Jedro

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.

Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka.

Kabelski operaterji morajo razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic.

Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.816,74 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. Tožeča stranka je izdajatelj medija posebnega pomena, TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3 (drugi odstavek 112. člena Zakona o medijih, ZMed). Tožena stranka pa je operater programov (drugi odstavek 112. člena ZMed), ki je v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZMed dolžan neodplačno razširjati televizijske programe posebnega pomena vsem uporabnikov njenih storitev. Navedene TV programe tožeče stranke je tožena stranka vključila v svoje osnovne programske sheme, ki so dostopne vsem uporabnikom njenih storitev. Tožeča stranka je po pooblaščencu Kabelski koordinaciji EBU (v nadaljevanju: EBU), ki je deloval v njenem imenu in za njen račun s toženo stranko v letu 2015 sklenila Licenčno pogodbo (A2, v nadaljevanju: Licenčna pogodba). Priloga Licenčne pogodbe je še: (1) seznam javnih TV organizacij in programov, (2a) obrazec za poročanje, (2b) seznam retransmisiranih programov pri operaterju, (3) Aneks k licenčni pogodbi, (4) dodatek k licenčni pogodbi RTV Slovenija in operaterjem. Tožena stranka je skupaj s podpisano Licenčno pogodbo, EBU poslala še Izjavo o pridržku z dne 9. 10. 2015 v zvezi z neodplačnim razširjanjem programov tožeče stranke (v nadaljevanju: Pridržek, B2).

2. Licenčna pogodba je bila sklenjena za obdobje od 10. oktobra 2010 do 31. decembra 2014. Tožena stranka se je z Licenčno pogodbo zavezala, da bo plačala tožeči stranki za uporabo avtorskih in sorodnih pravic. Na podlagi plačila določenega v osmem odstavku 10. člena Licenčne pogodbe, je tožeča stranka toženi stranki izdala račun št. 16-1690090006 z dne 10. 5. 2016 v znesku 529.306,90 EUR z zapadlostjo 9. 6. 2016 za nadomestilo za navedeno obdobje. Račun naj bi bil plačan največ v šestih enakih obrokih. V skladu z določilom osmega odstavka 10. člena Licenčne pogodbe je zadnji obrok zapadel v plačilo najkasneje 30. 4. 2016. Predmet tožbenega zahtevka je neplačani račun.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi v bistvenem nespornega dejanskega stanja odločitev materialnopravno oprlo na tretji odstavek 112. člena ZMed, ki izdajateljem radijskih in televizijskih programov posebnega pomena nalaga, da operaterjem omogočijo neodplačno razširjanje njihovega programa, razen obveznosti iz naslova kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Pri tem se je opredelilo do položaja tožeče stranke, ki uresničuje javni interes, ker ima njen program posebni pomen (76. člen ZMed). Podlaga za uspeh tožeče stranke je odločitev sodišča, ki temelji na pogodbeni obveznosti tožene stranke o plačilu licenčnine za uporabo avtorskih in sorodnih pravic tožeče stranke. Pridržka v zvezi s programi tožeče stranke sodišče prve stopnje ni ocenilo kot pravno odločilnega dejstva v smislu 30. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka se je namreč sklicevala na molk EBU po prejemu podpisane Licenčne pogodbe in Pridržka, kar bi po mnenju tožene stranke pomenilo, da ni dolžna plačati tožeči stranki vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je oblikovalo stališče, da je bila Licenčna pogodba sklenjena ter da enostranski Pridržek nima pravnih učinkov. Pojasnilo je, da Pridržek v bistvu pomeni ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe.

4. Glede pomena določb ZMed, ki jih je v bran svojemu stališču, da ni dolžna plačati vtoževanega zneska nadomestila, uveljavljala tožena stranka pa je sodišče prve stopnje razložilo tretji odstavek 112. člena ZMed. Navedena določba namreč uzakonja obvezno brezplačno razširjanje programov izdajatelja, to je tožeče stranke, in se nanaša izključno na ureditev tehničnih obveznosti, ki izvirajo iz pravnega razmerja med kabelskimi operaterji in RTV organizacijami glede obveznosti prenosa. Nikakor pa se tretji odstavek 112. člena ZMed ne nanaša na vprašanje opustitve plačila avtorske in sorodnih pravic. ZMed ureja vprašanja medijev, medtem ko je glavni predpis, ki ureja avtorske pravice Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP).

