Jedro

Po presoji sodišča odločba, ki jo kot novo dejstvo oziroma nov dokaz prilaga tožeča stranka predlogu za obnovo postopka, ne bi pripeljala do drugačne odločitve, kot jo je sprejela tožena stranka z odločbo z dne 24. 5. 2002, saj dejstvo, ki ga izpričuje, v tem postopku ni pravno pomembno. Ker tožeča stranka v tem postopku ni stranka, bi lahko tožena stranka njeno zahtevo za obnovo postopka zavrgla, vendar tega ni storila, temveč je zahtevo za obnovo presojala po vsebini. Po mnenju sodišča s tem tožena stranka ni kršila določila ZUP, saj je storila več, kot ji zakon v takih primerih nalaga. Tožena stranka postopa po 273. členu po uradni dolžnosti, če oceni, da so vsi pogoji, ki jih ta člen zahteva, izpolnjeni. Postopek po navedenem členu pa ni v diskreciji stranke, torej tožnik nima zakonske podlage, da bi izdajo odločbe na podlagi 273. člena ZUP zahteval od tožene stranke, zato tudi tožena stranka ni dolžna na zahtevo tožnika o taki zahtevi odločiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za obnovo postopka tožeče stranke, končanega z odločbo Generalnega carinskega urada o zahtevi za varstvo pravic, št. … z dne 24. 5. 2002 z obrazložitvijo, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot obnovitveni razlog niso take, da bi lahko pripeljale do drugačne odločitve, tudi če bi bile toženi stranki pred izdajo odločbe znane. Tudi če bi razpolagala z dokazom, ki ga tožnik prilaga predlogu za obnovo postopka (odločba Zveznega zavoda za intelektualno lastnino, št. Z-2001-1804 (44631) z dne 17. 5. 2002), ne bi odločila drugače, saj dejstvo, ki ga predložena listina izpričuje, v postopku, vodenem po 1. odstavku 6. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01, dalje: ZCUKPIL), ni pravno relevantno. V postopku, vodenem na podlagi navedene zakonske določbe je pravno relevantno dejstvo le to, da je blagovna znamka, za katero se zahteva varstvo, zavarovana v Republiki Sloveniji, kar je tožena stranka tudi preverila v registru veljavnih blagovnih znamk pri Uradu za intelektualno lastnino. Za obnovitveni razlog tudi ne zadošča, da je dejstvo novo, temveč mora biti takšno, da bi v prejšnjem postopku pripeljalo do drugačne odločitve (1. točka 260. člena ZUP, Zakon o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00). S strani tožnika predložena odločba ne bi privedla do drugačne odločitve, saj v ničemer ne vpliva na v Republiki Sloveniji zavarovane blagovne znamke, zato tudi ne predstavlja novega dejstva po določbi 1. odstavka 260. člena ZUP in je predlog za obnovo na tej zakonski podlagi neutemeljen. Glede obnovitvenega razloga, da tožnik ni imel možnosti izjasniti se o ugotovitvah tožene stranke pred izdajo odločbe z dne 24. 5. 2002, pa tožena stranka poudarja, da odločba, ki jo je izdala na podlagi 1. odstavka 6. člena ZCUKPIL, ne učinkuje zoper tožnika, ampak učinkuje le nasproti organizacijskim enotam znotraj Carinske uprave Republike Slovenije ter v korist imetnika pravice industrijske lastnine. Če je taka odločba izdana, zavezuje carinske organe, da izvajajo poostren nadzor nad blagom, ki je v odločbi opisano, saj morajo zavarovati možno kršitev pravic intelektualne lastnine, in morajo v primeru, če pri pregledu blaga naletijo na tako blago, kot je opisano v odločbi, dati imetniku pravice možnost, da zavaruje svoje pravice tako, da blago zadržijo in preprečijo nadaljnji postopek z blagom, s tem pa preprečijo, da bi bilo blago ponovno izvoženo ali sproščeno v prost promet. Ker odločba o ugoditvi zahteve za varstvo pravic ne učinkuje zoper tožnika, ampak le zoper notranje organizacijske enote Carinske uprave Republike Slovenije, tudi ni potrebe, da bi bil z njo tožnik seznanjen. Odločba, izdana na podlagi 6. člena ZCUKPIL, se izdaja za vse blago, označeno z blagovno znamko, za katero se zahteva varstvo in na katerega bi carinski organi naleteli v času njene veljavnosti. V času, ko je taka odločba izdana, tako še ni znano, kdo bi lahko kršil pravice imetnika, zato odločbe sploh ni mogoče vročiti vsem možnim domnevnim kršiteljem pravic industrijske lastnine. Zaradi povedanega je tožena stranka predlog za obnovo postopka zavrnila na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP.

