Jedro

Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Z vložitvijo obtožnega predloga je nastopilo pretrganje kazenskega pregona in istočasno pretrganje civilnega zastaranja. Po pretrganju pa zastaranje odškodninske terjatve začne teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zakoniti zastaralni rok (1. odst. 392.čl. ZOR). V skladu s 6.odst. 392.čl. ZOR, pa zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, se dovrši, ko preteče toliko časa, kot ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 161.170,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000,00 SIT od 17.07.1998 do plačila, od zneska 1.500,00 SIT od 18.07.1998 do plačila, od zneska 6.670,00 SIT od 31.07.1998 do plačila, na ostale zneske pa od sodbe do plačila, kakor tudi povrniti pravdne stroške z enakimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 15-ih dneh. Tožnici je naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v višini 86.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku, z upoštevanjem pritožbenih stroškov. Meni, da izpodbijana sodba napačno ugotavlja, da je tožnica za storilca kaznivega dejanja izvedela že julija 1998. Toženec je zoper kazensko sodbo vložil pritožbo in trdil (od vsega začetka), da ni storil očitanega kaznivega dejanja - ni zastrupil mačka - zato se do 05.12.2001 ni vedelo, kdo je storilec (torej do pravnomočnosti kazenske sodbe), predlagal pa je tudi obnovo kazenskega postopka, o čemer še ni odločeno. Okrožno državno tožilstvo pa je zoper toženca vložilo obtožni predlog zaradi suma storitve kaznivega dejanja, da bi torej to ugotovilo na podlagi dokaznega postopka - ali je storil kaznivo dejanje toženec ali ne - po sodbi pa bi tožnica to morala vedeti že julija 1998, pri čemer sodba ne pojasni, zakaj bi se od tožnice pričakovalo več kot je ob vložitvi obtožnega predloga vedelo Okrožno državno tožilstvo. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je to bistvena okoliščina, na katero se sklicuje tudi izpodbijana sodba v zvezi z ugovorom zastaranja, v posledici katerega je sodišče tožbeni zahtevek tudi zavrnilo. Iz kazenske ovadbe, ki jo je vložila tožnica izhaja, da je "dne 15.07.1998 eden od njihovih gostov oziroma pomočnikov začel kričati name in je grozil, da mi bo pobil mačke", in tožnica takrat ni povedala, da je videla sedanjega toženca, ko je vrgel meso, saj je po isti ovadbi "dne 16.07.1998 s sosedo R.M. sedela pri nas in okoli 22.45 ure je nekaj padlo na teraso", na kar "sta šli pogledat in videli, da se je Z.P. hitro umaknil v lokal". Tožnica je torej le sklepala, da je to storil toženec, kar pa ne pomeni, da sta ga tožnica in omenjena ženska osebno videli, ko je vrgel meso. Če bi res videla prav toženca kako je vrgel par koščkov mesa na njen balkon, tožnica gotovo ne bi dovolila, da je njen maček enega od koščkov pojedel in gotovo ne bi samo del tega mesa spravila v hladilnik, to okoliščino pa je izpodbijana sodba tolmačila izredno neživljenjsko in protispisno. Tožnica je pravočasno predlagala vpogled v kazenski spis in sodišče je v ta spis tudi vpogledalo, zakaj pa tega ni videlo izpodbijana sodba ne pove, čeprav je v kazenskem spisu ta njena vloga z dne 04.08.1998, saj se je na podlagi nje začel kazenski postopek. Tudi to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. O ugovoru zastaranja je napačno odločeno, saj je upošteven daljši zastaralni rok (in ne štiriletni), tudi 2.odst. 376.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa rok petih let - zato je odločilno, da je sodba postala pravnomočna 05.12.2001. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (443.čl. ZPP), zato je sodišče prve stopnje, enako tudi sodišče druge stopnje, v obravnavani zadevi odločalo ob upoštevanju določb ZPP, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (442. do 458.čl. ZPP). Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato je uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja neupošteven (2.tč. 338.čl. ZPP). 14.čl. ZPP določa, da je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1.odst. 224.čl. Kazenskega zakonika RS ( Ur.l.RS, št. 63/94, 70/94 ) , za katero je bila zagrožena denarna kazen ali zapor do dveh let, ker je zastrupil tožničinega mačka. Kazenskega sodba je postala pravnomočna 05.12.2001. Ugotovilo je tudi, da je 16.07.1998 tožnica videla toženca, kako je vrgel par koščkov mesa na njen balkon ter da je njen maček enega od koščkov pojedel in kasneje poginil. Na take ugotovitve se je oprlo pri presoji toženčevega ugovora zastaranja. Ugotovilo je, da je tožnica za škodo in storilca izvedela že ob dogodku, oziroma par dni po poginu mačke. Zato pritožbene navedbe, da je le sklepala, da je to storil toženec, ni pa to vedela do pravnomočnosti sodbe (ker je bil uveden kazenski postopek prav zaradi suma storitve kaznivega dejanja) merijo na izpodbijanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno. Enako velja za sklicevanje tožnice na vlogo v kazenskem spisu z dne 04.08.1998, ki naj bi potrjevala njene pritožbene trditve, da takrat za storilca še ni vedela, ampak le sklepala, da je to bil toženec. Zatrjevane vloge z dne 04.08.1998 v priloženem spisu Kpd 28/2004 niti ni, prva vloga je datirana 05.10.1998 - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, zapisnik o sprejemu predloga za pregon pa je ravno tako datiran 05.08.1998. Izrecno na to dejstvo, pa se v postopku na prvi stopnji tožnica ni sklicevala, zato se na to tudi v pritožbenem postopku ne more več (337.čl. ZPP).

