Jedro

Po določbi 12. člena tedaj veljavnega ZTLR je imel lastnik stavbe na zemljišču, na katerem stavba stoji, in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, pravico uporabe. Pravica uporabe zemljišča je torej sledila lastninski pravici na stavbi. Ker v konkretnem primeru ni bilo sporno, da je za redno rabo stavbe potreben celoten nepozidan del sporne parcele, se je pravica uporabe celotnega nepozidanega zemljišča, ki je bilo v družbeni lasti, prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Olastninilo se je (t.j. so ga olastninili lastniki stanovanj v hiši, ki so imeli na njem pravico uporabe) šele z ZLNDL; ta je namreč v 2. členu določil, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe (po SZ so se lastninila le stanovanja in stanovanjske hiše, ne pa tudi funkcionalna zemljišča).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti 928,82 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik solastnik 31/100-in parcele št. 500/12 k.o. ..., v naravi stanovanjske hiše z naslovom ... in funkcionalnega zemljišča k tej hiši, ki je po podatkih zemljiške knjige v lasti tožene stranke na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Toženo stranko je zavezalo, da mu mora izdati listino, sposobno za vknjižbo solastninske pravice v prej navedenem deležu na njegovo ime.

2. Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča delno spremenilo: razsodilo je, da tožnikov solastninski delež znaša 307152/1000000-in, zato je za razliko do 31/100-in zahtevek zavrnilo; zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sicer je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka, podredno pa razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožnik je na revizijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne, če ne bo sledilo njegovemu primarnemu predlogu, naj jo zaradi nedoseganja revizijskega praga zavrže. 5. Revizija je dovoljena.

6. Tožnik je v tožbi navedel vrednost spornega predmeta v znesku 8.500 EUR. Vendar je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo podvomilo v pravilnost te ocene, ter jo v sporazumu s pravdnima strankama korigiralo na 61.000 EUR. Na ta način, skladen z določbo tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je bila toženi stranki zagotovljena pravica do revizije, saj je bil revizijski prag, ki mora biti po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP višji od 40.000 EUR, presežen.

7. Revizija ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

8. Tožena stranka trdi, da v sodbi sodbi sodišča druge stopnje ni razlogov o odločilnem dejstvu, da naj bi celotna parcela št. 500/17 k.o. ... predstavljala funkcionalno zemljišče (čemur revidentka nasprotuje), zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

9. Navedeno ne drži, razlogi niso izostali: sodišče druge stopnje je na pritožbena izvajanja tožene stranke glede iste okoliščine odgovorilo, da je tožnik pravočasno obrazložil svojo trditev, da funkcionalno zemljišče obsega celoten nepozidan del sporne parcele in da ta okoliščina med pravdnima strankama ni bila sporna, zato se sodišču prve stopnje s tem dejstvom ni bilo potrebno ukvarjati.(1) Kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bilo.

O zmotni uporabi materialnega prava

10. Kot je bilo ugotovljeno, je A. A. leta 1991 po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) prodala tožniku, imetniku stanovanjske pravice, stanovanje v stavbi ..., drugo stanovanje v isti stavbi pa je na enak način prodala D. D.; ta je stanovanje nato prodal B. B. in C. C. Ugotovitve, da je tožnik (kot lastnik stanovanja) solastnik stavbe, revizija ne problematizira. Problematizira le presojo, da je tožnik solastninsko pravico pridobil tudi na nepozidanem delu parcele št. 500/17 k.o. ...

11. Po določbi 12. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je imel lastnik stavbe na zemljišču, na katerem stavba stoji, in na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, pravico uporabe. Pravica uporabe zemljišča je torej sledila lastninski pravici na stavbi. Ker v konkretnem primeru ni bilo sporno, da je za redno rabo stavbe potreben celoten nepozidan del sporne parcele, se je pravica uporabe celotnega nepozidanega zemljišča, ki je bilo v družbeni lasti, prenašala skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Olastninilo se je (t.j. so ga olastninili lastniki stanovanj v hiši, ki so imeli na njem pravico uporabe) šele z ZLNDL; ta je namreč v 2. členu določil, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe (po SZ so se lastninila le stanovanja in stanovanjske hiše, ne pa tudi funkcionalna zemljišča).

12. Stališče revizije, da pravni prednik tožnika na dan uveljavitve ZLNDL ni imel pravice uporabe spornega zemljišča, ker je bila ta pravica vpisana v korist tožene stranke in da zato tožnik (so)lastninske pravice ni mogel pridobiti, je materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je v številnih odločbah že pojasnilo,(2) da okoliščina, da dejanskemu prenosu pravice uporabe ni sledil tudi zemljiškoknjižni prenos, ni odločilno: vknjižba pravice uporabe nepremičnine v družbeni lasti v zemljiški knjigi ni bila konstitutivnega značaja in promet se je pogosto vršil zunajknjižno.

13. Revizijski pomislek, da za redno rabo stanovanja funkcionalno zemljišče sploh ni potrebno, je nepomemben: funkcionalno zemljišče je predstavljalo celoto skupaj s stavbo in se je določalo le k stavbi, ne pa k posameznim stanovanjem v tej stavbi.

14. Presoje, da je tožnik lastninsko pravico na zemljišču pridobil na podlagi ZLNDL, revizija ni izpodbila. Zato je nepomembno, ali so bili izpolnjeni tudi pogoji za priposestvovanje, zaradi česar revizijsko sodišče ni odgovarjalo na revizijske trditve, ki se nanašajo na ta način pridobitve (so)lastninske pravice.

15. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ker je v njem uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predstavljajo jih stroški zastopanja, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo skladno z Zakonom o taksni tarifi.

Op. št. (1): Glej zaključek 7. točke v izpodbijani sodbi.

Op. št. (2): Toženi stranki na primer v zadevi II Ips 232/2011, ki se nanaša na spor med preostalima solastnikoma iste nepremičnine B. B. in C. C.