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugovor zastaranja tožene stranke z razlogi, da je v Licenčni pogodbi določeno, da je zadnji rok za plačilo obveznosti, ki se lahko poravna največ v šestih enakih obrokih, 30. 4. 2016. Izčrpno je pojasnilo, zakaj v tem primeru kasnejša izdaja računa in v računu določena kasnejša zapadlost obveznosti (9. 6. 2016), ni povzročila pomika začetka teka zastaralnega roka naprej (na 10. 6. 2016). Ker je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 30. 4. 2019, je zaključilo, da zastaranje ni nastopilo niti po 346. niti po 349. členu OZ.

_**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke**_

6. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi tako da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

7. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

_**K odločitvi o pritožbi**_

8. Pritožba ni utemeljena.

_**O licenčni pogodbi**_

9. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje jasnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje o vsebini in pomenu Licenčne pogodbe, kot je zapisana. Pogodba namreč ustvarja medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank po pravilu _"pacta sunt servanda"_ (9. člen OZ) Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe (pred podpisom) seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ).1 Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.

10. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. V prvem odstavku 18. člena Licenčne pogodbe so stranke določile, da vse priloge k tej pogodbi predstavljajo sestavni del te pogodbe (in so navedene na koncu pogodbe kot priloge 1, 2a, 2b, 3, 4). Med njimi ni Pridržka. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člena OZ). Nadalje je nesporno dejstvo, da je Licenčna pogodba sklenjena in med strankama pravno učinkuje. Stranke so z Licenčno pogodbo med seboj uredile pretekle zadeve v zvezi z licenco za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano kabelsko retransmisijo programov javnih izdajateljev programov v okviru kabelske koordinacije EBU v Sloveniji, in sicer za obdobje od 10. oktobra do 31. 12. 2014 (gl. Uvodne ugotovitve in 12. člen Licenčne pogodbe).2 Tožena stranka v njej nastopa kot eden od operaterjev, ki se je javnim izdajateljem (oboje v smislu Uvodnih ugotovitev Licenčne pogodbe), konkretno tistim in za tiste programe, ki so navedeni v Prilogi št. 1 (med njimi so tudi trije programi tožnice: TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3) zavezala plačati nadomestilo v zameno za izvajanje licence za kabelsko retransmisijo skladno z 8. členom Licenčne pogodbe.3

11. V okviru materialnopravne presoje Licenčne pogodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre pri Pridržku le za ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe. Zaveza tožene stranke iz Licenčne pogodbe namreč brez Pridržka ne bi bila nič drugačna. Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s : _„... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov“_, zato daje izjavo o pridržku glede tistih določb Licenčne pogodbe (in njenih prilog), ki vzpostavljajo odplačnost razširjanja programov, ki jih je izdajal javni zavod Radiotelevizija Slovenija, in si pridržuje pravico do brezplačnega razširjanja RTV Slo programov v skladu z določbami ZMed, pri čemer se tovrstno ravnanje ne more upoštevati kot kršitev Licenčne pogodbe.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča v Licenčni pogodbi zapisana salvatorična klavzula predstavlja tipično salvatorično klavzulo, katere namen je, da katerakoli določba pogodbe, za katero bi sodišče, upravni organ ali pristojni regulator ugotovil, da je neveljavna ali neizvedljiva, ne vpliva na preostali del pogodbenih obveznosti in pravic, če se nanje ne nanaša, neveljavno ali neizvedljivo pogodbo pa stranki nadomestita z veljavnim in izvedljivim določilom, ki je po svojemu poslovnemu, pravnemu in komercialnemu namenu najbližje neveljavnemu in neizvedljivemu določilu. Če bi torej bilo pravno stališče tožene stranke pravilno, do tožeče stranke ne bi imela obveznosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo njenih treh programov že zaradi salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe.