Ni tudi upoštevno sklicevanje na petletni rok (2.odst. 376.čl. ZOR), saj ta določa, da če oškodovanec v petih letih ne izve za škodo ali za storilca, zastara terjatev v tem času brezizjemno. Pritožbo pa je razumeti, da bi bilo potrebno upoštevati kot pričetek zastaralnega roka 05.12.2001, to je pravnomočnost sodbe, kar pa je utemeljeno. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je z vložitvijo obtožnega predloga prišlo do pretrganja zastaralnega roka, ki je po pravnomočnosti kazenske sodbe pričel teči znova (1.odst. 392.čl. ZOR). Zato vtoževana terjatev še ni zastarala. Odškodninska terjatev po 1.odst. 376.čl. ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zastara v treh letih. Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega kazenski pregon je predpisan daljši zastaralni rok (od treh let), pa zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona (1.odst. 377.čl. ZOR). Pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (2.odst. 377.čl. ZOR). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi do škodnega dogodka prišlo 16.07.1998, z vložitvijo obtožnega predloga je nastopilo pretrganje kazenskega pregona in istočasno pretrganje civilnega zastaranja, kazenski postopek je bil pravnomočno končan 05.12.2001, tožba je bila v tej zadevi vložena 29.07.2002. Zastaranje vtoževane odškodninske terjatve je bilo torej pretrgano z vložitvijo obtožnega predloga in je začelo ponovno teči 06.12.2001, to je naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Po pretrganju pa zastaranje odškodninske terjatve začne teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zakoniti zastaralni rok (1. odst. 392.čl. ZOR). V skladu s 6.odst. 392.čl. ZOR, pa zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, se dovrši, ko preteče toliko časa, kot ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano. Za zastaranje kazenskega pregona v tej zadevi je bil predpisan enako dolg rok (tri leta) kot za zastaranje odškodninske terjatve. Kazenski zakonik RS (Ur.l. RS, št. 63/94, 70/94) je namreč določal za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1.odst. 224.čl. denarno kazen ali kazen zapora do dveh let. Po 111/5 čl. tega zakona pa je bilo določeno zastaranje kazenskega pregona, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja (to je 16.07.1998). Po 112.čl. pa absolutno zastaranje, ki nastopi v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa. To pomeni, da v tem primeru ni nastopila izjema podaljšanja zastaralnega roka za oškodovanko; daljši zastaralni rok za vtoževano odškodninsko terjatev bi bil mogoč le, če bi bil za zastaranje kazenskega pregona predpisan daljši rok od treh let (ne pa krajši ali enak). Zato prvostopenjska razlaga, da bi se za storjeno kaznivo dejanje iztekel štiriletni absolutni zastaralni rok 16.07.2002 sicer ni pravilna, kar pa ni odločilno, saj kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje spregledalo citirane določbe 392.čl. ZOR, da po pretrganju zastaranja odškodninske terjatve začne teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok, od dneva ponovnega začetka tega zastaralnega roka pa je mogoče ugotoviti iztek zastaranja takrat, ko preteče toliko časa, kot je z zakonom predpisano za zastaranje, ki je bilo pretrgano. V danem primeru je ponovni tek triletnega zastaralnega roka pričel teči 06.12.2001 in se iztekel 05.12.2004, tožba, vložena 29.07.2002, je bila torej vložena znotraj tega roka in zato pravočasno. Ker je sodišče prve stopnje že zaradi zmotne materialnopravne presoje ugovora zastaranja tožbeni zahtevek zavrnilo in ostalih dejanskih pravno relevantnih okoliščin spora ni presojalo, je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.čl. ZPP), pri čemer ni sledilo neobrazloženemu predlogu pritožbe v smislu 2. odst. 356. čl. ZPP, posledično je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165.čl. ZPP).