda carinskih organov, da niso vzpostavili zakonitega stanja in dosegli poplačilo carine s prodajo spornega blaga oziroma z vnovčitvijo bančne garancije.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je tožbi voznika in špediterja obravnavalo ločeno. Po določbi prvega odstavka 41. člena ZUS (enako določbo ima prvi odstavek 42. člena ZUS-1) lahko sodišče s sklepom več pri njem odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru tudi ni bilo podlage za uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 – UPB2), ki se nanašajo na institut sosporništva. Enotno sosporništvo je podano, če se spor lahko reši na enak način za vse udeležence materialnopravnega razmerja. To pride v poštev le, če so predmet spora obveznosti iste vrste, ki se opirajo na istovrstno dejansko in pravno podlago. V obravnavanem primeru je predmet spora sicer istovrstna obveznost – plačilo carinskega dolga, naložena vozniku in špediterju na podlagi določbe 145. člena CZ. Vendar pa navedena določba razlikuje tri kategorije carinskih dolžnikov, pri čemer jih razlikuje glede na njihovo ravnanje. Za carinski dolg sicer lahko odgovarja več carinskih dolžnikov, vendar odgovornost vsakega izmed njih temelji na različni dejanski in pravni podlagi.

9. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožnik carinski dolžnik v smislu 1. alineje tretjega odstavka 145. člena CZ. Po tej določbi je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Za odločitev v obravnavani zadevi torej zadostuje le ugotovitev, da je tožnik tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora. Ker je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da tožnik carinskega blaga, prijavljenega v tranzitni postopek, ni odpeljal namembni carinarnici, kar je bil dolžan storiti glede na ECL, ki jo je prejel ob prevzemu blaga, ampak je blago razložil drugje, in da za predmetno blago carina ni bila plačana, je tudi po presoji revizijskega sodišča tako ugotovljeno dejansko stanje zadostna podlaga za sklep, da je tožnik blago odstranil izpod carinskega nadzora in je zato carinski dolžnik. Glede na navedeno zakonsko določbo v tej zadevi torej niti ni pomembno, ali je tožnik carinsko blago odstranil izpod carinskega nadzora po lastni volji ali po navodilih koga drugega. O tem vprašanju je vrhovno sodišče že zavzelo isto stališče v zadevah I Up 792/2004, I Up 793/2004, I Up 823/2004, I Up 824/2004, I Up 825/2004, I Up 826/2004, I Up 827/2004, I Up 828/2004, I Up 829/2004, X Ips 836/2004, X Ips 898/2004, X Ips 951/2004 in X Ips 967/2004. 10. Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov oziroma da nima razlogov o odločilnih okoliščinah. Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožnika (v zvezi s stvarno in krajevno pristojnostjo ter vodenjem obravnavanega carinskega postopka) ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeliti. Za sklicevanje na utemeljitev upravnega akta pa je imelo sodišče prve stopnje podlago v določbi drugega odstavka 67. člena ZUS (enako določbo ima drugi odstavek 71. člena ZUS-1), po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in v sodbi to ugotovi. Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožnikove dokazne predloge. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pravilno pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, hkrati pa tudi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev, zaradi česar revizijski ugovor v tej smeri ravno tako ni utemeljen. V zvezi z revizijskimi navedbami o vnovčitvi bančne garancije pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi sporna odločba o odmeri carinskega dolga, ki je izvršilni naslov. Zato je vprašanje unovčenja bančne garancije kot instrumenta za zavarovanje carinskega dolga pomembno v postopku prisilne izterjave carinskega dolga in ne v postopku odmere.

11. Revizijski ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), do katerih se je sicer že opredelilo sodišče prve stopnje, na drugačno odločitev nimajo vpliva, ker zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1. Na podlagi 85. člena ZUS-1 revizijsko sodišče tudi ni preizkušalo izpodbijane sodbe v smeri dejanskega stanja.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.