13. Zato upoštevajoč izraženo pravno stališče v prejšnjih točkah razlogov, sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene teze, da je v konkretnem primeru treba uporabiti drugi in tretji odstavek 29. člena ter 30. člen OZ. V bistvenem nesporno dejansko stanje namreč ne daje podlage za uporabo navedenih določb OZ. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo.

_**Pomen ZMed za obveznost tožene stranke**_

14. Tožena stranka ponovno uveljavlja, za kar se je zavzemala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bil namen zakonodajalca v ZMed ta, da se pravilo medsebojne neodplačnosti prenosa nanaša na vse obveznosti tožene stranke, torej tudi na neodplačnost glede avtorske in sorodnih pravic.

15. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje materialnopravnemu stališču tožene stranke, da je tretji odstavek 112. člena ZMed na področju programov posebnega pomena lex specialis v razmerju do določb ZASP. Zato ni pravilno materialnopravno stališče, da je v veljavi princip neodplačnosti retransmisije programov posebnega pomena, kar vključuje programe tožeče stranke, vključno z neodplačnostjo plačila avtorske, sorodnih in drugih pravic izdajatelja programa.

16. Temelji predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic. To jasno izhaja že iz prvega odstavka 1. člena ZMed, ki določa področje, ki ga ZMed ureja: to so pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes RS na področju medijev. Operaterjevo obveznost ureditve in plačila avtorskih pravic izrecno potrjujeta tudi drugi in tretji odstavek 113. člena ZMed, ki dopuščata, da lahko operater prenaša in oddaja programe, kar vključuje tudi programe posebnega pomena, le na podlagi pisne pogodbe, iz katere je razvidna urejenost avtorsko pravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov. Obveznost kabelskega operaterja ni pogojevana ali omejevana z načinom uveljavljanja pravice kabelske retransmisije. To pomeni, da morajo kabelski operaterji razmerja z imetniki avtorske in sorodnih pravic kabelske retransmisije urediti ne glede na način njenega uveljavljanja. Za obveznost tožene stranke torej ni pomembno, ali gre za individualno ali kolektivno uveljavljanje avtorske ali sorodnih pravic, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

17. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pravilnemu materialnopravnemu sklepanju sodišča prve stopnje, da je zakonodajalčev namen glede neodplačnosti omejen izključno na medijsko in ne avtorskopravno obveznost kabelskega operaterja do prenosa.

18. Tožena stranka izpostavlja tudi vprašanje, ali izjema v korist odplačnosti iz tretjega odstavka 112. člena ZMed velja tudi v primerih, ko se pravica kabelske retransmisije upravlja individualno. Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe.4 Da se omenjena določba ZMed na dejanski stan individualnega upravljanja avtorske in sorodnih pravic ne more nanašati, je urejeno le navidezno. V resnici te situacije ne ureja, kar pomeni, da v zakonu obstaja pravna praznina. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed. Namen in cilj obeh je namreč v zagotavljanju premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, ne glede na način zbiranja nadomestila.5

19. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da uveljavljanje nadomestila iz naslova kabelske retransmisije, ki se uveljavlja individualno, v primerih dejanskih stanov iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed ni dopustno, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi iz tega razloga utemeljen. Sodišče druge stopnje še pripominja, da pravilo "must-carry" ne ukinja avtorskih in sorodnih pravic, kar utemeljuje tudi materialnopravni vidik, zlasti nemška in francoska sodna praksa, ki izrecno poudarja, da "must-carry" ni režim, ki bi dovolil dostop končnim uporabnikom brez zagotovitve spoštovanja pravic intelektualne lastnine.6

20. Za odločitev v tem postopku dejstvo, da se tožeča stranka delno financira iz RTV prispevkov, ni pravno odločilno. Način financiranja izdajatelja programa posebnega pomena namreč na pravice avtorjev iz avtorskih in sorodnih pravic ne vpliva. V ZASP namreč ni določila, ki bi pravice avtorjev iz avtorskih in sorodnih pravic omejeval le zato, ker je bilo njihovo ustvarjanje delno financirano iz „javnih“ RTV prispevkov. Te omejitve, pa kot je zgoraj pojasnjeno, ne predpisuje niti ZMed.