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri navaja, da je odločba nepravilna in nezakonita. Iz predlogu za obnovo priložene odločbe (Zveznega zavoda za intelektualno lastnino z dne 17. 5. 2002) izhaja, da je imetnik znamke M C za območje ZRJ družba Courtin International Trading iz M C, s katero je tožnik sklenil 4. 1. 2002 pogodbo, v kateri sta pogodbenika določila prenos pravice znamke M C v razredu 34 tako, da lahko na območju ZRJ izkorišča pravico do te znamke samo tožnik. Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe na določenem teritoriju. Glede na to, da je bilo blago v tranzitu in namenjeno v ZRJ, je očitno, da ni bilo namenjeno za trg Republike Slovenije. Zato ni bila kršena pravica do blagovne znamke, saj lahko o tem govorimo v primeru, če je blago, ki je označeno s podobno oziroma enako blagovno znamko, namenjeno na trg, kjer je nosilec znamke druga oseba in ne tista, ki daje blago s takšno znamko v promet brez dovoljenja. Tožnik meni, da so obnovitveni razlogi, ki so bili predstavljeni v predlogu za obnovo postopka takšne narave, da bi v primeru, če bi bili podani v predhodnem postopku odločanja, pripeljali do drugačne odločitve. Ne more biti odločujoče zgolj vprašanje, ali je določena blagovna znamka v Republiki Sloveniji zavarovana, ker zavarovanje blagovne znamke v RS ne pomeni, da v RS znamke, ki so zavarovane v drugih državah ne uživajo varstva pred neupravičenimi posegi. Blago, ki je bilo označeno z blagovno znamko M C je bilo v tranzitu, in je bilo namenjeno na gospodarski trg, kjer je bila blagovna znamka zaščitena. Zato se tožnik ne strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da pri izvajanju ZCUKPIL ne gre za vprašanje pravice razpolaganja z blagovno znamko, ampak za vprašanje, ali je blago ponarejeno, to je, ali je upravičeno označeno z blagovno znamko, ki jo želi njen imetnik zaščititi. Tožeča stranka opozarja, da je takšna obrazložitev zaščite blagovne znamke sama sebi nasprotna in v nasprotju z zakonsko opredelitvijo. Sklicuje se na 17. člen Zakona o industrijski lastnini, ki določa, kaj zakon razume pod pojmom blagovna znamka. To je znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste. 18. člen istega zakona določa, da se sme zavarovati samo znak, ki je primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu. Pri presoji, ali je kakšen znak pomemben za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu, se upoštevajo vse okoliščine, iz te opredelitve pa tudi natančno izhaja, da se blago med seboj razlikuje na podlagi blagovne znamke in da gre za ponarejeno blago v primeru, da je označeno z blagovno znamko, ki je ponarejena. Tožena stranka v skladu z ZCUKPIL preverja, ali gre za kršitev pravic intelektualne lastnine, pri čemer pa 6. člen ZCUKPIL pravi, da je potrebno ugotoviti, ali so kršene pravice imetnika pravice. Pri tem mora kršitev pravic imetnika presojati tožena stranka na podlagi Zakona o industrijski lastnini, česar pa tožena stranka pri svojem delu ni upoštevala. Tožena stranka ne more odločati, ali gre za kršitev pravic blagovne znamke v skladu z ZCUKPIL, če ne ve, kdo naj bi pravice kršil. Tožena stranka pa ni odločila o pobudi za spremembo odločbe v zvezi z upravnim sporom. Tožeča stranka v tem postopku ni imela možnosti, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka ni vedela, da je tožnica izključna nosilka pravice uporabljati blagovno znamko na območju ZRJ. Če bi tožena stranka to vedela, potem ne bi mogla odločiti, da predstavljajo zasežene cigarete ponaredek v smislu 5. člena ZCUKPIL, tako bi posledično morala zahtevo J T, ki jo je ta vložil na podlagi 5. člena, zavrniti. Tožeča stranka sodišču predlaga, da združi vse postopke, ki so sproženi pred tem sodiščem in v katerih sta udeleženi tožeča in tožena stranka, ter predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno poudarja, da je pri izdaji odločbe o varstvu pravic po 6. členu ZCUKPIL pravno relevantno le dejstvo, da je blagovna znamka, za katero se varstvo zahteva, zavarovana v Republiki Sloveniji, kar je pred izdajo odločbe tudi preverila. Odločba, ki jo tožnik prilaga predlogu za obnovo postopka, v ničemer ne vpliva na njeno odločitev, kar je tožniku podrobno pojasnila v izpodbijani odločbi. Glede predloga za odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom po 273. členu ZUP, ki ga je tožeča stranka podala hkrati s predlogom za obnovo postopka pove, da o tem ni odločala, ker pogoji za to niso bili izpolnjeni. Organ namreč lahko svojo odločbo spremeni ali odpravi, če ugodi vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi kršil pravice drugega. Tega pa tožena stranka ne more storiti, saj vztraja pri vseh pravnih in dejanskih razlogih svoje odločbe, za katero tožeča stranka predlaga spremembo ali odpravo odločbe v zvezi z upravnim sporom. Glede ostalih trditev tožeče stranke v tožbi, ki se nanašajo na postopek varstva pravic intelektualne lastnine, ki je bil izveden na podlagi ZCUKPIL in se ne tičejo zgolj obnove postopka, tožena stranka ne odgovarja v zvezi s tem sporom, saj je na trditve tožeče stranke odgovorila v sporih, na katere se te trditve nanašajo.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi odgovarja na odgovor tožene stranke in navaja, da je v obrazložitvi odločbe, ki je bila predmet predloga za obnovo postopka tožena stranka ugotovila, da je zaseženo blago očitno ponarejeno vključno z embalažo, ker je brez dovoljenja J To označeno z znakom, ki je enak znamki, veljavni za enako vrsto blaga, oziroma znakom, ki ga po njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te znamke. Zasežene cigarete pa so originali, saj so bile proizvedene na podlagi veljavne licenčne pogodbe za izključni namen prodaje na območju ZRJ. Zaradi navedenega so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 260. člena ZUP glede obnove postopka. Tožeča stranka ponovno utemeljuje svoje stališče glede odločbe, ki jo je priložila predlogu za obnovo postopka, saj bi upoštevanje te odločbe pripeljalo do drugačne odločitve. Tožeča stranka še opozarja, da je obrazložitev tožene stranke glede zaščite blagovne znamke v nasprotju z zakonsko dikcijo, in sicer 17. členom Zakona o industrijski lastnini. Ponovno opozarja, da tožena stranka o delu pobude za spremembo v zvezi z upravnim sporom ni odločila.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora odločba, s katero je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke, št. … z dne 24. 5. 2002, s katero je na podlagi 1. odstavka 6. člena ZCUKPIL ugodila zahtevi za varstvo pravic imetnika blagovne znamke, podjetja J T Inc..

