Jedro

Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru pretehtati, kateremu od načel (načelu koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe) bo dalo prednost. Pri tehtanju teh načel ne more priti do tega, da bi eno načelo (povsem) izključilo drugo oziroma da bi vedno prevladalo eno načelo. In nenazadnje: tretji odstavek 286. člena ZPP določa, da smejo stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (med drugim), če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 342,70 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 6.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2014 ter pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.011,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo za izdelano projektno dokumentacijo za energetsko sanacijo Doma starejših občanov T., ugodilo z nosilnimi razlogi, da je tožena stranka za pripravo projektne fasade angažirala tožečo stranko, ki je projektno dokumentacijo izdelala, dokazni postopek pa ni potrdil, da bi pri izdelavi sodelovala tudi tožena stranka. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala ustnega dogovora o delitvi plačila za izdelano projektno dokumentacijo oziroma dogovora o tem, da bo del plačila pripadal toženi stranki. Cena za izdelavo je bila dogovorjena v pogodbi med naročnikom in toženo stranko, slednja pa ni dokazala, da bi se s tožečo stranko dogovorila za (kakršnokoli) drugačno ceno. Sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ni sledilo niti v delu, v katerem je zatrjevala, da spornega računa ni prejela.

Neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga

6. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo vidi v tem, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj je bil zavrnjen dokazni predlog s soočenjem prič. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bilo na naroku za glavno obravnavo dne 30.8.2016 (l. št. 61 spisa) pojasnjeno, da se dokazni predlog za soočenje zavrne, ker sodišče ocenjuje, da s soočenjem ne bo mogoče ugotoviti za odločitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je sodišče že na naroku obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga, zato mu tega ni bilo potrebno ponovno storiti v obrazložitvi sodbe. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga na naroku ni bila niti nepopolna niti pavšalna, zato se je tožena stranka že na naroku seznanila z razlogi za zavrnitev in ji je tako bila dana vsebinska izjava ter posledično pravico do pritožbe, zaradi česar ni mogoče govoriti o očitani absolutno bistveni kršitvi določb postopka. Tudi sicer pa je opustitev izvedbe dokaza procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v konkretnem primeru ni vplivala niti na zakonitost niti na pravilnost sodbe.

Višina

7. Ne drži pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bila dogovorjena cena za opravo spornih storitev (to je izdelavo projektne dokumentacije) določena v Pogodbi z naročnikom z dne 17.6.2013 (v nadaljevanju: Pogodba), prav tako ne, da je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Zaključek, ki ga pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, iz izpodbijane sodbe ne izhaja in ga je pritožnik iztrgal iz konteksta celotne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da za razmerje med pravdnima strankama ne more biti pomembno, koliko bi za izvedbo take storitve zaračunali drugi izvajalci, ki takrat s strani tožene stranke niti niso bili angažirani, pač pa, da se (niti) takratni direktor tožene stranke (katerega zaslišanje je predlagala prav tožena stranka) ni spomnil, da bi se med strankama dogovorjena cena razlikovala od cene, ki je bila za pripravo te dokumentacije navedena v Pogodbi, sklenjeni med toženo stranko in naročnikom. Sodišče je še logično pojasnilo, da je po njegovi oceni nenavadno, da se priča ne bi spomnila, če bi bila dogovorjena cena res bistveno nižja od tiste, ki naj bi jo toženi stranki plačal naročnik, česar pritožba ne izpodbija. Isto velja za ugotovitev, da tožena stranka obstoja (posebne) pisne pogodbe med pravdnima strankama niti v odgovoru na tožbo niti v nadaljnjih vlogah ni zatrjevala, pač pa je nasprotno trdila, da je bil dogovor o tem, da naj bi si plačilo naročnika za izdelano projektno dokumentacijo pravdni stranki razdelili, sklenjen ustno šele ob njeni izstavitvi računa naročniku, torej očitno šele 5.5.2014. Ostale očitane kršitve pravdnega postopka

8. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijano sodbo oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od pravdnih strank, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Navedeno kršitev tožena stranka vidi v ugotovitvi sodišča, da je bil M. direktor tožene stranke od 1.10.2010 do 28.8.2013, od tedaj dalje do 2.9.2014 pa je bil direktor tožene stranke Š., pri čemer spregleda, da navedena dejstva izhajajo iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra za toženo stranko, ki ga je kot dokaz predložila sama. Tudi sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, kdaj je kdo opravljal funkcijo direktorja, v ničemer ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo dokaz, ki ga je tožena stranka predlagala prepozno (prim. 286. člen ZPP). Tožeča stranka je na naroku 30.8.2016 pojasnila, da listina potrjuje njene pravočasne navedbe in da gre za odgovor na kasnejše navedbe tožene stranke, glede katerih se tožeča stranka predhodno ni mogla izjasniti, saj iz navedb tožene stranke ni izhajala spornost dejstev, razvidih iz kasneje predloženih dokazov. Tožena stranka je sicer opozorila, da na nobenem naroku ni navajal novih trditev ali predlagala novih dokazov, zaradi katerih bi tožeča stranka smela predložiti nov dokaz.

10. V konkretnem primeru gre za dokaz, ki potrjuje (pravočasne) navedbe tožeče stranke, tudi sicer pa zgolj dodatno potrjuje navedbe tožeče stranke oziroma datum knjiženja. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da tožeča stranka ni mogla v naprej predvideti, da bo nekdanji direktor tožene stranke izpovedal, da spornega računa ni prejel, zaradi česar je tožeči stranki dopustilo predložitev dokaza, s katerim je pričevanje izpodbijala. Toda, tudi v primeru, da bi dejansko šlo za prepozno predložen dokaz, kot to trdi tožena stranka, ni mogoče mimo tega, da mora sodišče v vsakem konkretnem primeru pretehtati, kateremu od načel (načelu koncentracije in pospešitve postopka ali načelu zagotavljanja materialno pravilne sodbe) bo dalo prednost. Pri tehtanju teh načel ne more priti do tega, da bi eno načelo (povsem) izključilo drugo oziroma da bi vedno prevladalo eno načelo (prim. Up-2443/08 z dne 7.10.2009). In nenazadnje: tretji odstavek 286. člena ZPP določa, da sme stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (med drugim), če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Da kasnejša predložitev dokaza v ničemer ni zavlekla postopka, ko je bilo zaradi izvedbe zaslišanja prič potrebno izvesti še en narok za glavno obravnavo, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (v 8. točki obrazložitve). Tega pritožba ne izpodbija. Odveč so zato pritožbene navedbe o tem, ali je vprašanje prejema spornega računa novo dejstvo, zaradi katerega je smela tožeča stranka kasneje predložiti nov dokaz.

11. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo samo na izpovedbo priče B., ki se je pred pričevanjem seznanil z zadevo ter izpovedbami drugih prič. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo vrsto dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev, pričevanje omenjene priče pa je bil le eden izmed dokazov in nikakor edini. Dejstvo, da je bila priča seznanjen z zadevo, samo po sebi ne pomeni, da pričevanju ni mogoče slediti. Tako kot vse ostale priče je bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico in posledice krivega pričanja (drugi odstavek 238. člena ZPP); tožena stranka pa niti ne zatrjuje, da je pri njegovem pričevanju šlo za krivo pričanje. Pritožbenim navedbam, da bi bila odločitev sodišča drugačna, v kolikor bi pričevanje B. sodišče kritično presodilo, upoštevajoč dejstvo, da je bil seznanjen z izpovedbami drugih prič, tako ni mogoče pritrditi.

12. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.