**O ugovoru zastaranja**

21. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s podpisom Licenčne pogodbe in ob upoštevanju obrazložitve, da enostranski pridržek k Licenčni pogodbi nima pravnih učinkov, pripoznala svojo obveznost za plačilo obveznosti iz naslova kabelske retransmisije. Pripoznava je bila, kot je izčrpno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, jasna izrecna in brezpogojna. Kot takšna pa v skladu z določilom prvega odstavka 341. člena OZ predstavlja odpoved zastaranju.

22. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev iz Licenčne pogodbe predstavlja terjatev iz gospodarske pogodbe, ki zastara v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja moralo upoštevati, da je vsaj 5/6 vtoževane terjatve zastarane, ker je vsaj pet obrokov v skladu z določili Licenčne pogodbe zapadlo v plačilo pred 30. 4. 2016. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj gre v tem primeru za obročna plačila, ki se v skladu z drugim odstavkom 347. člena OZ ne štejejo kot občasne terjatve. Pritožbeno sodišče v celoti sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje. Obroki, kot so bili dogovorjeni v Licenčni pogodbi namreč ne predstavljajo samostojnih terjatev. V licenčni pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka izstavila en račun, ki ga tožena stranka lahko poravna v največ šestih enakih obrokih, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 45 dni po izdaji računa, zadnji pa najkasneje 30. 4. 2016. Zastaranje pri obročnih plačilo začne teči šele, ko terjatev dospe v celoti.7 Torej, ko v plačilo zapade zadnji obrok (drugi odstavek 347. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom istega člena). V tem primeru bi zadnji obrok v skladu določilom osmega odstavka 10. člena Licenčne pogodbe moral zapasti v plačilo najkasneje 30. 4. 2016. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj nepravočasna izdaja računa, ki je določal zapadlost terjatve na dan 9. 6. 2016, v tem primeru ni vplivala na začetek teka zastaralnega roka. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine je bil vložen 30. 4. 2019. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vtoževana terjatev ni zastarana.

23. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

25. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 529.306,90 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 3.750 točk za odgovor na pritožbo, 50 točk za končno poročilo stranki ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (48 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 4.694,56 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 2.816,74 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.816,74 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Primerjaj, K. Podobnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 65.- 66. 2 Sodišče druge stopnje opozarja na določbo drugega odstavka 113. člena ZMed, ki določa, da lahko operater prenaša in oddaja programe le na podlagi pisne pogodbe ali drugega dokumenta, iz katerega je razvidna urejenost avtorskopravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ali z zakonom. 3 Enako stališče je bilo oblikovano v sodbah VSL V Cpg 469/2021 z dne 18. 11. 2021 in V Cpg 537/2021 z dne 15. 12. 2021. 4 Več glej: Vprašanje pravnih učinkov pravila obveznega prenosa na način uveljavljanja pravice kabelske retransmisije M. Ovčak Kos, PRAVO in ekonomija [Elektronski vir] : digitalno gospodarstvo / urednica Martina Repas. - 1. izd. - E-knjiga. - Maribor : Univerzitetna založba Univerze, 2020, stran 74 do 76, DOIHTTPS://doi.org/10.18690/978-961-286-366-1.4isbn978-961-986-366-1. 5 Prav tam, str. 75. 6 Trampuš M., Medijski pravili "must carry" in "must offer" v razmerju do avtorske in sorodnih pravic, Pravna praksa, št. 2, 2018, 18. januar 2018, priloga, str. II. 7 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 572/2003 z dne 10. 11. 2004, VSRS sodba II Ips 185/2001 z dne 8. 11. 2001 ter VSRS Sodba II Ips 370/99 z dne 6. 7. 2000.