Pravilno je stališče tožene stranke, da predlogu za obnovo postopka priložena odločba, ki naj bi po prepričanju tožeče stranke predstavljala novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi ga tožena stranka uporabila v postopku izdaje odločbe o zahtevi za varstvo pravic lahko pripeljal do drugačne odločitve, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva v tem postopku (1. točka 260. člena ZUP, Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00). Podlaga za odločanje o zahtevi za varstvo pravic imetnika blagovne znamke je v obravnavani zadevi določba 1. odstavka 6. člena ZCUKPIL, ki določa, da Generalni carinski urad ugodi zahtevi za varstvo pravic, če vložnik zahteve izkaže za verjetno, da bi z zadevnim blagom lahko bile kršene pravice imetnika pravice industrijske lastnine. Generalni carinski urad o ugoditvi zahtevi obvesti carinske urade. Po presoji sodišča zato odločba, ki jo kot novo dejstvo oziroma nov dokaz prilaga tožeča stranka predlogu za obnovo postopka, ne bi pripeljala do drugačne odločitve, kot jo je sprejela tožena stranka z odločbo z dne 24. 5. 2002, saj dejstvo, ki ga izpričuje, v tem postopku ni pravno pomembno.

Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da tožnik v postopku izdaje odločbe na podlagi 1. odstavka 6. člena ZCUKPIL ni stranka. Že sam 1. odstavek navedenega člena med drugim zavezuje Generalni carinski urad, da v primeru, če ugodi zahtevi imetnika, o tem takoj obvesti vse carinske urade. Odločba, izdana na podlagi navedene zakonske določbe, obvezuje carinske urade kot notranje organizacijske enote tožene stranke. Poleg tega se ta odločba nanaša na vse blago, označeno z blagovno znamko, za katero se zahteva varstvo in na katerega bi carinski organi lahko naleteli v času njene veljavnosti. Zato v času izdaje odločbe tudi ni, niti ne more biti znano, kdo vse bi lahko kršil pravice imetnika in v posledici tega odločbe tudi ni mogoče vročiti vsem potencialnim kršiteljem. Ker tožeča stranka v tem postopku ni stranka, bi lahko tožena stranka njeno zahtevo za obnovo postopka zavrgla, vendar tega ni storila, temveč je zahtevo za obnovo presojala po vsebini. Po mnenju sodišča s tem tožena stranka ni kršila določila ZUP, saj je storila več, kot ji zakon v takih primerih nalaga.

Po presoji sodišča tudi ostale tožbene navedbe ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu, saj se nanašajo na vsebinsko odločanje pristojnih organov po ZCUKPIL, predmet tega upravnega spora pa je utemeljenost oziroma neutemeljenost predlagane obnove postopka po odločbi Generalnega carinskega urada, št. … z dne 24. 5. 2002. Tudi tožbena navedba, da tožena stranka ni odločala o zahtevi tožeče stranke po spremembi ali odpravi odločbe v zvezi z upravnim sporom na podlagi 273. člena ZUP ni relevantna za odločitev v tem upravnem sporu. Tožena stranka postopa po 273. členu po uradni dolžnosti, če oceni, da so vsi pogoji, ki jih ta člen zahteva, izpolnjeni. V odgovoru na tožbo tožeča stranka jasno pove, da je njena odločba po njenem mnenju pravilna in zakonita, zato se tudi ni poslužila uporabe 273. člena ZUP. Postopek po navedenem členu pa ni v diskreciji stranke, torej tožnik nima zakonske podlage, da bi izdajo odločbe na podlagi 273. člena ZUP zahteval od tožene stranke, zato tudi tožena stranka ni dolžna na zahtevo tožnika o taki zahtevi odločiti.

Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.