Jedro

Prestajanje zaporne kazni (ne pa tudi zgolj odreditev izvršitve, ko je obsojenec še na prostosti) predstavlja okoliščino, ki lahko v posamezni zadevi pomembno vpliva na presojo glede neogibne potrebnosti pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženo H.K. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona vlaga zagovornik obdolžene H.K. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in obdolženki pripor odpravi oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženki izreče drug milejši ukrep.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena.

B.

4. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženo H.K. podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zaradi utemeljenega suma, da je skupaj s soobdolženo E.R. storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. in 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolženkama se v tem okviru očita sedem ravnanj, pri katerih sta (zlasti) nepovabljeni vstopali v stanovanjske hiše starejših oškodovancev in nato v njihovi prisotnosti na skrivaj pregledovali omare, predale in postelje, tako da je ena z zvijačami (s prošnjo za kozarec vode, s ponujanjem vezenin, z nagovarjanjem k spolnim odnosom ipd.) motila oškodovance, druga pa med tem pregledovala prostore ter jemala denar in druge predmete.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija obstoja utemeljenega suma storitve navedenega kaznivega dejanja, temveč navaja, da je bil obdolženi H.K. pod opr. št. IKZ 96/2009 Okrožnega sodišča v Celju dne 24.7.2009 izdan nalog za izvršitev kazni, da zato podaljšanje pripora v tej zadevi „ni več možno“ in da se sodišče druge stopnje ni (z jasnimi in razumljivimi razlogi) opredelilo do takšnih pritožbenih navedb. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojo o obstoju pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP po objektivni in subjektivni plati jasno obrazložilo (posebno predrzen način storitve večih ravnanj z vnaprejšnjim dogovorom, v sostorilstvu in proti starejšim oškodovancem, ter predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja), na podlagi tako ugotovljene realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pa je razumno utemeljilo tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi. Presojo zgoraj povzetih pritožbenih navedb je Višje sodišče v Celju opravilo ob upoštevanju teh okoliščin (katerim je v sklepu pritrdilo) in posebej zapisalo (2. stran sklepa), da v tem okviru obdolženkino prestajanje kratkotrajne kazni ne more biti zadosten garant za to, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Očitek zahteve, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe (opredeljen kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), glede na navedeno ni utemeljen.

6. Zagovornik v zahtevi trdi, da je bil z izpodbijanim sklepom o podaljšanju pripora „kršen“ nalog istega sodišča za izvršitev kazni in da ni jasno, zakaj naj nastop zaporne kazni (iz druge zadeve) ne bi bil zadosten garant, da obdolženka kaznivih dejanj ne bo ponavljala. Te navedbe po vsebini predstavljajo očitek, da pripor v takšnem položaju ni neogibno potreben za varnost ljudi, pri čemer zahteva ne ločuje jasno med položajema, ko je obdolžencu zgolj izdan poziv za prestajanje kazni in ko se zaporna kazen že izvršuje. Prestajanje zaporne kazni (ne pa tudi zgolj odreditev izvršitve, ko je obsojenec še na prostosti) predstavlja okoliščino, ki lahko v posamezni zadevi pomembno vpliva na presojo glede neogibne potrebnosti pripora. Vendar pa gre pri tudi tem za tehtanje celote ugotovitev, med katerimi so pomembne tako (objektivne in subjektivne) okoliščine priporne zadeve kot tudi okoliščine v zvezi s kaznijo, ki se izvršuje (zlasti npr. njeno trajanje). Čeprav tako zapor kot pripor pomenita poseg v osebno svobodo posameznika, torej zahteva nima prav, kolikor (kategorično) trdi, da pripor v takšnem položaju nujno ni (več) neogibno potreben za varnost ljudi (oziroma potek kazenskega postopka – prvi odstavek 20. člena Ustave), niti kolikor v zvezi s tem enači odpravo ponovitvene nevarnosti (pripor) in specialno preventivni namen kaznovanja (zapor). Sodišče druge stopnje je pri presoji pogoja neogibne potrebnosti pripora poleg ostalih ugotovljenih okoliščin upoštevalo tudi pritožbene navedbe glede izvrševanja kazni zapora (točka 5 te sodbe). Očitek zahteve na drugi strani ostaja pri trditvi, da „izvrševanje kazni zapora nujno predstavlja dejstvo, ki odpravlja ponovitveno nevarnost“. Ta trditev glede na zgoraj navedeno na splošni ravni ne more predstavljati pravila. V konkretnem primeru ne gre še za izvrševanje kazni zapora, ampak le za izdan nalog za izvršitev kazni v zvezi s tem dejstvom pa obširneje očitek niti ni utemeljen, zato ga podrobneje ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

7. Zahteva izpodbijanemu sklepu neutemeljeno očita tudi kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP, v skladu s katerim mora sodišče pri izbiri ukrepov iz XVII. poglavja ZKP upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Zapor ni uvrščen med navedene ukrepe, tudi sicer pa očitek temelji na napačnem izhodišču glede razmerja med zaporom in priporom (prejšnja točka obrazložitve).

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolžene H.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP). Zahteva izpodbijanemu sklepu uvodoma očita tudi kršitev kazenskega zakona, vendar je nato podrobneje ne obrazloži (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.